THE THING and SONORE

Defonija, Klub Gromka, 12. 10. 2009

Prazničnega vzdušja ob praznovanju desetletnice koncertne serialke Defonija vsekakor ni manjkalo. Imeli smo fanfare, tradicionalen naboj ter glasbeno stopitev z zrenjem v nedefinirano, medžanrsko, a hkrati artikulirano območje muziciranja. Doživeli smo celo premiero, ki je na papirju vsakega iskrenega spremljevalca jazzovskih odvodov nedvomno vzbudila nemalo zanimanja. Ne nazadnje je dokaz za slednje nabito poln metelkovski klub Gromka, s čimer je ljudstvo dosledno pospremilo težo dogodka ter mu med letošnjimi številnimi jubileji vtisnilo neizbrisen pečat. S tem pa zgoščene koncertne ponudbe znotraj praznujoče serialke še zdaleč ni konec, program je tokrat namreč še posebej razvlečen, s kar nekaj nadvse intrigantnimi dogodki na obzorju. A obrnimo pozornost nazaj k matičnemu dogodku, ki sta mu okus dajali zasedbi The Thing in Sonore.

Pri obeh gre za v našem prostoru precej prepoznavni tvorbi glasbenikov, ki nas v takšni ali drugačni obliki obiščejo tudi večkrat na leto. Vsi skupaj pa so tokrat premierno združili moči ter v zadnjem delu koncerta družno prevetrili prenovljen koncertni prostor kluba Gromke. Začeli so sicer The Thing, ki jih ob boben-bas dvojcu Paal Nilssen-Love ter Ingebrigt Haker Flaten zaokroža še pihalec Mats Gustafsson. Slednji se najpogosteje zateka k bariton saksofonu, iz katerega izvablja trumo globokih zvenov, znamenita pa je tudi njegova perkusivna raba instrumenta, ki pa se ji je pogosteje približeval v nadaljevanju večera. Zasedba je letos povila album Bag It; prepoznavni, k priredbam stremeči zvočni podobi albuma so dodali še zdravo mero elektronike. Ta pa je na tokratnem koncertu izostala tako, da smo bili priče neposredni ter z izjemo Ingebrigta Hakerja Flatna povsem akustični prezentaciji njihovega muziciranja. Intenzivno spajanje free jazza s HC-jem je v nekaj več kot šolski uri dolgem setu dodobra ogrelo občinstvo, o maksimalnem vložku protagonistov pa so pričala njihova z znojem prepojena oblačila. Uigranost tria je bila med nekaj solističnimi prispevki vseskozi evidentna, vloga ene vitalnejših zasedb v strujah sodobnega free jazza pa s tem dodatno zacementirana.

Gradnja na uvodu, prepojenem z energijo, je pripadla Sonore, drugemu nastopajočemu triu, s katerim se je večer začel nagibati nekoliko bolj k tradiciji. Tri pihala niso na glasbenem zemljevidu seveda nič novega, a zasedbe vseeno ne moremo kar tako zlahka umestiti v neko premočrtno nasledstvo legendarnega World Saxophone Quarteta in podobnih skupin. Gre namreč za precej svojevrstno kombinacijo, ki jo Ken Vandermark, Peter Brötzmann in Mats Gustafssoon z nadaljnjimi menjavami instrumentov glede na register še nadrobneje ponazarjajo. Pihalno jedro Brötzmannovega chicaškega tenteta ima za seboj že dve plošči, tokrat pa nam jih je uspelo izkusiti v nadvse gibljivi obliki. Vešči prepihovalci se spočetka raje zatekajo h konvencionalnejšim pihalnim tehnikam, od koder nato gradijo impozantno zvočno celoto. Tu se ponekod zavestno obračajo nazaj ter tudi skozi kakšno povsem prepoznavno lirično referenco ne pozabljajo na svoj izvor. Šele po vzpostavitvi osrednje niti se je vsak posameznik pomaknil tudi k svojim preferencam, ki ob številnih izbruhih seveda niso mogle izostati. Brötzmann kot izjemno grob gradnik avtoritativne linije, Gustafsson kot spreten perkusionist na saksofonu ter Vandermark kot vezni člen obeh so se spretno dopolnjevali, razvijali in zavijali, ob čemer ni manjkalo niti povsem solističnih ali celo baladnih prispevkov. Z nekaj nostalgičnimi prepihi so torej umetelno osredinili večer ter ga sporadično uvedli v premierno združitev vseh petih na odru.

Slednje se je izkristaliziralo ravno z nastopom vseh težkokategornikov skupaj. Formacija, ki so jo začrtali prej samo pihalci, se je nad ritmizirajočim dvojcem kasneje namreč popolnoma razbohotila, čeprav ni prišlo do povsem nenadzorovanih erupcij zvokov. Poudarek so družno izoblikovali okoli podrejanja, s čimer je glasba na trenutke ostajala presenetljivo zračna, a skladno s tem tudi nepretenciozna in umerjena. Na trenutke se je celo zdelo, da smo priče nekakšni revitalizaciji modalnega jazza z zametki svobodnjaštva, kar je še dodatno spodbodlo nostalgična čustva, vendar se je skozi glavnino nastopa priložnostnemu kvintetu uspelo izmakniti kakršnim koli enoznačnim označbam. Bis, razširjen vse do polnoči, je bil edini možni zaključek jubileja, ki ga je sicer pospremil nekoliko utrujeni aplavz, a po skoncentriranih ter z najrazličnejšimi čustvi nabitih dveh urah in pol česa drugega niti ne gre pričakovati.

Tit Podobnik