WOVEN HAND

WUK, Dunaj, 27. 11. 2008

David Eugene Edwards je s spremljevalno skupino pred nekaj leti nastopil na ljubljanskem Trnfestu, medtem ko je bil tokratni koncert predstavitev ustvarjanja njegove skupine Woven Hand. Razlika med obema je po eni strani majhna, saj je Edwards v obeh različicah vseprisoten in vleče pozornost nase, po drugi pa vendarle ogromna in dobro slišna – medtem ko je kljub električnim instrumentom spremljevalna zasedba zvenela akustično, so fantje iz Woven Hand na dunajskem koncertu žgali po klasičnih rockovskih instrumentih kot le kaj. Vsega dve leti je minilo, odkar Edwards spet ustvarja v kolektivu; predtem je bil vodja odlične skupine 16 Horsepower, potem je kot Woven Hand za studijske izdelke praviloma kar sam odigral vse instrumente, za interpretacijo v živo pa zgolj najemal (dobre) glasbenike. Nova zasedba, ki ustvarja rockovsko alternativo ameriškim žanrom tipa folk in country, je močno vezana na evropski prostor, tako s polovico članstva (kitara, bas) kot z založbo (Glitterhouse). V skupini je zdaj spet Pascal Humbert, basist že iz časov 16 Horsepower, in zdi se, da daje nastopom v živo dodatni zalet in moč. Največje presenečenje na Dunaju je bila prav gotovo skrajna temačnost skladb, še posebno uvodov vanje, saj sta strašljivost zvokov in njihov tok v spomin priklicala mojstre žanra Bauhaus. Nastop je ob scenografiji, odeti v črno, občasnem spuščanju dima in minimalni osvetljavi izzvenel kot močna, na trenutke kar orkestralno nastavljena instrumentalna spremljava Edwardsovega obračanja k višji sili. V vseh interpretativnih vokalnih fazah − od kričanja, pridiganja do mrmranja − se prepričljivo in vzneseno obrača k sili, v katero verjame in ki je zanj očitno vseprisotna. Njegova telesna izpovednost se je razcepila na tisto, ki na videz avtomatično ustvarja zvoke in spušča glasove, in ono, ki se brezpogojno predaja bogu, saj smo bili priče zavijanju oči, trzanju glave in telesa. Visoka napetost se je spustila le v tistih nekaj pesmih, ki jih je Edwards interpretiral popolnoma sam na različnih strunskih glasbilih. Komuniciranje z bogom prek glasbe je očitno dojel kot življenjsko poslanstvo, spremljanje tega početja pod odrom pa ateistu pušča občutek zanimive izkušnje.

Viva