Letnik: 2009 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Mario Batelić

MARC RIBOT'S CERAMIC DOG

Klub CD, Ljubljana, 27. 10. 2009

Po mestoma dolgočasnem koncertu tria Chicka Corea, ki se je povrhu sklenil s predvidljivim, osladnim dodatkom s starim hitom, ki ga je s pojčkanjem zlogov na-na-na triu pomagala odpeti publika, sem od Ribotovega tria dobil šus, kakršnega sem potreboval po takšnem bržkone rutinskem koncertu. Šus je bil vsesplošen in je letel v ušesa, saj je bil morda najglasnejši doslej v Klubu CD, a kljub temu z razločnim in kompaktnim zvokom, in možgane, saj smo, kljub temu da smo newyorškega strunarja videli že večkrat, znova lahko občudovali njegov vedno nov zvok, spremenljivost konceptov in izjemno vodenje benda. Ta naj bi bil, kot je povedal sam, njegov prvi rokenrol bend po srednji šoli, osnovnemu ogrodju tria (Ribot, basist Shahzad Ismaily in bobnar Ches Smith), ki je lani povrgel izjemen album Party Intellectuals, pa se je tokrat pridružila Eszter Balint, sicer pri nas bolj kot glasbenica znana kot igralka, ki smo jo občudovali že kot 15-letnico v Jarmuschevem fimu Bolj čudno kot raj.

Bend je takoj začel z udarnimi, energičnimi, malone divjimi komadi, ki so bili milje daleč stran od zvečine uglajenega zvoka na albumu. Zdi se mi tudi, da so igrali kar nekaj komadov, ki jih na plošči ni; če to ni res, pomeni, da so jih res spremenili od glave do peta! Pregibali so punkovske, alterrockovske, noisovske, nowavovske in mnoge druge idiome, katerih sprevračanje in dekonstrukcija sta jim bila pisana na kožo. Sploh Ribotu, ki je bil popolnoma v svojem elementu posvečenega glasbenika in nam je stregel s takšnimi navdušujočimi soli, polnimi hripanja in piskanja, ter ropotajočimi, pisanimi rifi, ki so priklicali tako protorokenrol pa tudi trdi folk, stari blues in hendrixovske akrobacije, a vedno s prepoznavnim Ribotovim dotikom in špikajočim zvenom.

Čeprav je bilo napovedano, da bo Balintova le pela, se je na začetku predstavila kot violinistka, katere rezek ton je lepo sovpadal s prav tako nabritim zvokom preostalih. Pozneje se je lotila še melodike in tudi zapela v duu s šefom benda, sprva kar v polomljeni francoščini. Sem ter tja so jo sicer preostali povozili, saj se njen zvok ni jasno ločil od drugih. A to je bila edina slabost lepo ozvočenega koncerta, kajti prav to je bila ena odlika tega odličnega večera: da si lahko ločil, kdo kaj igra, in da si, če si želel, lahko v mislih odklopil doneske drugih glasbenikov in se osredotočil, denimo, na bobnarja (kakor sem sam nekajkrat naredil). Ta se je izkazal z udarnimi ritmi in hkrati njihovim drobljenjem z nenadnimi, nepredvidljivimi udarci po činelah. Z basistom Shahzadom Ismailyjem sta skrbela tudi za elektroniko in ti deli koncerta so bili med boljšimi. Občasno se je silovitost in brbotanje nenavadnih zvokov umaknila bolj prefinjenemu artrockovskemu ali kabaretskemu občutku, a le za hip, in bend je znova prestavil v četrto. Živčna, napeta in ves čas odlično uigrana četverica je postregla s koncertom, ki ga je kar težko opis(ov)ati, kar je odlika le izjemnih, izstopajočih nastopov, takih, ki se nam za dolgo urežejo v možgansko skorjo in slušne kanale. Zadosti povedano!

Mario Batelić