Letnik: 2009 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Marina Žlender

11. FESTIVAL SLOWIND 2009; Varèse prej in potem

Ljubljana, od 10. do 14. 10. 2009

Letošnji festival Slowind je izpostavil osamljenega velikana in vizionarja sodobne glasbe Edgarja Varèseja, ki ga je na enodnevni delavnici predstavil njegov asistent in prijatelj, skladatelj Chou Wen-Chung. Z Varèsejem se je srečal že v študentskih letih in prevzel skrb za izdajo njegovih not ter pripravo notnega materiala. Po maestrovi smrti je prevzel tudi skrbništvo nad njegovo glasbeno zapuščino. Chou Wen-Chung je torej ključna osebnost za raziskovanje in spoznavanje Varèsejeve glasbene dediščine, o kateri nam je predaval v Ljubljani.

Glede na to, da se je Varèse začel pojavljati na programih glasbenih institucij, lahko torej upamo, da je končno napočil njegov čas, saj so ga sodobniki skoraj v celoti spregledali in podcenjevali. Ne glede na to, da je bil izrazito ustvarjalen in znanstveno izobražen vizionar, ki je v glasbo prinesel številne spremembe in novosti, zlasti kar zadeva sam pristop do ustvarjalnosti kot celostnega procesa, v katerem se posamezni elementi med seboj povezujejo v celoto in nepretrgan tok, pa številne novosti glede rabe instrumentov in raziskovanja tolkal ter poglabljanja v elektronske naprave kot vire novih zvokov, je ostal vseskozi zelo osamljen in nerazumljen ter potisnjen na rob glasbenega dogajanja. Že sam je veljal za osebnost mnogih protislovij, njegova zanimanja za nove zvoke in tiste lastnosti zvoka, ki ne zadevajo njegove višine, in navduševanje nad novitetami elektronskih naprav, nad izvirnimi izvajalskimi tehnikami, preseganjem izvajanja v glasbenih dvoranah so ga ponesla daleč naprej v prihodnost, kar je seveda povzročilo nerazumevanje in izolacijo. Združevanje znanosti, ustvarjalnosti in impulzivnosti je iz njega seveda oblikovalo izjemno osebnost, vendar pa je bilo zlasti njegovo znanstveno delo skoraj v celoti onemogočeno v obdobju, ko bi ga lahko povezal s svojim ustvarjalnim glasbenim zanosom, zaradi česar je trpel za hudo depresijo. Zaradi navduševanja nad zvočnimi novitetami so ga nekateri šteli za dadaista, vendar se je nad novimi viri zvoka navduševal iz drugih nagibov. Z namenom izvajanja in predstavljanja nove glasbe v ZDA, kjer je živel in deloval po selitvi iz Evrope, je ustanovil Mednarodno združenje skladateljev oziroma ICG. In po letih delovanja se je zgodil paradoks, saj prav njegova dela niso doživela izvedbe. Že pred pojavom musique concrète in elektronske oziroma elektroakustične glasbe je Varèse zvok obravnaval kot materijo in se ukvarjal s t. i. zvočnimi masami. Zanimivo je, da se je pri izbiri tonskih višin naslonil na antično in kitajsko izročilo ter oblikoval več ciklusov kvint, ki jih je imenoval spirale. Prav dinamika spirale in vizionarska narava zbližujeta Varèseja z drugim velikanom, arhitektom Antonijem Gaudíjem, ki je spiralo oziroma dinamično krivuljo uresničeval v arhitekturi. Oba sta se ukvarjala tudi s povezovanjem zvoka in prostora in bila zaradi svoje brezkompromisne drže bolj ali manj izolirana, kar pa ni zadrževalo njunega vizionarskega dela. Zanimivo je tudi, da je Varèse v svojem scenariju za gledališko delo Popolnoma osamljen, kasneje preimenovano v Astronom, ključno dejanje odrešitve vizionarskega posameznika pred pobesnelo drhaljo postavil na zvezdo Sirius, ki je tako očarala tudi nemškega skladatelja Karlheinza Stockhausna. Že samo nekaj asociacij − poleg vsega, kar smo slišali med festivalom − nam nemudoma vzbudi zanimanje za Varèsejevo delo in osebnost, če pa smo že občudovalci njegovih del, kot so Ionisation, Arcana in Déserts, sta nas izbor izvedb in film, ki ga je posnel režiser Frank Scheffer, še dodatno prepričala, da je resnično skrajni čas, da se mu dodeli pravo mesto v glasbeni zgodovini, čeprav bi njegova dela glede na svežino idej in vsebine težko opredelili kot zgodovinska, saj so še kako aktualna in izvirna.

Poleg tehtne in izčrpne predstavitve tega izjemnega ustvarjalca smo letos slišali kar tri svetovne praizvedbe slovenskih skladateljev Mihaela Paša, Vasje Progarja in Petre Strahovnik. Svoja dela so predstavili v pogovoru pred koncertom. Mihael Paš je o delu Sotonamor med drugim zapisal, da so ga zanj navdihnili verzi Gregorja Strniše: »To je živa čarovnija zemlje, vode in neba, da sekira, ki ubija, nikdar nič ne pokonča.« Od tod tudi zasedba: pihalni kvintet, klavir, elektronika in – sekira. Skladba je izzvenela kot zanimiv skupek inventivnih prijemov in družbeno angažiranega razmišljanja. V trenutku, ko dogajanje preseka udarec sekire, se nam sicer zazdi, da je skladba doživela usodni vrhunec, vendar se duhovito nadaljuje v glasbenem »nesmislu«, ki se v govornem vložku stopnjuje do absurda, v katerem se skriva kritična ost. Na drugem koncertu se je predstavila Petra Strahovnik s skladbo I.N.D.I.G.O. (Intelligent, Natural, Different, Independent, Generous, Optimistic), v kateri je postavila nasproti individualno in kolektivno oziroma neodvisno in inventivno ter naravno proti kolektivnemu, neizrazitemu, črednemu in povprečnemu. Vsebinsko vsestransko delo v sebi združuje množico zvočnih presenečenj, ki jih je mlada skladateljica dosegla z najrazličnejšimi zvočnimi viri in prijemi pa tudi nepričakovanimi posegi v prostor, s čimer je celostno zaokrožila glasbeno idejo. Zadnja novost pa je bilo delo Vasje Progarja Blizu Niča. V njem se je posvetil raziskovanju tišine, ki jo je predstavil v različnih kontekstih – od aktivne vloge v smislu ustvarjanja nasprotij do povzročanja napetosti in privzemanja estetske vloge v smislu skrajne stopnje glasbe, vendar ne v Cageevem smislu, marveč kot abstrahiranje, transcendenco glasbe. Avtorjev namen je bil torej prikazati različne vidike, s katerih lahko doživljamo tišino. Gre za subtilno raziskovanje (ne)slišnega v različnih pomenih. Drugo plat avtorjeve pozornosti pa predstavlja iskanje interakcije med (ne)slišanim in poslušalčevo pozornostjo. Tako je štiridelna skladba izzvenela kot lucidna ilustracija njegovih iskanj, in sicer prek ustvarjanja raznih kontekstov, iz katerih se izlušči tišina. Pri tem ne moremo mimo asociacije na likovno umetnost, na način slikanja, pri katerem slikar motiv izlušči iz podlage z odslikavanjem ozadja in okolice, iz katerih izstopi bistveno. Poleg omenjenih ustvarjalcev so se kot Varèsejevi sopotniki, simpatizerji in vzorniki ali učenci v program uvrstili še skladatelji, kot so Debussy, Busoni pa Albert Roussel, André Jolivet, Carlos Salzedo, Carl Ruggles, Julio Estrada, Iannis Xenakis, Giorgio Netti in seveda Chou Wen-Chung.

Tudi letošnji 11. Slowind je minil v znano sproščenem vzdušju, v katerem smo se tokrat seznanili s prenekaterimi novostmi in dodobra spoznali zlasti samotnega glasbenega vizionarja, ki že toliko let ostaja potisnjen v ozadje. Morda pa je za glasbo Edgarja Varèseja končno napočil pravi čas.

Marina Žlender