Historična Afrika

Aster Aweke

Nekaj nesporno drži: Aster Aweke je bila prva etiopska pevka, ki smo jo v teh krajih spoznali in poslušali. Spoznavali smo jo nekako hkrati z moškim polom v etiopski popularni godbi, s pevcem Mahmoudom Ahmedom.

Ahmed je namreč leta 1986 doživel prvi ponatis plošče Ere Mela Mela za Crammed Discs (ki je sicer v domovini izšla 1975.) in to je bila takrat sploh prva mednarodno dostopna plošča »ethio popa«, ki je omogočila tudi nam prvi uvid v ta glasbeni idiom. Toda Aster Aweke je v tistem času že dokaj uspešno nastopala po ZDA in je tako imela na videz prepričljivejšo mednarodno kariero. Vendar so bili v resnici ti nastopi omejeni na močno amharsko skupnost v ameriškem eksilu, medtem ko širše okolje in še posebej glasbena industrija te njene prisotnosti in popularnosti dolgo nista prepoznala. Vse dokler je ni odkrila Evropa, in sicer ob omenjenem srečanju z Mahmoudom Ahmedom, prav v tistem obdobju pa se je na široko razprlo tudi zanimanje za t. i. svetovne godbe. Pomembna angleška založba Triple Earth je leta 1989 poslala na tržišče njen prvi mednarodno prepoznaven album s preprostim naslovom Aster. Leta 1991 mu je sledil še Kabu in s tema dvema ploščama se je Aster Aweke dokončno zapisala v planetarno glasbeno zavest. A kot je običajno pri »odkrivanju« pomembnih ustvarjalcev v polju t. i. svetovnih godb, je imela do tedaj za sabo že dolgo in pestro življenjsko zgodbo.

Rodila se je 1961. v pokrajini Gondar v Etiopiji, a je otroštvo preživela v prestolnici Adis Abebi, saj je bil njen oče visoki vladni uradnik tedanje cesarske oblasti, ki je prišel tja službovat. Pela je od mladih nog in že s 13 leti začela občasno nastopati v gledališču Hager Fikir, v poznih najstniških letih pa je že pela po klubih in hotelih prestolnice. Kmalu so jo spremljali takrat najbolj popularni etiopski orkestri in ansambli, kot so bili Continental Band, Hotel D'Afrique Band, Shebele Band in Ibex Band, ki je pozneje postal tudi mednarodno poznan kot Roha Band. Njen prepoznaven pevski slog, zaradi katerega so jo tako hitro začeli ceniti, se je oblikoval ob poslušanju nekaterih znanih etiopskih pevk, najbolj pa je nanjo vplivala Bizunesh Bekele. Z veseljem je poslušala tudi ameriške in zahodnoevropske vokalistke, katerih vpliv nanjo se je hitro prepoznal, zato so jo takrat doma primerjali z Aretho Franklin. V obdobju poznih 70. let prejšnjega stoletja je izdala dve odmevni mali vinilni plošči (singla) in kar pet albumov na kasetah ter se hitro vzpenjala na sam vrh popularnosti. A po smrti cesarja Haileja Selassieja so se razmere v Etiopiji drastično spremenile, še posebej so bile na novo zamejene glasbena in preostale umetnosti. Tako kot mnogi drugi etiopski ustvarjalci tudi Aster Aweke v takšnih razmerah ni videla svetle prihodnosti v domačem okolju, zato se je odločila, da se bo izselila v ZDA.

Tja se je preselila leta 1981. Najprej niti ni nameravala nadaljevati glasbene kariere, saj v novem okolju zanjo ni videla realnih možnosti. Zato se je odločila, da si bo pridobila čim boljšo izobrazbo ter nadaljevala svojo življenjsko pot na drugih področjih. Naselila se je v Kaliforniji in se povsem umaknila iz glasbenega sveta. A kmalu so jo prijatelji, ki jih je spoznala v močni amharski skupnosti, ki živi v ZDA, prepričali, da mora peti. Po dveh letih je privolila in spet začela peti, potem se je tudi preselila na drugo obalo Severne Amerike, v Washington D.C., kjer je naseljen najštevilnejši in najbolje organiziran del amharske skupnosti v ZDA. S tem je povezana tudi velika mreža amharskih restavracij in podobne infrastrukture, kjer se med drugim redno dogajajo glasbeni nastopi. To je bilo okolje, v katerem je začela drugo obdobje v karieri. Leta 1985 jo že najdemo na ameriški koncertni turneji, na kateri je nastopila pred številnim navdušenim občinstvom, ki pa je bilo še vedno nekako zamejeno pretežno na svoje rojake in prostore, s katerimi so ti razpolagali. V dveh letih je postala najpopularnejša pevka amharske skupnosti v ZDA. To v širšem okolju seveda ni moglo ostati neopaženo. Tako sta pri londonski založbi Triple Earth izšla omenjena albuma Aster in Kabu. Začelo se je tretje obdobje njene glasbene kariere, ki se je po začetnem silovitem vzponu mednarodne popularnosti na prelomu tisočletja spustilo v ponovno precej neopazno prisotnost na ameriškem prizorišču; kar je zanimivo glede na to, da se je zanimanje za etiopsko popularno godbo in poznavanje njenih ključnih protagonistov prav v tem obdobju samo še krepilo. Nato se je v tem tisočletju pretočilo v zmagovalno vrnitev na domače prizorišče, od koder tudi prihajajo zadnji podatki o njenih uspehih. Ta uspešna vrnitev na domače prizorišče se je pravzaprav zgodila že leta 1997, ko se je na njenem prvem koncertu v domovini po letu 1981 zbralo 50.000 ljudi. Zadnji odmeven nastop v Adis Abebi pa je imela maja letos, ko je na prireditvi Peace Through Unity, Unity Through Music pela pred 10.000 navdušenimi ljubitelji njene glasbe.

Da je po odmevnih uspehih konec 90. let skoraj izginila iz našega glasbenega spomina, gre verjetno pripisati dokaj nesrečnim diskografskim okoliščinam. Kot kaže njena diskografija, je plošče izdajala dokaj redno, vendar po prekinjenem sodelovanju s Triple Earth pri precej obskurnih ameriških založbah, po razočaranju z njihovim neuspehom pa zadnje štiri celo pri nekakšni samozaložbi Kabu Records; zadnjo Fikir 2006., pred njo pa leta 2004 Asters Ballads, ki na avtorski način ponuja prerez njenega glasbenega opusa v dveh desetletjih, ko so nam bili njeni posnetki težko dostopni, zato je za nas ta plošča dragocen dokument, saj je zanjo sama izbrala – kot pravi v spremnem besedilu – brezčasne pesmi, ki jih je posnela med svojo do takrat 25 let trajajočo kariero. Ob pomoči Abegasuja Kibreworka Shiota jih je sama tudi na novo produkcijsko obdelala. To pa so vsi podatki, ki jih je mogoče razbrati z ovitka tega albuma, čeprav je na njem odtisnjena simpatična spremna beseda, domnevno izpod njene roke, ki zgolj povzema njeno dosedanjo glasbeno pot. Toliko bolj pa prepriča poslušanje vsebine, saj kaj kmalu presenečeni ugotovimo, da v omenjenem precej tveganem obdobju, ko je s spreminjajočima se uspehom in odzivnostjo okolja ustvarjala med številnimi raznorodnimi glasbenimi vplivi, ki jim v nobenem izmed predstavljenih skladb ni popustila na način, ki bi okrnil integriteto ene najboljših in najpomembnejših avtoric in pevk v zgodovini etiopske popularne godbe. Hkrati je ta plošča jasen signal vsem, ki jih zanima afriška in še posebej etiopska glasbena tvornost, da se je vredno potruditi ter se soočiti z njenim aktualnim delom.

Zoran Pistotnik