MUDPOP FEST (MUDHONEY, THE FRICTIONS, DICKY B. HARDY)

Kino Šiška, Ljubljana, 19. 10. 2009

Skupina Mudhoney je bila v začetku devetdesetih prejšnjega stoletja ob Nirvani za mnoge simbol zvoka Sub Pop, tistega, ki je bil prepoznan za grunge in bil potem kar nekaj let vodilna glasbena usmeritev mladih rockerjev. Po dobrih dveh desetletjih kontinuiranega ustvarjanja in skorajda nepreglednem arzenalu plošč se je seattelska skupina končno predstavila tudi v slovenski prestolnici. Pred tem smo jo v živo lahko preverjali na relativno redkih evropskih turnejah, tako da se je večina publike srečala prvič z glasbenimi legendami.

Da so Mudhoney tudi pri nas pustili svoj pečat, je dokazala prijetno zapolnjena dvorana z obiskovalci z vseh koncev države, in to ponedeljkovemu večeru navkljub. V uvodnem delu nastopa so predstavili aktualen repertoar s plošče The Lucky Ones, zaradi katere so se vsaj uradno tudi odpravili na zadnjo turnejo. Čeprav je večina obiskovalcev verjetno le čakala, da začnejo igrati stare hite, na katere smo se razmetavali pred petnajstimi leti in več, je treba priznati, da tudi novi niso razočarali. Surov rockovski zvok, trdna in mogočna ritmična podlaga, škripanje kitar in odličen vokal so temelji, ki krasijo bend od nekdaj in ki ne morejo kar tako izpuhteti, vsaj pri Mudhoney ne. Vsekakor so bili umirjen uvod pred navdušenjem, ki je zajelo dvorano ob nizanju hitov: Sweet Young Thing Ain't Sweet No More, Let It Slide, Touch Me I'm Sick, Into The Drink, What Moves The Heart?, In'N'Out Of Grace, Suck You Dry in številnih drugih. Kar koli so Mudhoney potegnili iz svoje ropotarnice, je zvenelo kot dober adut – znano, odlično, tudi sveže, čeprav so bili komadi odigrani približno tako, kot so zapisani na ploščah. Na dveh ali treh mestih je bila interpretacija vendarle v nekoliko bolj »sodobnem« slogu, ko so eksperimentirali z repeticijo in činelami ter tako pričarali nekaj »dance« vzdušja. Vsekakor pa so bili bolj pristni in prepričljivi v tistih trenutkih, ko so mučili kitaro s solažami. Z leti ustvarjanja so pridobili trdnost, udarnost, neomajnost in gotovost. Zanje lahko brez najmanjšega dvoma zatrdim, da so eden pomembnejših bendov devetdesetih, z lahkoto prepoznavnim avtorskim stilom in eno najbogatejših zakladnic odličnih komadov. Da tudi sami prepoznavajo zapuščino kot pomemben konstitutivni element vsake rockovske skupine, so na ljubljanskem koncertu dokazali s priredbami komadov skupin Dicks, Fang in Black Flag ter Jimmyja Dala Gilmora.

Naziv Mudpop fest so organizatorji upravičili z angažiranjem še dveh skupin, ki delujeta v Sloveniji, a imata z grungeom in zvokom Mudhoney malo skupnega. Razočarali so Dicky B. Hardy, ki ne samo da bi si morali končno nadeti neko drugo ime, saj s starim bendom stilsko nimajo opraviti nič, ampak bi se za javni nastop predvsem lahko bolje pripravili. Povsem druga zgodba so Frictions, bend, ki ga vodi in usmerja Chris Eckman, iz Seattla prebegli glasbenik v Sloveniji. Pri nas je našel ustvarjalce, ki znajo doživeto odigrati lirično zmes ameriških tradicionalnih rockovskih zvrsti. Nad njihovim nastopom so bili pričakovano navdušeni tudi Mudhoney, in če ponesejo dobro besedo čez lužo, se Frictions lahko še kaj lepega zgodi.

Viva