Kamel el Harrachi

Žametni zven kazbe

Kamel Amrani, rojen leta 1973, je najstarejši sin Abderrahmana Amranija (1925–1980) alias Dahmana el Harrachija, avtorja več kot 250 skladb, tudi uspešnice Ya Rayah. Kamel, čigar žametno hripav glas in glasovna artikulacija zelo spominjata na znamenitega očeta, muzicira že od otroštva, na poklicno glasbeno pot je stopil leta 1991, ko je tudi prevzel očetov umetniški vzdevek el Harrachi. Od leta 1994 živi v Franciji, sprva je tako kot oče nastopal predvsem po kavarnah alžirske skupnosti, obstaja tudi nekaj posnetkov, vendar je prvi album izdal šele letos. Prvenec Ghana fenou: Hommage a Dahmane el Harrachi, ki je izšel konec maja, že tri mesece kotira dokaj visoko na evropski lestvici za world music.

Tako kot oče tudi sin igra šaabi, alžirski popularnoglasbeni žanr, ki se je razvil v prvi polovici 20. stoletja iz mestnih potomk magrebske klasične glasbe (malhoun, malouf, aroubi). Za očeta šaabijavelja Elhadj M'Hamed Elanka (1907–1978). V nasprotju s svetovno bolj znanim žanrom rai, ki se je razvil v Oranu iz podeželskih godb in je značilen za zahodno Alžirijo, je šaabirazširjen predvsem po vzhodu dežele, njegova zibel pa je prestolnica Alžir. Prvotni instrumentarij raija vsebuje v osnovi pihala (gasba) in bobne (galal), instrumentarij šaabija pa pretežno strunska glasbila (mandola, bendžo, violina, tudi kanun), včasih še klavir, od tolkal pa predvsem tamburin tar in darbuko, medtem ko električna in elektronska glasbila vanj niso prodrla, razen morda elektronskih klaviatur. Mimogrede: šaabi pomeni ljudski ali (po analogiji?) popularna (umetnost) v nasprotju z visoko (umetnostjo), torej najdemo izraz tudi v maroški, egipčanski in še kateri arabski glasbi, vendar se mi zdi, da edinole alžirski šaabi izpolnjuje vse pogoje za žanr, medtem ko gre drugod bolj za oznako za popularno glasbo nasploh. Kakopak zgolj spekuliram, torej se morda tudi motim.

S Kamelom el Harrachijem sva se srečala junija letos na festivalu Rio Loco, kjer je nastopil v projektu Casbah club, ki združuje manjši orkester in štiri soliste: oranski pianist Maurice el Medioni je bil na odru ves čas, medtem ko so se pevec in mandolist Sid Ahmed Lahbib, starosta šaabija Chaou Abdelkader (tudi mandola in vokal) ter pevec in mandolist Kamel el Harrachi izmenjevali, vsi skupaj so izvedli le Harrachijev standard Ya Rayah in Abdelkadrov standard Chehilet layani.

Četudi je bil vaš oče glasbenik, ne izhajate iz glasbene družine.

Res je. Moj rajnki oče – allah ya rahmu, naj mu bo Alah milosten – je eden zelo znanih, največjih alžirskih pevcev vseh časov. On je spisal znamenito pesem Ya Rayah, torej tisto skladbo, ki jo je najprej priredil Rachid Taha, nato pa je obšla svet v številnih priredbah. Pet nas je v družini in prav vsi smo glasbeniki, razen mlajše sestre, ki se je odločila za šport. Sinovi smo vsi glasbeniki, torej bi lahko rekel, da smo glasbena družina.

Ni bil vaš dedek munšíd, pevec v mošeji?

Ne, dedek je bil imam v mošeji, torej verski dostojanstvenik, vodil je molilne inkantacije. Oče je bil drugačen, popolno nasprotje dedka. Dedek je bil imam, oče pa umetnik. Razlika je očitna.

Ali ni zato spremenil imena iz Amrani v Harrachi?

Ne, ne zato. Amrani je resnično, pravo družinsko ime, Harrachi pa je psevdonim, umetniško ime. Izvira iz regije, predmestje Alžira se imenuje Harrach. Dedek je več kot dvajset let živel tam, zato so mu dali vzdevek el Harrachi, Harraški, po predmestnem predelu Alžira.

Sprašujem zato, ker v Antologiji arabske glasbe, ki sta jo spisala brata Hašelaf, piše, da je vaš oče prevzel psevdonim, da ne bi kot glasbenik povzročal sramote družini.

Ne, nikakor ne zaradi tega. Tudi če pogledate na katero koli od številnih plošč mojega očeta, boste videli, da v drobnem tisku skladbe vedno podpisuje s pravim imenom Abderrahman Amrani. Dahman El Harrachi je le umetniški psevdonim.

Kakšni so vaši občutki glede tega, vam je kot glasbeniku v oporo ali vas moti, da ste sin slavnega očeta?

Ne, veste, to vzamem v zakup. Res mi ni najlažje, sem pač sin velikega alžirskega pevca, na ramenih prenašam velikansko breme, ampak to pač sprejemam, s tem nimam težav. Mislim, da bi bil oče, če bi bil dandanes še živ – umrl je že davnega leta 1980, torej pred skoraj tridesetimi leti – ponosen na svojo pesem, ki je obšla svet, ponosen bi bil tudi name. O tem sem prepričam, vem, da bi bil.

Pravkar ste izdali prvenec Ghana fenou, slišala sem le pet pesmi s promocijskega izvoda brez ovitka s podatki: so na albumu le priredbe ali tudi vaše avtorske skladbe?

Nekaj je res priredb, skladam in pišem pa tudi lastne pesmi. Za nekatere sem spisal glasbo in besedilo, prirejam pa po večini očetove pesmi, ampak veste, zdaj je način snemanja povsem drugačen, tedaj ni bilo veliko glasbene tehnologije. Dandanes jih torej skušam interpretirati po svoje, jim dati svež zvok, nove aranžmaje.

Vseeno ne uporabljate elektrike in elektronike, temveč le akustična glasbila.

Ja, vsekakor le akustiko. Veliko raje igram le z akustičnimi glasbili, toplejša so. Veliko bolje se počutim, če sem obdan le z akustičnimi glasbili.

O čem govorijo besedila?

Besedila pripovedujejo o čisto vsem: o sociali, ljubezni, vsakdanu, življenju, ki ga ljudje živimo. Besedila se lahko dotaknejo prav vseh in vsakogar.

Kaj pa politika?

Ne, nisem zelo političen, sploh ne. Vendar se včasih le zgodi, da sem v pesmi tudi politik; naj poudarim, da venomer in vedno samo v glasbi in z njo! Morda s kakšno besedno igro, drugačno metaforo.

Igrate s projektom Casbah club. Ali lahko poveste, kako je nastal, kakšni so načrti?

Projekt smo poimenovali Casbah club, nanaša se na kazbo Alžira, kjer se je rodil šaabi, kajti igramo resnično resnični šaabi. Imenujemo ga tudi Casbah blues, ker je blues v Združenih državah ljudska glasba, v Alžiriji pa je to šaabi. Zame je šaabi alžirski blues. Ne vem, če imam prav in če bi se strinjali z mano, vendar vseeno trdim, da je šaabi alžirski blues.

Vendar izhaja iz arabske, magrebske klasične glasbe, ki ji pravijo tudi al ala ali araboandalou ...

Ne, šaabi je nekaj čisto drugega kot araboandalu, šaabi je ...

... popularnoglasbeni derivat klasike.

Šaabi pravzaprav res izvira iz araboandaluzijske glasbe. Ampak v klasični glasbi je treba spoštovati note, igrati po partituri, ne smemo izvesti ne manj ne več, to je glasba, ki ima resnično stroga pravila. Nasprotno pa je šaabi ... že ime pomeni popularen, poljuden, ljudski, torej lahko pobegnemo pravilom, se osvobodimo, dovolimo si lahko improvizacijo, tudi na odru. Prav zato imamo tako radi to zvrst.

Starejše skladbe šaabija trajajo tudi po uro ali več, medtem ko so novejše precej krajše, od štiri do deset minut.

V šaabiju še vedno obstajajo skladbe, ki trajajo dlje, tudi uro ali dve, kot pravite, ampak jaz igram skladbice, ki trajajo tri ali štiri minute. Na album ne moremo dati deset skladb, ki trajajo po uro ali dve, to pač ni mogoče, ne moremo posneti plošče, ki bi trajala dvajset ur (smeh), to bi bilo nemogoče!

Tatjana Capuder