Dan Stuart

Bogovi rock and rolla me niso pustili na cedilu

Ko sem pred slabimi desetimi leti končal pogovor s Chuckom Prophetom z vprašanjem, ali ve, kaj danes počne Dan Stuart, mi je ta hladnokrvno odgovoril, da nima pojma. Edino, kar se je dalo razbrati iz njegovih besed, je bilo, da se je Dan naveličal glasbenega biznisa, da mu je obrnil hrbet ter da ni prepričan, ali bo še sploh kdaj poprijel za kitaro.

Očitno je bilo, da se v njem nekaj kuha, da mu notranji demoni ne pustijo, da bi nadaljeval tam, kjer je sredi devetdesetih končal. Nekaj let kasneje ga je poklical Sid Griffin, češ, ali bi znova vpregli hordo okoli Dannyja in Dustyja, vendar mu je odvrnil, da bi raje snemal filme (ali ni to počel praktično z vsemi svojimi odpadniškimi pesmimi?). V tistih redkih intervjujih se časov iz Green On Red ni rad spominjal. Tudi zato je bilo presenečenje, da se je med poplavo comebackov iz »prve« lige, jeseni 2005 v kotu na spodnji strani časopisa pojavila drobna vest, da se Green On Red znova zbirajo. Prisotni v ljubljanskem KUD-u smo bili prepričani, da je po koncertu Miracle 3 Linda Pitmon pregloboko pogledala v kozarec, ko nam je prenesla svežo novico. Nedolgo zatem se je z odra v Tucsonu že zaslišalo: »They call me the drifter, I killed from town to town.« Nasprotja so bila del preteklosti, na odru novi stari Dan s povsem drugimi značajskimi prvinami od tistih, o katerih smo nekoč prebirali.

Vikend na letošnjem festivalu Strade Blu − vsekakor ne izgubljen − je tako minil v sproščenem vzdušju. Ravno prav, ker je zelo oster do svoje ustvarjalne preteklosti in mitov, ki smo jih fani zgradili okoli njegovih pesmi. Koncerta v Ljubljani se spominja zelo dobro. »Ej, ali se niso nekaj dni pred tem streljali v tistem klubu (K4, op. p.)?« so bile prve besede.

Včeraj smo se skupaj prepričali, da je Roger McGuinn vedno mlajši. Odzivi publike so bili temu primerni, pa tudi vi niste bili ravnodušni z varne distance. Vsekakor je – če tokrat izpustimo vajini matični skupini ob strani – moč najti površinske vzporednice med vajinima karierama, od naslona na tradicijo do nerednega pojavljanja v »javnosti.« Kako ste podoživeli njegovo solistično listanje po arhivu popularne glasbe?

Prvi koncert projekta The Slummers in takoj ogrevamo poslušalce pred živo legendo. Ni slabo za začetek, kajne? Lahko se samo vprašamo, kaj, za vraga, nas čaka v prihodnosti. Šalo na stran. V veliko čast mi je bilo, da sem lahko nastopil pred Rogerjem. Še vedno je v odlični koncertni formi. Zven njegove kitare rickenbacker ostaja izjemno privlačen. Veliko glasbenikov je poskušalo posnemati ta zvok, vendar so se mu le redki približali. Dlje od tega ni šlo. Treba bi bilo preveriti, nisem namreč prepričan, vendar mislim, da je Roger, preden je prišel v Los Angeles, veliko odločilnega časa za njegov glasbeni razvoj preživel v Greenwich Villageu. V njem je namreč veliko folkija, mogoče celo več, kot skriva za »starinskimi očali«.

Nekaj podobnega bi lahko rekli tudi za Green On Red (GOR). V dobrem desetletju – od prvega EP-ja Two Bibles do LP-ja Too Much Fun – ste podobno kot Roger (The Byrds) naredili opazen premik od notorične psihedelije do prevladujočih motivov odpadniškega country rocka.

V letih 1965-70 je bila v Los Angelesu radijska postaja, ki smo jo vsi poslušali. Poleg lestvice najboljših 40 si vsaj trikrat ali štirikrat dnevno slišal pesmi Byrds. To je bil čas, ko so se ljudje (sam sem bil sicer takrat še premlad) radi vozili po mestu in poslušali glasbo v avtu. Ločevali s(m)o se po tem, da smo tisti, ki smo že takrat imeli v sebi nekaj punkrockovske krvi, poslušali Byrds in podobno, drugi pa Beach Boys. Tudi GOR smo nekoč igrali priredbo pesmi Eight Miles High. To sem včeraj povedal tudi Rogerju, vendar ga v isti sapi opozoril, da mu naše verzije ne priporočam poslušati.

V vašem glasbenem razmišljanju je navzlic temu moč dekodirati mnogo širše zaledje kot zgolj živopisno estetiko »California Dreamin'« (nekateri bi rekli celo lokalpatriotično) Los Angelesa šestdesetih?

Moja generacija je zrasla ob ploščah Boba Dylana. Tudi zato so naši odgovori v tej smeri bolj ali manj identični. Govorimo o pričakovanih osumljencih, ki smo jih dojemali po svoje. Na Dylana sem postal pozoren šele v obdobju plošč Desire In Blood On The Tracks (šestdeseta sem poznal, a sem jih prešprical), na Younga, ko je posnel Zumo. Ko je človek mlad, se mu stvari dogajajo zelo hitro. Kot sedemletnik (1968.) sem v avtu poslušal AM Top 40, pet let kasneje, ko so bili na vrhuncu dolgometražni albumi, sem bdel ob lestvicah rockovskih albumov. Danes tej petletki (1965-70) pravijo obdobje klasičnega rocka. Pri petnajstih sem iz rock'n'rolla že potoval v smeri jazza, dokler ni prišel punk. Z njim sem se kot poslušalec vrnil v rock'n'roll. To je bilo odločilno za mojo (prihajajočo) glasbo. Za mnoge je presenetljivo, da doma nikoli nisem imel veliko plošč. Veliko raje sem namreč bral knjige.

Z Byrds − resda v veliko manjšem obsegu − vas (GOR) druži tudi (ne)hvaležen pridevnik oziroma status legendarnega benda. To vsekakor ni do muh!

Če sem iskren, ne vem, zakaj nas ljudje naslavljajo s tem. Ne vem, ali to smo, toda poslušalci nas lahko imajo, za kar želijo. To je njihova pravica, saj mora vsak početi tisto, kar ga dela srečnega. V preteklosti sem bil velikokrat presenečen, ko sem zasledil takšne in podobne izjave. Ne bom lagal, da sem do tega ravnodušen. Ne, godijo mi, le pravega razloga zanje ne najdem. Nisem JD, ki mu takšne besede veliko pomenijo. Poleg tega so nevarne, saj te lahko kmalu zavedejo; preusmerijo te v udobnost, ki pa je velika sovražnica kreativnosti. Woody Allen je nekoč dejal, da ne obstaja rešitev za življenje. Mislim, da je imel kar prav.

Vendar vaš potencial (material) nikoli ni sovpadel s priznanjem na širši sceni.

Ne strinjam se. Dobili smo več pozornosti in priložnosti, kot smo si je zaslužili. Posnel sem več plošč kot mnogi, veliko bolj talentirani glasbeniki. Mogoče vsi ravno niso imeli posluha za nas, a bogovi rock'n'rolla nas niso pustili na cedilu. Veliko smo prepotovali, spoznali veliko odličnih glasbenikov, za nami je ostalo veliko materiala. Snemali smo po vsem svetu, zato se ne smemo pritoževati. Chuck še vedno snema odlične plošče, nanj sem izredno ponosen.

Torej se ne strinjate z ugotovitvijo v The Timesu, da ste bili škandalozno spregledani.

Ne!

Če na eni strani rušite mite naše mladosti, se na drugi vseeno morate strinjati, da so vam nastopi na največjih glasbenih festivalih (Glastonbury), snemanje na BBC-ju, naslovnica NME-ja obljubljali veliko več, kot se je na koncu izcimilo.

Mogoče je bilo s takratnega stališča pričakovati večji odmev, vendar smo/sem z doseženim zadovoljen. Žal mi je edino, da »late great« John Peel ni imel posluha za nas, saj sem si res želel nastopiti v njegovi oddaji. Ob bežnem srečanju sem mu to tudi omenil, vendar se ni dal zmotiti v svojih razmišljanjih. Je že imel tehten razlog. Na Glastonburyju smo nastopili večkrat. To je odličen festival. Ljudje pijejo močne in manj močne pijače, se mečejo po blatu … Ne dajo se motiti, kar je za festival odlično. Pridejo, da bi se sprostili, pri tem pa pazijo, da jih okolica ne moti pri tem. Tam se videl in spoznal Velvet Underground, ko so se ponovno zbrali. Vsak komentar dalje je nepotreben. Tudi Roskilde mi bo za vedno ostal v spominu. Pomislite: na oder, isti oder, smo šli za Rayem Charlesom. Vauuuu! Podobno velja tudi za Farm Aid v ZDA. Nastopili smo za Georgeom Jonesom. Ali se ti še zdi, da smo bili spregledani?

Bili ste del scene, ki se je v antologijo zapisala pod geslom »paisley underground«. Večji del nje je ostal preslišan do današnjih dni.

The Bangles so postale velike, torej le ni bilo vse tako slabo v komercialnem smislu. Pustimo malenkosti, kakšno glasbo so nažigale na začetku in kakšne pesmi so se znašle na lestvicah. Tudi Davidu Robacku pri Mazzy Star ni šlo slabo. Prodali so veliko plošč. Te dni sem izvedel, da se znova odpravljajo v studio. Nobena scena ni imuna za uspešne in neuspešne. Vprašanje je, koliko glasbenikov je bilo tik pred uspehom v veliko bolj donosnih žanrih, pa so jim tik pred nosom zaprli vrata. Nikoli ne veš. Če bi danes naredili analizo vseh vpletenih, bi kmalu odkrili, da je bilo veliko glasbenikov iz tako imenovanega paisley undergrounda – sam ga imenujem paisley underwear – uspešnih v producentskem ali pisateljskem delu. Natančnega podatka nimam. Vsake toliko časa zasledim katero ime v časopisu.

Kakšna je bila vaša reakcija, ko so oni dan dekleta, ki so vam sedela v naročju, zlezla na prva mesta lestvic po svetu s pesmijo, ki ni imela nič skupnega z robustnim arizonskim podzemljem?

Nobene zamere ni bilo. Navdušen sem bil.

Navdušenja niste – vsaj po arhivih sodeč – skrivali niti takrat, ko ste »odkrili« Chucka Propheta. Kako se je znašel v postavi GOR?

Chuck je bil na čelu benda, ki je večkrat nastopil kot naša predskupina. Točne številke ne vem, vendar sem zelo kmalu predlagal, da se nam pridruži na odru. Po nekaj skupinskih igrah smo vsi opazili, da se je s skupino zelo dobro ujel, zato je bilo le še vprašanje časa, kdaj bo postal polnopravni član. To je bil čas, ko sem celo jaz na trenutke poprijel za kitaro. Še dobro, da se nam je pridružil Chuck, sicer ne vem, kje bi se vse to končalo.

Dokaj hitro sta ostala sama. GOR je postal duet, brez Chrisa, Alexa, Jacka. Pomagati sta si morala z najetimi glasbeniki, ki pa – sodeč po posnetkih v živo – niso našli tiste robustnosti. Zakaj?

Predvsem zato, ker sem izdal prijatelje. Delal sem ploščo Here Comes The Snakes, ki pa s skupino ni imela veliko skupnega, ampak bolj z mojimi egoističnimi težnjami. Občutek je bil mučen, zato omenjeni fantje niso hoteli imeti nič zraven in so preprosto odšli. Ne zamerim jim. Prav so imeli. Ostala sva sama s Chuckom, ki se je redko pritoževal. Vse je šlo narobe. Prišel je velik račun, ki ga založba ni mogla poravnati. Kmalu je propadla, njene pravice, vključno z našo pogodbo, je prevzela nova založba, ki je sicer rešila projekt, vendar me hkrati prisilila, da sem podpisal pogodbo s hudičem. Postal sem plačanec in na to nisem ponosen. Nobena izmed plošč, začenši s Here Comes The Snakes, ne bi smela biti podpisana pod geslom GOR. V Evropi se s tem niste obremenjevali, v ZDA pa so me ljudje sovražili zaradi tega.

Danes so vse vaše plošče (vključno s »spornimi«) opredeljene kot klasika americane.

Mislim, da je americana terminološki geto. V bistvu ne vem, kaj to pomeni. Že nekaj časa čakam, da mi nekdo razloži, kaj je to. Ko sem se začel ukvarjati z glasbo, so ji rekli punk rock. Potem se je Seymour Stein spomnil, da stvari, ki zvenijo bolj blago, ne moremo imenovati punk, temveč novi val. Vendar tudi to kmalu ni bilo več dovolj: prišli so postpunk pa alternativa, paisley underground. Kje se bo vse to končalo? Zame je vse to rock'n'roll.

Velik del zavzemajo tudi številne bolj ali manj posrečene kompilacije, ki so se po vašem razhodu začele pojavljati kot gobe po dežju.

To nima nobene zveze z nami. Založbe so hotele povrniti svoje vložke.

Vsaj vaša podoba je znala odkrito koketirati z Divjo hordo. Tu zagotovo ni nič spornega.

Vsi smo bili veliki fani Sama Peckinpaha. V popularni kulturi je tako, da vzameš tisto, kar ti ustreza. Odnos je zelo preprost: izbereš in vzameš.

Nezavedno ste izbrali tudi vsebine, s katerimi je kasneje, že po vašem razpadu, v svojih filmih koketiral Paul Thomas Anderson. S tem mislim predvsem na odnose znotraj disfunkcionalne družine.

V rock'n'rollu je tako, da prihaja do konfliktov, kreativnih razhajanj, pa zdaj ne mislim v tistem klišejskem smislu, ki ga v medije navadno plasirajo za to dobro plačani ljudje. Celo v tistih (umetnih) skupinah, kjer je za glasbeniki velik menedžment, se sprejo. Bendi so oblika nove družine. Imajo svojo življenjsko dobo. Odvisna je od množice okoliščin. Vsi bendi tako funkcionirajo − kot neka oblika alienacije. Ko se naveličaš, preprosto odideš. Tudi pri nas je bilo tako.

Pred štirimi leti praktično nismo mogli verjeti, ko smo prebrali, da ste se GOR znova zbrali v najbolj udarni postavi. Kje tičijo razlogi tega »enkratnega« povratka?

Veliko vlogo je odigrala žalostna novica, da je medtem umrl Alex MacNicol. Ko smo dobili ponudbo iz Tucsona, da ob obletnici Cluba Congress odigramo manjši koncert, nismo dolgo razmišljali. Urnik se nam je izšel, prav tako je bila prisotna želja, da bi znova skupaj oddelali svoj program. Ko smo zaigrali prvi akord, sem vedel, da je bila odločitev pravilna.

Veliko grdih besed je bilo izrečenih med razhodom in po njem. Ali je bilo težko preseči ta nesoglasja?

Opravičil sem se in fantje so opravičilo sprejeli. Moramo razumeti: z njimi sem odrasel, bili so mi bližje kot prava družina. Nočem biti sentimentalen, a vedno smo se imeli radi. Zato je bil povratek izvedljiv. Ko imaš nekoga rad, mu oprostiš.

Ali lahko glede na vso izkazano ljubezen pričakujemo nov studijski projekt?

To bi bila napaka, zato smo sklenili, da arhiv GOR ostane takšen, kot je. Nočemo se vračati nazaj. Kar smo hoteli povedati, smo v osemdesetih. Včasih bomo še zaigrali skupaj, če bo prava priložnost, mogoče gostovali na albumih drug drugega, to pa je tudi vse. Naj ostane tako. Smiselno je bilo, da sva Danny and Dusty posnela novo ploščo, saj sva imela še veliko praznega prostora. Najina zgodba je klicala po novem poglavju. Pri GOR tega prostora ni več.

Priznani novinar nekdanje Jugoslavije Žikica Simić je vaše verze označil kot »sadove jeze«. Kje so bila skrita ta semena, ki so rock'n'rollu dala nekaj zares izjemnih vinjet?

Pojma nimam. Nikoli nisem bil prijazna osebnost, prav tako ne optimist. Mislim, da je razlika le v izkušnjah. Ko si mlad, skušaš svojo jezo sproščati na način, ki včasih ni najbolj primeren, z leti, ko imaš določene obveznosti, pa vso to energijo kanaliziraš v drugo smer, da ima poleg tebe še kdo korist od tega. V mojem primeru sta to žena in sin.

Nekoč ste dejali, da niste najbolj zadovoljni s svojimi besedili, da je odličnemu verzu sledilo vsaj pet ali šest vrstic balasta. Mnogi se s tem ne moremo strinjati, da bi na primer Two Lovers Waiting To Die, You Couldn't Get Arrested, Little Things in Life, D.T. Blues, Zombie For Love, Hector's Out padli na vsebinskem izpitu.

Na nekatera besedila nisem ponosen. Včasih mi je uspelo najti odlično misel, a je nisem znal izpeljati, kot bi jo moral. Potem sem se lovil okoli, skušal s preveč besedami povedati preprosto stvar, a mi ni uspelo. Tudi lenobnost je bila prisotna, zato sem bil včeraj, pri večerji, tako strog do nekateri svojih pesmi. Včasih je v veliko pomoč glasbeniku tudi producent, ki zna te luknje zakamuflirati. Pri GOR je bil to Jim Dickinson, medtem ko za Glyna Johnsa nisem prepričan, da je prebral katero knjigo v življenju. Bili so trenutki – niti ne tako redki – ko se čustveno nisem ujel in sem bil zelo zmeden. Besedila tako niso imela izživete zgodbe, samo približke. V živo sem kasneje nekatere verze pel drugače.

Danes je stvar vseeno nekoliko drugačna, za odtenek bolj zrela, četudi je ta termin nekoliko neprimeren. V katero smer se orientirate v zadnjem času?

V glasbenem smislu je na prvem mestu projekt The Slummers. Z JD-jem vadiva program, ki bo predstavljen na prihajajočem albumu. Najin osnovni namen je dekonstrukcija pop pesmi na način, da bova ločeno svoje ideje povezala v končni izdelek. JD je malce starejši od mene, bolj je usmerjen v glasbene rešitve sedemdesetih, zato lahko slišite tudi priredbe Roxy Music. Pri dvaindvajsetih ima človek v glavi veliko glasbe, veliko idej, ki te čustveno razvnamejo. Kasneje se težko naučiš kaj novega. V tem se z JD-jem razlikujeva. Najin osnovni namen je te razlike povezati. Tudi Sex Pistols so v prodajalni Malcolma McLarna poslušali I'm Eighteen Alica Cooperja. In ne bom povedal nič novega, če bom dejal, da je I'm Eighteen enako velika punk pesem kot God Save The Queen. Problem je v etiketiranju. V osnovi je to vedno bil rock'n'roll, le zunanji elementi so se nekoliko prilagajali času. In obratno.

Evropa je bila na splošno vedno bolj prijazna do glasbe vašega tipa. Steve Wynn je celo dejal, da je Evropa zanj posel (preživetje), ZDA pa hobi. Mi lahko razložite, zakaj cela liga skupin z jugozahoda ZDA (GOR, Dream Syndicate, Naked Prey, Giant Sand, Thin White Rope) nikoli ni dosegla statusa, ki si ga je nedvomno zaslužila?

To ni bilo vedno res. Svojčas smo se redno uvrščali med prvih deset na študentskih radijskih postajah. Problem je nastal drugje: v ZDA je bilo zelo malo prostorov, kjer smo lahko igrali, sčasoma pa so se spremenile tudi radijske postaje. Postale so velike in pomembne. Danes to ni več tisti radio, ki je nekoč radikalno spreminjal glasbeno zavest, predvsem pa vrtel glasbo, ki so jo druge postaje »spregledale«. Če si leta 1982 igral punk − ali kakor koli že so mu takrat rekli − si imel na voljo en klub, mogoče dva v vsaki zvezni državi, torej manj kot sto v ZDA. To je bil naš največji problem. Po pravici povedano smo bili GOR v letih 1983−84 v ZDA večji kot kadar koli v Evropi. Tam je bila od nekdaj drugačna tržna filozofija, ki pa nam je kasneje prišla prav.

Glede na vse okoliščine in ker Danny and Dusty še nista rekla zadnje besede − ali lahko pričakujemo kakšen izgubljen vikend v Ljubljani?

Danny and Dusty se lahko v različnih oblikah pojaviva na različnih koncih. Zatorej nikoli ne reci nikoli!

Gregor Bauman