Letnik: 2009 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Marina Žlender

53. MEDNARODNI FESTIVAL SODOBNE GLASBE IL CORPO DEL SUONO

Benetke, od 25. 9. do 3. 10. 2009

Letošnji mednarodni festival sodobne glasbe je potekal sočasno z beneškim bienalom sodobne umetnosti in pod skupnim imenom Il Corpo del Suono. Kot je v pojasnilo povedal direktor festivala Luca Francesconi, je bil letošnji zasnovan v smislu povezovanja glasbene preteklosti s sedanjostjo in oziranjem v prihodnost. V tem okviru so izpostavili odnos med človekom in tehnologijo pa tudi tradicijo. V tem smislu je bil zasnovan program festivala: od Varèseja do praizvedb sodobnih del. Zakaj Varèse? Kot vemo, je bil prav on tisti, ki se je izrazito posvetil raziskovanju zvoka in poskušal razširiti dojemanje glasbenega dogodka zunaj koncertnih dvoran. Zvok sam ga je zanimal v širšem kontekstu, kot zvok, zven, hrup in ga je obravnaval kot snov. Zanimiva je njegova ustvarjalna dihotomija oziroma zanimanje za Debussyja in Busonija hkrati, kar pojasnjuje širino njegovih umetniških in znanstvenih iskanj, kar bi lahko pojasnili z naklonjenostjo Debussyjevi občutljivosti in tudi čutnosti kot dionizični postavki, v dopolnjevanju z Busonijevim intelektualizmom kot apoliničnim polom. Prav zaradi združevanja obeh polov na način, kot je to reševal Varèse v svojih raziskovanjih, ga lahko imenujemo vizionarja, kar je nedvomno bil. Njegov trud, da bi uresničil vizijo transformacije in medsebojnega vpliva zvokov in zasnoval delo kot celosten zvočni pretok, ne le kot združevanje posameznih strukturnih elementov, ga je vodil naprej. Tako si z lahkoto predstavljamo njegovo fascinacijo nad številnimi tolkali in novimi možnostmi, ki so jih ponujala. Vedeti moramo, da so njegova iskanja potekala brez sodobne tehnologije, zato jih moramo razumeti v kontekstu futurističnega čaščenja te in njene končne povezave z glasbo v musique concrète in elektroakustični oziroma elektronski glasbi. Skupni imenovalec med njimi je obravnavanje zvoka kot glasbenega materiala, ki ga ustvarjalec brez tehnologije ali z njo (pre)oblikuje v glasbeno delo. Kot skrajno točko poti od posameznika k tehnologiji je na festivalu pomenil performans, ki ga je zasnoval japonski ustvarjalec Suguru Goto. Gre za utelešenje ideje o tehnološki perfekciji izvedbe, torej o popolnoma mehanizirani izvedbi oziroma računalniško vodeni tolkalni zasedbi. Ideja, ki so jo razvijali že futuristi – gre za odmev na znamenite »intonarumori« Luigija Russola – je torej s pomočjo tehnologije privedena do konca, v posluh in razmislek pričujočim. Drugo podstat zasnovi glasbenega programa pa je dala etno glasba, ki je bila za številne skladatelje prav tako iztočni material, vir navdiha. V tem pomenu so bili v program uvrščeni tudi umetniki, kot sta Carmen Linares, ki je svoje mojstrstvo izkazala z izvajanjem pesmi cante jondo in predstavila čudovito tradicijo flamenka v sodobni izvedbi, in pevec bluesa David Honeyboy Edwards, prisluhnili smo tudi ansamblu Selima Seslerja, ki je izvajal turško folklorno glasbo.

Najbolj vidna osebnost letošnjega festivala je bil skladatelj madžarskega rodu György Kurtág, prejemnik letošnjega zlatega leva za življenjsko delo. Zaradi samosvoje ustvarjalne poti je ostajal vrsto let na obrobju glasbenega dogajanja, kar pa je sprejel tudi sam, saj ga niso zanimale uveljavljene smeri. Vsekakor je prav, da je končno prejel priznanje, ki mu gre, saj je nedvomno eden od velikanov moderne ustvarjalnosti, ki v svojem glasbenem jeziku združuje moč izraznosti in liričnost svoje osebnosti. Njegova glasba je čista in v sebi združuje jasnost in na trenutke silovitost ter tragičnost, v sebi pa je homogena in kompleksna. Pri komponiranju uporablja premišljeno izbrana izrazna sredstva in ga zaradi velike osebne note ne moremo uvrstiti v katero od sodobnih struj, prav zato je toliko bolj dragocena njegova izvirnost. Poleg samostojnega koncerta, posvečenega njegovemu delu, je v Teatru Piccolo Arsenale njegov String quartet no. 1, Six Moments Musicaux in Quartetto d'Archo no. 2, poleg dela Cielo perso/Anima Tersa, predstavil Arditti Quartet. Ta slovi po izrazito perfekcionistični igri in intelektualnem pristopu, tudi tokrat so svoj sloves upravičili z dovršeno izvedbo. Na trenutke bi vseeno pogrešali več poudarka na drobnih liričnih ali barvnih poudarkih, razumemo pa, da je tudi to stvar okusa oziroma interpretacije.

Prvi večer smo v teatru La Fenice prisluhnili koncertu glasbenih del Wolfganga Rihma: Form/Zwei formen (hommage à Edgar Varèse), Karin Rehnquist: Solsange (pesem sonca), Györgyja Ligetija: Lontano in Edgarja Varèseja: Arcana. Poleg treh velikanov je bila zanimiva novost delo švedske skladateljice, ki je v njem izrazila primarno energijo v povezavi sodobnega z narodnim izročilom. V vokalnem partu je uporabila vokalno tehniko, imenovano kulning, s katero so ženske nekoč klicale črede in ki izraža primarno energijo glasu, nastalega z močjo celotnega telesa. Poleg osrednjega, zaključnega koncerta, EXIt_02, na katerem je bila predstavljena celotna plejada avtorjev, od klasičnih do najbolj inventivnih primerov sodobne glasbe, je bil eden bolj neklasičnih dogodkov Compolab ali laboratorij glasbene invencije, in sicer v dvorani glasbenega konservatorija B. Marcella. Predstavili so se študenti s svojimi deli, med katerimi so nekateri izstopali po konsistentnosti (Francesco Pavan), dinamičnosti, duhovitosti (Andrea Toffolini), spevnosti (Nicola Buso) in celostnosti vsebine (Letizia Michielon), poleg predstavitev Marina Baldissere in Roberta Girolina, katerih deli sta bili manj izraziti.

In kakšna bo podoba beneškega mednarodnega glasbenega festivala prihodnje? Kot je povedal Luca Francesconi, si ga organizatorji želijo še naprej razvijati v smislu glasbene ustvarjalnosti, kar so letos uresničili sočasna glasbena delavnica in predavanja oziroma srečanja, ter s tem celostno zaokrožiti predstavitev sodobne glasbene produkcije v navezavi s preteklostjo in ponuditi v razmislek novosti, ki pomenijo iztočnico za razmišljanja ali raziskovanja v glasbi v prihodnje. Pri tem je pomembno, da se bo tako festival izognil nevarnosti, da postane eno od rigidnih prizorišč najvidnejših oziroma že uveljavljenih ustvarjalcev, da bo ohranil vitalnost dinamičnega interaktivnega okolja, v katerem se srečujejo ustvarjalci, interpreti in poslušalci različnih ravni, smeri in interesov, in da bo kot takšen ponujal možnosti za uresničevanje kreativne energije in porajanje novih idej.

Za konec naj zapišemo, da je festival izzvenel v smislu iztočne zamisli in obiskovalcem postregel z izvirnim izborom sodobnih glasbenih del, z omenjenega zornega kota povezanih s klasiki moderne glasbe in nekaterimi spremljevalci iz sveta etna, obenem pa s pogumno nakazanimi možnostmi glasbene prihodnosti. Upajmo, da se bo na tem pomembnem mednarodnem horizontu v prihodnje pojavilo tudi katero od slovenskih glasbenih imen.

Marina Žlender