JAMIE SAFT TRIO

Klub Cankarjevega doma, Ljubljana, 2. 12. 2008

Kot zadnji v letošnji seriji Cankarjevih torkov je v Klubu CD nastopil Jamie Saft, ki je s svojim akustičnim triom predstavil interpretacije kompozicij oziroma komadov Johna Zorna in Boba Dylana, s čimer se je sezona vsekakor zaključila na vrhuncu: zelo dobro obiskani koncert Saftovega tria je bil namreč odličen, vsi trije glasbeniki so bili v izjemni formi, publika pa tudi. Kljub dvodelni formi koncertov v klubu se Jamie Saft k sreči ni odločil za strogo delitev na Zornove in Dylanove kompozicije, kot je to naredil na studijskih albumih, s katerih je zajemal predstavljeni material. Sopostavitev obeh ustvarjalcev je mogoče nepričakovana, vendar to samo pripravi teren za razvijanje kreativnih idej, na katerem bi vsaka glasbenikova morebitna pomanjkljivost kaj hitro prišla na dan. Trio je tako dobil dobro priložnost za preizkušanje umetniške in izrazne moči, ki je kot sinteza dveh vsaj na videz povsem raznorodnih idiomov blestela sorazmerno s težavnostjo izhodiščne naloge. Z vzporejanjem obeh kompozicijskih nizov se je Jamie Saft lahko kar najbolj posvetil raziskovanju formalnih presekov, ki se zares pojavijo šele s primerno interpretacijo. Kar se tiče Dylanove zaloge, je Saft izbral nekaj v glavnem manj znanih komadov, ki jim s kompozicijskega stališča pravzaprav ne bi mogli reči, da gre za bisere. Pri svojem razumevanju njihove glavne formalne značilnosti je razkril globinsko strukturno podobnost, ki izvira iz bluesovskih vzorcev, prekinjenih ali dopolnjenih z Dylanovimi spretnimi odmiki. Saft je do skrajnosti izkoristil in hkrati tudi zlorabil zakonitosti njihovega modalnega značaja, v čemer je dejansko tista točka, na kateri se Dylanove in Zornove kompozicije zdaj lahko srečajo. Zornov del po drugi strani predstavlja material iz drugega dela njegovega obsežnega in uspešnega opusa Masada, Knjigo angelov, ki je že dosegla deset delov, Jamie Saft pa je imel privilegij s triom posneti prav prvega. Te kompozicije so v bistvu zelo kratka, vendar po svoje stroga izhodišča, ki so skozi množico dosedanjih različnih interpretacij lahko zaživela prav zaradi odprtosti, ki je v njih že predvidena. Zasedba se je tako igrivo sprehajala okrog izhodiščnih melodij in omejitev, ki jih je na vseh ravneh uspešno kršila ali razširjala. Seveda se je z občutkom in domiselnostjo izkazal predvsem vodja, ki je še posebno Zornovim kompozicijam dal svojevrstno mehkobo, s čimer jih je premaknil v izrazito postbopovske vode in jih tako naredil – pogojno rečeno – bolj jazzovske. Njegovo igranje je imelo posebno lirično kvaliteto, bolj kot za Masadoznačilno za nekatere sodobne (severno)evropske jazzovske trende. Bilo je odprto in izrazno bogato z domiselnimi frazami, njegove improvizacije pa so bile vedno navdihnjene in sveže, polne občutka za melodijo, od katere se je spretno oddaljeval in se ji spet približeval, še dodatno pa jo je poudarjal z igranjem v dveh oktavah. Osnovne melodičnosti ni izgubil niti takrat, ko je klavirske strune ubiral s prsti. Basist Greg Cohen (član Zornove originalne Masade) in bobnar Ben Perowsky sta pri tem imela bistveno vlogo, saj sta v popolnem razumevanju in že skoraj anticipaciji solistovih idej vzdrževala čvrsto ritmično podlago, še zmeraj pa sta imela več kot dovolj prostora za razvijanje lastnih. Ne proti pričakovanjem velja, da je bil Zornov del koncerta izrazno veliko bolj razgiban. Saftov trio je v njih meandriral med različnimi jazzovskimi žanri in osnovni karakter nekajkrat nadgradil tudi z navdušujočimi ekskurzi v free jazz, kjer je prišla do izraza še posebno bobnarjeva spretnost. Pri tem so bile interpretacije Dylanovih komadov med Zornove vstavljene kot razbremenilne točke, vendar po pristopu še zmeraj dovolj sorodne in polne emocije. Odrska komunikacija je bila izjemna, kar se je preneslo tudi na navdušeno in razživelo publiko, ki je trio dvakrat priklicala nazaj na oder in dobila še dva dodatna Dylanova komada. Preprosto odlično.

Andrej Hočevar