ETRAN FINATAWA

Gala hala, Ljubljana, 17. 11. 2008

Koncert zasedbe Etran Finatawa iz Nigra je bil uradno mišljen kot prvi od predvidoma več glasbenih dogodkov, ki bodo počasi ogrevali obiskovalce Druge godbe do petindvajsete obletnice tega festivala naslednje leto. Po dolgem času se je na naših odrih spet odprla možnost nastopa skupine iz prej omenjene glasbeno in tudi sicer slabo poznane ter prezrte zahodnoafriške države. Ravno tako pa je nastop Etran Finatawe za legendarnimi Tinariwen pomenil šele drugi koncert zasedbe, v kateri igrajo tuareški glasbeniki in ki je prva, v kateri so tudi glasbeniki iz ljudstva Wodaabe. Ta svojevrstna kombinacija daje seveda prepoznaven pečat skupini, kar smo lahko jasno izkusili tudi na nastopu. Iz pričakovane studijske oziroma koncertne šesterice sicer nekoliko širše zasedbe ni bilo tuareškega tolkalca in spremljevalnega vokalista Zaida, kar pa se zaradi dobre uigranosti članov nikakor ni poznalo pri izvedbi skladb v živo. Skupina je predstavila dela z zadnjega albuma, kar nekaj pa je bilo takih, ki se niso pojavile na nobeni izmed dosedanjih dveh plošč.

Na prvi pogled je bil koncertni repertoar sestavljen iz dveh delov: iz pesmi, ki so jih napisali Tuaregi, bili so tudi v ospredju pri njihovi izvedbi; ter skladb wodaabejskih glasbenikov. Tem lahko dodamo še tretjo vrsto, ko so se na odru člani obeh delov skupine enakomerneje kombinirali in povezovali pri izvajanju. Koncert se je začel z značilnim bluesovskim tuareškim preigravanjem na električni kitari v prepletu s tolkali tuareškega in wodaabejskega glasbenika ter s spremljevalnimi vokali. Na tuareški strani sta se tako pojavila dva kitarista: Ghalitane na električni vodilni kitari ter vokalih in Alhousseini na spremljevalni akustični kitari in predvsem spremljevalnih vokalih. Pri Wodaabejcih so bili na odru glavni vokalist Bammo, kalabašist Bagui in pevec ter tolkalec vodnega kalabaša, azakalaba, Mamane. Tuarega sta s kitarami skrbela za igrivi melodični del – predvsem se je tu izkazal vodilni kitarist in pevec, ki se je občasno podajal v precej repetitivne, tako rekoč bluesovske, a mehke kitarske fraze. Te so bile v svojevrstnem zaporedju plesno-atraktivne. V številnih skladbah ga je Alhousseini podložil z igranjem na spremljevalno akustično kitaro, tako da je z njenim neprekinjenim zvokom in samo rahlim spreminjanem tonov dodajal pesmim občutek napetosti in polnosti. Za ritmično podlago je skrbela tolkalska spremljava omenjenih dveh bučastih bobnov ter ploskanje vodilnega wodaabejskega pevca in plesalca Bamma. Ta je s hipnotičnim visokim glasom dal pečat posebnosti zasedbe Etran Finatawa. Za vse omenjene glasbenike velja, da so bili gotovo že sami po sebi atrakcija – oblečeni v tradicionalna oblačila obeh ljudstev; to velja predvsem za Wodaabejce, ki smo jih najbrž tudi nasploh v naših koncih srečali prvič. Nastopajoči niso bili prav nič zvezdniški, z redkimi kratkimi izjemami sta jim dobro vzdušje in pozorna publika pomagala držati tempo do konca približno uro in pol dolgega nastopa.

Za koncert je bilo na srečo izbrano stoječe prizorišče, tako je lahko bila publika bolj sproščena. Soliden obisk Gala hale je bil gotovo tudi posledica manka afriško obarvanih in drugih koncertov iz nezahodnih dežel v jesensko-zimski ponudbi Ljubljane. Vsekakor pa so Etran Finatawa potrdili sloves trenutno ene najbolj atraktivnih saharskih zasedb in upamo lahko, da se bomo njihovih nastopov v prihodnje naužili pogosteje.

Janez Pirc