Demolition Group

Stari, tečni, nervozni, glasni!

Demolition Group so na sceni že več kot četrt stoletja in v tem obdobju so se nabrale številne zgodbe in legende. Med zadnje zagotovo spada odhod basista Nikole Sekuloviča, ki je po preskoku v bend Omarja Naberja našel svoj basovski piedestal v Dan D. Takšne intrigantne zgodbe prepuščamo drugim. Ob pomenku v stolpu sredi Brežic je bilo jasno, da je Demolition Group še vedno ena velika familija s starimi in novimi člani.

Njihov namen je jasen – demolirati! Ne pristajati na trenutno vroče obrazce in kompromise, ampak premikati meje. Nazaj ali naprej, ni važno! Nekoč, pred skoraj tremi dekadami, so jih poznali pod imenom Gastrbajtrs. Že takrat so bili drugačni in čudaški. Ko so se pred četrt stoletja raztepli s frakcijami v iskanju novega jaza, jim ni zmanjkalo samozavesti in našli so se pod imenom Demolition Group. Ko je bila Evropa še daleč, so že bili na San Remu, kar starim in novim slovenskim popevkarjem še nikoli ni uspelo. Po osamosvojitvi so se vrnili na rodno grudo in za večino Slovenceljnov dosegli vrhunec s Heleno Blagne. Gledališče in film sta postala ustvarjalno zatočišče za ekstreme, ki jih je domačijsko glasbeno polje odrinilo na stran. Po petih letih spokoja, po posnetem albumu, ki ga nikoli ne bo, po več kot uspešni poletni uverturi in septembrski vročici nenapovedanega koncerta v ljubljanski Menzi pri koritu so Demolition Group začeli letošnjo klubsko turnejo.

Ko sem na vaši spletni strani naletel na ultimat, da ne boste izdali plošče, imeli koncerta in delali promocije, če vam ne bo po volji, sem bil presenečen, ker je za Demolition Group veljalo, da se nikdar niste spustili v stvari, ki vam niso bile po volji.

Goran Šalamon, pevec (GŠ): Ni bilo ravno tako. Delali smo tudi, kot se dela v profesionalnem poslu.

Katera plošča je bila narejena pod prisilo?

GŠ: Plošče niso bile narejene pod prisilo, ampak so morale biti zunaj v določenem času. Po vseh izdanih ploščah se je izkazalo, da je dve leti, kolikor je običajni ciklus med dvema izdajama, premalo časa za izkristaliziranje česa novega in zanimivega. V zadnjem obdobju smo se preveč obnašali kot profesionalen bend. Trudili smo se ostati na točki, ki smo jo dosegli in od katere se v Sloveniji ne da več iti naprej.

Bojan Fifnja, kitarist (BF): Konec devetdesetih let smo imeli dobro pozicijo. Izborili smo si jo s filmom in drugimi stvarmi, težko pa je bilo vzdrževati isti nivo. Če hočeš iti naprej, se moraš prilagajati in o tem so bila zelo različna videnja, od polprofesionalnih in profesionalnih pristopov do ...

GŠ: Uživaških!

BF: Ki jih želimo zdaj. To je eden od glavnih razlogov, zakaj smo nehali delati v prvotni zasedbi. Videnja članov so bila precej različna.

Ko je začela krožiti govorica o vašem razhodu, se je omenjalo, da nekdo vleče v alter, underground smer, medtem ko druga polovica hoče v pop, v komercialne vode. Zanimivo je, da je bila zadnja plošča Bič luč + upanje posneta v lastni produkciji, doma in ne v studiu kot predhodnje. Sama plošča ni preveč popoidna.

GŠ: To je tvoje videnje. Zame je najbolj popoidna med vsemi.

BF: Kolikor smo lahko popoidni.

GŠ: Ja, fizično in duhovno (smeh)! S snemanjem doma se ukvarjamo že ves čas. Ko smo začeli Demolition Group in drugimi frakcijami, smo izdali kasete, posnete doma na magnetofon. Od ideje snemanja doma se nismo nikoli poslovili, ker je studijsko delo izredno mučno in dolgotrajno. Ker v Brežicah ni bilo studiev, smo se morali odpeljati drugam. Ves čas smo sanjali, da bi snemali, kadar nam bo in kot nam bo ustrezalo. Ko nam je bila snemalna tehnika dostopna, smo jo kupili, in ker smo jo kupili, smo jo morali izkoristiti in izplačati.

Je za vas Bič luč + upanje tako prelomen album kot je bil Bad Gag 2 iz začetka devetdesetih let?

GŠ: Ni podobnosti med njima, narejena sta v različnih obdobjih. Bad Gag je bil povratek na domačo sceno. Takrat smo delali z Italijani in na razpolago smo imeli veliko materiala, ki se jim je zdel neprimeren za objavo. Nabrali sta se še jeza in trma. Z Bič luč + upanje ni bilo tako. Ta album je bil že v konceptu časovne prisile, da ga je treba narediti.

Ti dve plošči zaključujeta krog. S prvo ste prišli, z drugo pa odšli.

GŠ: V tem smislu sta povezani, seveda.

Tako kot ste tiho odšli, ste se tiho vrnili. Brez pompa, brez pretiranega pojavljanja v medijih.

GŠ: Sploh nam ni škodilo. Stvari se razvijajo bolje, kot sem pričakoval.

Se je situacija na domači sceni spremenila v teh petih letih, ko vas ni bilo na njej?

Uroš Srpčič, bobnar (US): Pred petimi, desetimi let so se oblikovala pravila med slovenskimi skupinami, da si moral biti medijsko prepoznaven, promoviran, če si hotel kaj narediti, če si hotel imeti koncerte. Danes so vsi naveličani rumenega tiska. Pojavljajo se drugi mediji, internet, youtube, myspace, kjer se lahko sami in zastonj promoviramo, manj pompozno in z manj okraski.

GŠ: Danes ne vidim načina, kako bi se uspešno promoviral. To je razlika v primerjavi z obdobjem pred desetimi leti, ko si imel v osrednjih časopisih, na nacionalni teve in radiu ljudi, ki so se specializirano ukvarjali s posameznimi žanri in polji glasbe. Danes je vse zmešano na povprečen in mlačen pop način.

Ob vsej dostopnosti medijev in kanalov se ne znajdemo več najbolje in ne vemo, kam se obrniti. Pred dvajsetimi leti sem kot najstnik v Novi Gorici natančno vedel, da bom vsako nedeljo zvečer pred radijskim sprejemnikom poslušal alter glasbeno oddajo na Valu 202. Danes takšne oddaje še vedno obstajajo in ne samo na nacionalnem radiu, se pa zdi, da smo vsi postali leni in si ne vzamemo časa, da bi kateri prisluhnili ali da bi pobrskali po internetu.

BF: Zadeve so prenasičene, zato imam zadržek, da bi se sploh spustil v iskanje. Gre za džunglo oziroma konglomerat stvari, od katerih je 95 odstotkov čisti drek. Da najdeš eno dobro stvar med sto slabimi, ti vzame veliko časa, vmes obupaš in odstopiš od iskanja.

US: Treba se je navaditi na nove medije. Myspace in podobni kanali me spominjajo na čase, ko smo komaj dočakali izid nove številke katerega domačega fanzina. V njih smo prebrali o novih bendih in tako bili v stiku s sceno. Myspace in blogi jih danes nadomeščajo, manjka pa nekdo, ki bi povezal vse skupaj in kjer bi se vse našlo na enem mestu.

GŠ: Nimamo težav s promocijskimi zadevami in intervjuji. Lepo in v užitek se je pogovarjati z nekom, ki čuti vsaj rahlo pripadnost, simpatijo ali zainteresiranost za tisto, kar ustvarjaš. Temu se ne bomo izogibali. Nimam pa volje za pogovor z nekom, ki ima isti pristop tako k muziki Demolition Group kot k traču, zakaj se je tista skurbala s tretjim ali kaj je oblekla.

Ali je ponovni zagon benda – nalašč nočem uporabiti termina »reunion«, ker se mi ne zdi primeren pri vas – izliv gnusa čez vse, kar si zdaj omenil?

GŠ: To ni načrtovana, aktivistična in revolucionarna gesta. Povod so bili muzika in nastopi. Naš princip je pobrati skupaj stvari, ki se dogajajo okoli nas, ter jih skoncentrirano in projektno spraviti v skladbe. Po drugi strani ne znamo delati ničesar drugega kot intimno-ljubezenske ali aktivistične stvari. Najlepše je, ko jih zmešaš skupaj in ko niso zgolj parole in izgubljena ljubezen v vesolju.

Teče že tretje desetletje, odkar ste skupaj. Koliko se je v tem obdobju in ob vseh družbenopolitičnih menjavah spremenilo človeško bitje?

GŠ: Vsako zase se ne spreminja kaj posebno, nastale pa so velike razlike med generacijami.

US: Ni več skupnih točk, ki bi družile mlade med sabo. Pojavlja se izgubljen in tavajoč individualizem, ki ni aktiven in se ne izpostavlja z delom.

GŠ: Udobje ključno definira obnašanje človeka v družbi in svetu. Ko smo začeli igrati, ga ni bilo toliko. Če si lenaril, si zelo prazno lenaril in tako smo silili k temu, da bi našli nove stvari. Danes je vse ponujeno v enormnih količinah in to je človeka polenilo.

Kako pa je znotraj benda, v katerem so trčile tri generacije?

Tomi Gregel, basist (TG): Hja, bend je starejši od mene (splošen smeh)!

BF: Lažje bi igral z našimi otroki kot z nami (smeh).

GŠ: Za zdaj ni bilo hujših trkov. Mlajši imajo spoštovanje.

BF: In potrpljenje.

GŠ: Itak! Stari imamo glavno besedo. Uroš ni novinec, tudi z nami je že kaj dal skozi. S Tomijem imamo srečo, da je fan skupine. Ima dovolj kilometrine z raznimi bendi, tako da mu ni težko z nami. Pri tem pa moramo upoštevati, da se pogovarjamo o novem bendu, ki je šele začel. Če bi bila že zdaj huda trenja med nami, potem ne bi kazalo dobro.

Koliko je danes eksperimentiranja v ustvarjanju glasbe v primerjavi z obdobjem, ko ste bili na začetku?

BF: Takrat so stvari nastajale impulzivno in na prvo roko. Nastale so v trenutku in ostale nedotakljive in neponovljive. Ko si mlad, počistiš arzenal ad hoc idej. Najslabše, kar se ti lahko zgodi, je, da se začneš ponavljati. Več kot ustvarjaš, več moraš iskati. Razvijati se moraš v pravo smer. Danes bi bilo neumno početi stvari kot takrat. Smo starejši in delamo drugače. Današnji proces je bolj mučen, bistveno težji in traja dlje. Veš, v čem je užitek? Doma veliko poskušam ali pa se vozim z avtom in si posnamem prebliske na mobitel ter to prinesem na vajo. Ko se priključi Joco s saksofonom, Friški z vokalom, Tomi z basom in preostali, iz tega nastane nekaj povsem drugega. To je ta gušt.

GŠ: To je moment odkrivanja. Izkušnja prve ljubezni.

US: Dobro leto bo, odkar se družimo. Takrat smo imeli nekaj nastavkov, nekateri so ostali, nekateri so se razvili. Po prvi sezoni nastopov postaja vse skupaj bolj kohezivno. Nove ideje prihajajo na dan veliko bolj spontano kot doslej.

GŠ: To je temeljna razlika med nekoč in danes. Zdaj so obratne razmere, kot so bile nekoč. Ko smo začeli, je vladal punk. Zakon je bila muzika kratkih, skoncentriranih, prepoznavnih parol brez razmišljanja. Takrat nam je bilo v svetu parol lepo delati nekaj rahlega, neskoncentriranega, bolj artističnega. Danes pa 90 odstotkov stvari plava brez zveze. Nihče se ne trudi obličiti in skoncentrirati nečesa povedanega s pomenom in na jasen način. Spet ne moremo delati kot drugi, zato se trudimo delati drugače, s parolami in skoncentriranimi sporočili.

V teh letih ste dobili debelo kožo.

GŠ: Vendar z leti postaneš bolj občutljiv, bolj nervozen in tečen, tako da ti debela koža ... (splošen smeh) ... služi samo za večjo odpornost proti zunanjemu svetu. Ko si bolj odporen proti motečim stvarem, tudi nove ideje ali zamisli težje prodrejo skozi debelo kožo. Ni kaj, smo stari, tečni, nervozni ...

In glasni!

US: Vsi smo pogrešali glasno glasbo. Še preden smo se zbrali, se je govorilo, da ni nič konkretnega, da je vse vnaprej opredeljeno s predalčki in trendi.

GŠ: Verjetno ni vse tako. Kot je prej rekel Fifi: Težko je najti dobre zadeve! Nemogoče je, da ne bi bilo ostre, glasne, rušilne, podtalne glasbe. Vprašanje je, kako jo najti.

Vaša pojava na sceni me spominja na Pere Ubu, ki so se tudi reaktivirali.

GŠ: Zaradi mojega vampa (smeh).

Ne, po pristopu. Za sabo imajo veliko izkušenj in točno vedo, kaj hočejo in česa ne. Podobno kot vi si želijo predvsem klubskih nastopov.

GŠ: Leta prinesejo, da ne potrebuješ drugih in si rečeš: Naredil sem, kar sem. Ne potrebujem več nobenega prebijanja z glavo skozi zid. Ni se mi treba boriti za nič. Uživajmo v tistem, v čemer nam je najlepše, v glasnih, klubskih špilih.

BF: Majhen, temen, prešvican prostor z malo zraka. Edini križ je danes, ker se ne sme več kaditi v zaprtih prostorih.

US: Oprosti, brez kisika ni eksplozije.

Na vaših koncertih je opaziti veliko mlajše publike.

TG: To je tudi mene presenetilo.

GŠ: Ko smo v osemdesetih letih igrali po Italiji, smo bili freak show. Hodili so nas gledat kot v živalski vrt. Ne vem, ali so hodili zaradi glasbe. Že takrat nismo bili ne rosno mladi, ne lepi, ne blagozvočni in to so hodili gledat. Mogoče je tudi danes tako, da pridejo mladi pogledat neizpiljeno, surovo, netelevizično reč.

BF: Ker so siti raznoraznih polizanih tipov in pobarvanih nohtov pri fantkih ter hočejo videti nasprotje, pendant obstoječemu.

GŠ: Divjo žival!

BIGor