Christian Scott

Na sledi Milesu

Novembra je našo prestolnico obiskal zdaj že legendarni basist ter multiinstrumentalist Marcus Miller. Predstavil se nam je s svojo stvaritvijo, ki pa jo sicer poznamo kot enega bolj prepoznavnih albumov z zadnjega ustvarjalnega obdobja Milesa Davisa.

Govor je seveda o plošči iz leta 1986, imenovani Tutu, ki jo je Marcus Miller v Prostoru urbane kulture Kino Šiška ob podpori spremljevalne zasedbe vnovič revitaliziral. In glavno vprašanje, ki se najverjetneje sleherniku porodi ob tem podatku, je, kdo je v rokah držal trobento?

Christian Scott je takrat, ko je izšel album Tutu, štel komaj tri leta, menda pa je že takrat kazal obrise talenta za raznovrstno umetniško izražanje, prednjačil pa je tisti bolj risarske narave. Vzporednice z Milesom bi lahko z nekaj domišljije torej lahko vlekli že tukaj, a vseeno se ne gre kar tako prenagliti. Dar naj bi prepoznali tudi njegovi prvi profesorji v rodnem New Orleansu, vsled tega pa so ju z bratom dvojčkom, ki je danes, mimogrede, diplomirani vizualni umetnik ter med drugim avtor podobe Christianove spletne strani, vzeli pod drobnogled. Vsestransko nadarjeni Christian je nato tudi ob težnji po poti poklicnega športnika šele pri dvanajstih letih začel pogledovati proti glasbi. Pri tem mu je bil veliki vzornik njegov stric, saksofonist Donald Harrison Jr., ki je med drugim igral pri Artu Blakeyju ter njegovih Messengers, kot mentor pa se je izkazal s tako raznolikimi zvezdniki, kot sta basist Christian McBride in Christopher Wallace, sicer bolj znan pod umetniškim vzdevkom Notorious B.I.G. Če vzamemo v obzir še glasbeno navdahnjeno mater, je imel Scott torej zavidljive pogoje za razvoj, instrument pa si je izbral kar sam, in sicer zaradi tega, ker trobente v stričevi zasedbi takrat še ni bilo. Od vsega začetka si je namreč želel igrati s svojim stricem in čakanje se zavoljo predanosti ter trdega dela zato ni pretirano zavleklo. Glasbeno srednjo šolo je opravil v Centru za kreativne umetnosti New Orleans, od koder ga je zavzetost popeljala naravnost na Berklee, kjer je bil celo izbran kot del The Berklee Monterrey Quarteta. Leta 2002 je v samozaložbi izdal prvenec, vendar o njem razen v intervjujih ni nikjer ne duha ne sluha. Sicer je sodeloval na nekaj posnetkih svojega strica, a za preboj na širši glasbeni zemljevid gredo zasluge njegovi plošči Rewind That iz leta 2006. Slednja, izdana pri založbi Concorde, je s svojo coolfusionovsko dinamiko takrat predstavila ravno pravšnjo mero tradicije ter inovatorstva, da se ji je uspelo preriniti med nominirance za grammyja. Billboardjo je celo razglasil za žanrsko premiero desetletja in zvezda je bila tako rekoč rojena. Dobršen del uspeha gre pripisati tudi izjemno ulovljivi naslovni skladbi, ki se začne z nadvse vpadljivo distorzirano kitarsko linijo, prek katere se zvok preostalih instrumentov zlije v všečno celoto. Nabor glasbil okoli njegove trobente se zdi idealen, saj nad basom in bobni ždita fender rhodes ali klavir ter že omenjen mehko popačen zven strun, skratka, kombinacija z dobro dokumentiranim uspehom med jazzovsko publiko. Na albumu najdemo tudi priredbo skladbe, ki letos praznuje petdesetletnico, gre pa za neponovljivo Milesovo So What, s čimer se je Christian poklonil svojemu velikemu vzorniku na trobenti. In če se je česa od Milesa naučil, so to nedvomno rezerviranost, potrpežljivost in pritajenost. Nadalje v oči takoj zbode njegova skrbno izbrana toaleta, da pa so podobnosti prepuščene zgolj nostalgikom in spoštljivim komentarjem, poskrbi Scottov distinktiven, razpotegnjen ter šepetajoč zven trobente, ki ubere povsem samosvojo pot.

Na krilih uspešnega prvenca se je skozi veliko bolj konceptualno zasnovo Scott poglobil v naslednji album, navdih zanj je črpal iz temačnejših slojev današnje družbe. Materini boji z boleznimi in predvsem katastrofalne posledice, ki jih je v njegovo rojstno mesto prinesel orkan Katrina, so botrovali družbeno precej angažiranemu ter s čustvi nabitemu izdelku. Vtis plošče Anthem umetelno ponazarja tudi sam ovitek, na katerem je moč videti deklico med igro na območju, nad katerim ima nadzor policija. S tem je Scott želel ponazoriti otopelost in ravnodušnost sodobnega človeškega duha, v kraju, kjer je odraščal, pa je bil takšnih prizorov nedvomno vajen že iz otroštva. Vse bolj se je začel približevati tudi drugim glasbenim zvrstem, za drugo inačico naslovne skladbe je namreč angažiral raperja Brother J-ja ter se priložnostno pojavil ob Mosu Defu in Jill Scott. Koreninam pa vseeno ostaja zvest, saj je prihajajočo studijsko ploščo Yesterday You Said Tomorrow, ki naj bi izšla okoli marca prihodnje leto, posnel skupaj z znamenitim Rudyjem van Gelderjem, po njegovih besedah iz intervjuja za neki spletnik iz Denverja pa bo šlo za mešanico čustvene intenzitete A Love Supreme ter sonične palete lanskega albuma Radiohead In Rainbows. Spet torej nekakšno iskanje stičišč med preteklostjo in sedanjostjo, s katerima mu je do zdaj uspelo prepričati tako jazzovske puriste kot tudi nekoliko bolj široko misleče.

V živo smo ga imeli priložnost videti in slišati na CD- in DVD-izdaji iz leta 2008 Live at Newport, kjer s spremljevalno zasedbo kombinira nekaj novih skladb s kompozicijami z obeh albumov, a v veliko bolj klasičnem, tipično modalnem jazzovskem idiomu, bržkone prilagojenem sami formi festivala, lahko pa jih dojemamo tudi kot ščepce prihajajočega studijskega izdelka. Prav nič čudno ni torej, da je pritegnil pozornost Marcusa Millerja, s katerim se nam je v interpretaciji Milesove Tutu ter še katere druge skladbe predstavil. In kar ni ali pa po drugi strani je navdušujoče: posnetki, na katerih je moč videti in slišati vaje ter nekatere že odigrane koncerte s turneje, nakazujejo na estetizirano pridušeno trobljenje kot reminiscenco na tisto iz leta 1986.

Tit Podobnik

Izbrana diskografija:

Christian Scott: Rewind That (Concorde, 2006)

Christian Scott: Anthem (Concorde, 2007)

Christian Scott: Live at Newport (Concorde, 2008)