THE POWER OF THREE

Cankarjev dom, Ljubljana, 27. 10. 2009

27. oktober 2009 se bo zagotovo zapisal z velikimi črkami v srca (mogoče tudi v kateri osebni dnevnik) ljubiteljev vrhunskega bolj tradicionalnega jazza. Po več kot tridesetih letih smo dočakali v Ljubljani, v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, koncert legendarnega pianista, skladatelja in (v svojem bolj zgodnjem času) enega najpomembnejših inovatorjev v jazzovski glasbi. Nismo vedeli, kaj nam bo prinesel Chick Corea s še dvema prav tako velikima imenoma: Stanleyjem Clarkom, supervirtuozom na kontrabasu – a ni le to, je tudi izjemen skladatelj – in seveda Lennyjem Whitom s svojimi ritmično nezmotljivimi bobnarskimi palicami. Zasedba je bila akustična, zelo spodbudno, a žal kot že velikokrat na podobnih koncertih ne ravno idealno ozvočena. Na vseh tihih ali srednje glasnih mestih v skladbah je bil klavir še nekako realno prezenten, a ko so fantje malo bolj nažgali, se ga je komaj razločilo ali pa sploh ne. Gre to pripisati časovni stiski (saj so glasbeniki prišli tako rekoč z letala na oder) ali morda ne najboljši pripravljenosti tokratnih tonskih oblikovalcev? Tovrstna oprema je namreč v Cankarjevem domu odlična.

Tokrat se je Chick očitno odločil, da bo poslušalcem priredil večer večinoma znanih jazzovskih standardov. Že pri tipično lirično pentatonsko obarvanem solističnem klavirskem uvodu je bilo jasno, iz kakšnih korenin izhaja pianist. Fantje so naredili dolgo improvizatorsko skladbo, ritmizirano v klasičnem Chickovem stilu, potem pa spontano prešli prek simpatičnega basovskega sola z lokom v Chickovo znano skladbo La fiesta in takoj navdušili občinstvo. Jazzovski basisti večinoma ne uporabljajo loka za igranje, ampak to počno le s prsti v svojevrstnem stilu pizzicato. Stanley Clarke je v toku večera večkrat pokazal, kako zanimivo zveni godalo tudi v jazzu, če ga igraš na prirejen klasični način; še posebno velja omeniti basistovo igro baladne teme in fenomenalen solo, ki je bil morda glasbeni vrhunec večera. Po uvodnem medleyju smo lahko uživali v glasbi Billa Evansa (Waltz for Debby), kjer se je spet izkazal lirični pristop pianista, pa tudi ritem sekcija se je odlično pridružila in tako so skupno poustvarili simpatičen večer. Slišali smo še nekaj glasbe Milesa Davisa (On Green Dolphin Street) in zanimivo skladbo, odigrano v sijajnem unisonu (klavir-bobni). Fantje so poskrbeli tudi za nekaj situacijske komike na odru ter nasmejali poslušalce, skratka, večer je bil nadvse prijeten glasbeni dogodek. Ustvarjalci so se sprehajali med različnimi stili (nekateri deli so zveneli podobno kot trio Oscar Peterson-Bobby Durham- Sam Jones), včasih smo celo za trenutek lahko pomislili na to, da je The Power of Three neke vrste Chickov odgovor na trio Keitha Jarreta. No, po velikanskem navdušenju na koncu koncerta smo le dobili dodatek. Tako je znamenita Chickova skladba Spain (ki bazira na temi drugega stavka kitarskega koncerta Concierto de Aranjuez španskega skladatelja J. Rodriga) pripravila ljubljansko občinstvo do stoječih ovacij in v stilu Zapojte z nami! so lahko sodelovali pri njeni izvedbi; ponavljali so fraze za pianistom, dokler se ni pošalil z bolj zahtevnimi melodijami.

Chick Corea je še vedno v izvrstni formi, Stanley Clarke tudi in prav tako Lenny White, ki pa je od vseh nastopajočih izzvenel še najbolj umirjeno. Lep zaključek 50. ljubljanskega jazzovskega festivala.

Zoran Škrinjar