Letnik: 2009 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Janez Golič

Fuck Buttons

Hipnotični zvočni kolaži

Le od kod sta se vzela ta dva, se je marsikdo vprašal ob poslušanju prvega albuma angleškega dua Fuck Buttons, Street Horrrsing. Andrew Hung in Benjamin Power resda prihajata iz Bristola, ki je vedno odstopal, ampak elektronsko šumenje, ki prehaja v obredni hrup, to ni sodobna angleška glasba. Ob objavi drugega albuma Tarot Sport je nastal elektronski pogovor.

Fuck Buttons sta s hipnotičnim pulziranjem cenenih sintetizatorjev, podloženih s plemenskim ritmom in pritlehnimi vokali, ki zagotovo niso v funkciji sporočilnosti, takoj vzbudila pozornost. Za nazaj bi se lahko vprašali, kako se tega ni spomnil že kdo pred njima? Ampak tudi za eksperimentiranje z zvočnimi plastmi je potreben občutek, saj se izpod prelivajočih se valov vsake toliko pokaže vsaj obris privlačne melodije. Že pionirji elektro popa, nemški Kraftwerk, so trdili, da so melodije posledica igranja z zvoki.In če po naključju isti teden izidejo na novo obdelani albumi Krafwerk in aktualna plošča Fuck Buttons, se primerjava vsiljuje sama po sebi. »Kraftwerk so odlična skupina, ampak na naju niso vplivali, pravzaprav ni niti noben drug,« trdi Andrew Hung in nadaljuje:»Sva v položaju, ko ne potrebujeva zunanjih vplivov, zato da bi nadaljevala lastno raziskovanje. Sama imava ogromno idej, ki jih želiva še razvijati in dopolnjevati.« In res bi jima težko našli neposredno primerjavo, vsaj kako značilnost, ki bi ju združevala s podobnimi zasedbami v Bristolu in po novem v Londonu, kjer delujeta v zadnjem času. Prvi razmišlja, »da najina glasba ni zemljepisno določena. Mislim celo, da je v redu, da nisva odvisna od kraja delovanja.« Če sama zanikata kakršne koli primerjave, jih pač najdejo za to poklicani. Angleški glasbeni mediji sploh radi napihujejo tekmovalnost, ki se na ravni, na kateri sta trenutno Fuck Buttons, sicer ne more primerjati s sredinskim angleškim tokom. Vseeno so se po vzoru rivalstva med Blur in Oasis pojavile primerjave tega dua z newyorškimi Black Dice. Odgovor Andrewa Hunga uganemo vnaprej: »Tekmovalnost naju niti najmanj ne zanima. Glavni motiv je povsem ustvarjalno in čustveno pogojen, ne gre za rivalstvo.«Benjamin samo še dopolni: »Raje se osredotočava na pozitivne plati odnosov in veseli naju dejstvo, da skupine, podobne najini, doživljajo vse boljše odzive tudi širšega poslušalstva.« Do tja pa pot vseeno ni tako preprosta. Še vedno pomaga podpora uveljavljene založbe, v njunem primeru je to angleška ATP (All Tomorrow's Parties po pesmi skupine The Velvet Undergound). Le kako so prišli skupaj? »Z ATP so naju prišli poslušat na koncert, na katerem je bilo nekje deset ljudi,«pojasnjuje Andrew,Benjamin doda: »Bila sva dokaj nervozna, a na koncu se je izplačalo.« Drugo vprašanje je, komu se založništvo sploh še splača glede na razbohoteno piratstvo. Verjetno potem, ko si »na drugi strani«, na to gledaš nekoliko drugače. »Hm, zdaj se tega zagotovo bolj zavedava,« prizna Andrew, »ni pa nujno, da se je najin pogled na piratstvo bistveno spremenil.«Svoje prida še Benjamin: »Zagotovo to pomeni, da sva postala žrtvi tega piratstva. Ampak glede na stanje glasbe danes, glede na hitrost širjenja informacij je to neizogibno.«Založba ATP je najbolj znana po kitarskih, psihedelično naravnanih skupinah, tudi festival, ki ga organizirajo in se je razširil že na več lokacij na treh celinah, je rockovsko oziroma kitarsko naravnan. Le kako se sredi tega dogajanja počuti izvajalec, ki je v srži elektronski? »Mislim, da se pri ATP močno trudijo za spremembe in napredek v programu, in to počnejo na neki stalni kakovostni ravni. Delati z njimi je bila in je še vedno izjemna izkušnja,«zatrjuje Andrew. Benjamin s svojo izjavo le še podkrepi lastna široka obzorja: »Na festivalu sem videl nekaj najboljšega hip hopa sploh, ko je GZA v živo predstavil celoten album Liquid Swords. Zato je imenovanje festivala ATP za rockovskega nepravično. Resda je večina izvajalcev kitarsko naravnana, ampak zajete so mnoge druge zvrsti in smeri.«Ne le da sta prek založbe ATP naenkrat pristala sredi kitarsko usmerjenih skupin, album Street Horrrsing je produciral član škotskih postrockerjev Mogwai, John Cummings. Že informacija, da bo aktualno ploščo produciral Andrew Weatherall, morda najbolj znan po didžejevskih setih, sestavljenih predvsem iz klasik postpunka, je bila namig: v novi glasbi Fuck Buttons bo večji poudarek na ritmiki.Andrew se tu malce izmika: »Čutila sva, da ima Andrew Weatherall še posebej občutljiv in premišljen pristop k produkciji in da bi najine kompozicije pridobile z njegovim pristopom. Že iz remiksa, ki ga je naredil iz najine zgodnje skladbe, sva ugotovila, da ima fantastičen pogled na to, kar delava. Izvrstno je prevedel najine zamisli.« Nekateri so napovedovali, da sta Fuck Buttons »noise« za množice ali vsaj tak potencial. No, vsaj za stopnjo bi se morala premakniti v sredino in to sta v produkciji Andrewa Weatheralla tudi storila. Album Tarot Sport je zagotovo bolj urejen, zvočno milejši, ušesom bolj prijazen od prvenca. Zdaj so na vrsti poslušalci. Ampak ali imata sploh tak namen? Ali kakršen koli namen v smislu: narediva plesno glasbo ali glasbo za poslušanje? »Ne, zaenkrat ne razmišljava v tej smeri, ampak morda bi prišla do zanimivih rezultatov,«pušča odprte možnosti Andrew Hung.Kakopak, že zaradi imena sredinski preboj ne bo mogoč, poleg tega imata tako ali tako svoja merila uspešnosti. »Uspeh meriva po ravni doseženih želja in nikoli nisva segala po zgornji meji komercialnega uspeha. Uspeh za naju je že priložnost, da delava, kar želiva,«je skromenAndrew, podobno razmišlja tudi Benjamin. »Uspeh je, da igrava skoraj vsak večer pred ljudmi, ki običajno cenijo to, kar počneva.«Oba sta vizualna umetnika, tudi srečala sta se pravzaprav na sečišču glasbe in slike. Ko je Andrew na višji šoli za fine umetnosti v Bristolu za zaključno nalogo pripravil videofilm, je zanj potreboval glasbeno spremljavo. Benjamin, ki je na isti šoli študiral ilustracijo, je že imel nekaj glasbenih izkušenj in Andrew je za pomoč prosil prav njega. Kmalu zatem sta združila sile v Fuck Buttons. Razmerje med vizualnim ustvarjanjem in zvočnim kolažiranjem je razkril Andrew: »Razmišljam, da najina vizualna izobrazba določa glasbo. Zagotovo je en vidik ustvarjanja glasbe, v katerem uživava, podoba, ki jo generirajo zvoki. Skladanje običajno začneva kot eksperiment z zvoki in zabavni del tega je potencialni vzrok za presenečenje.« Del zabave zagotovo najdeta v izbranih sredstvih, saj najraje uporabljata otroške klaviature, malodane igrače. »Če iščeš, najdeš ogromno zanimivih klaviatur in vsaka ponuja kak edinstven zvok. In še poceni so,«se navdušuje Andrew. Benjamin v tem smislu prepušča prednost kolegu: »Andy sploh uživa v iskanju cenene robe in vedno naleti na ugodno priložnost pred mano. Zgodnji ptič pač prvi najde črva pri teh stvareh.«

Janez Golič