Najat Aatabou

Pojem samo zato, da branim ženske!

Ko sem se konec osemdesetih let na pariškem Bellevillu večkrat na leto po ves mesec na vsakem koraku srečevala z zvoki arabske glasbe, ki so mi vse bolj lezli pod kožo, sem soseda Jamila, pevca rajnke francoske postpunkovske zasedbe Dazibao, pri kateri sem kampirala na podstrešju med svitki plakatov in izvodi vinilnih plošč, povprašala, ali mi lahko priporoči dobre maroške izvajalce, da stopim ponje v kasetarno za vogalom. Na listek mi je napisal: Jil Jilala, Nass el Ghiwane in Najat Aatabou (J'en ai marre).

Kaseta skupine Jil Jilala je pustila bolj bled vtis, žanrsko in instrumentalno podobni »maroški The Rolling Stones« Nass el Ghiwane so me prevzeli sčasoma, medtem ko mi je rezka, visoka tožba Najatinega mogočnega glasu, pretkana z globoko brnečo maroško lutnjo, v hipu zaplala po krvi − in čar še danes ni zbledel. Seveda to velja za zgodnje posnetke, obe plošči za mednarodno tržišče, The voice of the Atlas (1991) in Country girls and city women (1997), sta sicer več kot solidni, a to je tudi vse, medtem ko skoraj dveh ducatov plošč za domače magrebsko tržišče (žal) ne poznam. Mimogrede: Najat Aatabou je iztožila The Chemical Brothers, ker sta za vodilni motiv Galvanize kopirala njeno pesem Kedba Baina.

V zaodrju festivala Rio Loco (v Toulousu junija letos) sva se srečali po naključju, ko je dopoldne posedala za mizo v tiskovnem središču, jaz pa sem se prišla tja pozanimat, ali bom le naredila intervju z njo. Spisek je bil namreč dolg in jaz na repu, termin nasploh pa vprašljiv. Allahu akbar!

Začela bi na začetku: kako ste stopili na glasbeno pot?

Moja pot ni običajna, z glasbo sem se začela ukvarjati po nesreči. Zakaj? Najprej zato, ker izhajam iz družine, v kateri nikakor ni sprejemljivo, da hči poklicno poje, tudi sama nikoli nisem niti pomislila na to, da bi postala pevka. Nameravala sem postati odvetnica in stopala sem po tisti poti. Seveda sem za razvedrilo oboževala glasbo, pesmi in petje, vendar nikakor ne zato, da bi se s tem kdaj poklicno ukvarjala. Pela sem zase, za prijatelje, kdaj pa kdaj sem jim zapela na kaki poroki. Tako sem nekega dne pela na neki poroki – in snemali so me! Posnela me je prijateljica, pela sem na poroki v njeni družini, na njeno željo. Mislila sem, da je moja prijateljica, ampak prav ona mi je zadala ta udarec! Zmenila se je z možakarjem, ki je oskrbel ozvočenje, da me bodo posneli. Prosila me je: Najat, zapoj, zapoj to pesem ... pa ono pesem! Zapela sem, da bi ji ustregla. Nato smo čez kakšen teden s starši obiskali stare starše in kar naenkrat sem na ulici od nekod zaslišala lasten glas. Pretresena sem bila, petnajst dni nisem spravila iz sebe niti glasu od šoka! Starši in bratje ter sorodniki niso vedeli, kaj mi je, vozili so me od zdravnika do zdravnika, pa ni pomagalo, v tako hudem šoku sem bila. Petnajst dni torej nisem mogla spregovoriti besede. Kaseta je hitro postala uspešnica, širil se je glas, da to poje neko dekle, po imenu Najat. In ko je družina slišala kaseto, ugotovila, da sem to jaz, tedaj sem zbežala zdoma. Moji bratje so strogi, vedela sem, da me bodo ubili, res, slišala sem jih, kako so se menili o tem, zato sem raje pobegnila. Šla sem h gospodu, ki je prodajal mojo kaseto – imel je namreč prodajalno kaset. Šla sem torej k njemu in mu jokajoč rekla: »Si zadovoljen? Uničil si moje življenje, si zdaj zadovoljen?« Jokala sem, strašno sem jokala. Tisti hip je v prodajalno stopil neki gospod, producent iz Casablance, ki je slišal moje petje. »Iščem dekle iz Khemiseta, ki poje tole,« je dejal, ko je vstopil. »Tale tu je,« je odvrnil lastnik prodajalne. Stopil je do mene. Vprašala sem ga, kaj hoče. »Prečudovit glas imaš in rad bi postal tvoj zastopnik, ti pomagal,« je rekel. Zaihtela sem: »Poslušaj, saj jaz sploh nočem peti, nočem peti, zapela sem samo na poroki v prijateljičini družini in glej, kaj mi je naredila. Oh, kaj so mi naredili!« Odvrnil je: »Kakor hočeš, hčerka moja, naredi, kakor hočeš. Lahko greš z mano, lahko pa tudi ne.« Nisem imela izbire. Ker sem pobegnila od doma in ker se nisem imela kam zateči, sem privolila, da grem z njim. »Ali vam lahko zaupam?« sem izdavila. Prijazno je rekel: »Lahko. Zaupaj mi in videla boš, da bo vse v redu.« Tako sem tudi naredila, saj nisem imela izbire. Šla sem z njim v Casablanco. Res je bil dober, postal je moj drugi oče, skrbel je zame, dobri bog je bil na moji strani. Vseeno tedaj tri leta sploh nisem videla družine, zelo hudo mi je bilo. Ampak on je poskrbel tudi za to, vse je naredil, kar je le mogel, da bi se pobotala z domačimi. Šele po treh letih so sprejeli, kar se je zgodilo. Tri leta! Res ni bilo lahko.

Bi kaj spremenili, če bi vam bila danes dana možnost, da se vrnete v preteklost in ne zapojete na tisti poroki?

Bi. Ne bi zapela. Še vedno ne.

In vendar imate zares odličen glas. Katera kaseta je bila to?

J'en ai marre. J'en ai marre je ena prvih pesmi, v katerih ženska reče: Dost' imam! Je ena prvih ženskih uporniških pesmi. Zdaj branim ženske v pesmih. Z glasbo se ukvarjam samo zato, da branim ženske.

O čem govori besedilo pesmi J'en ai marre?

Zgodba pripoveduje o dekletu, ki je ljubilo fanta, ta pa je moral oditi na potovanje. In ko se je vrnil, jo je našel mrtvo. Pokopali so jo brez njega, ko je bil daleč stran. In zajoka: »Prišel sem, prišel, in čeprav sem smrtno ranjen, te ljubim in te bom ljubil večno.« Joka na njenem grobu in toži: »O, bog, tako rad bi bil trava, ki raste na tvojem grobu.« Pesem je romantična in žalostna, mešanica čustev, seže zelo globoko.

Sčasoma ste zamenjali slog, na začetku so bila le tolkala, glas in lutnja.

Ja, res je. Ugotovila sem, da je moj glas premočan zgolj za glasbila, ki sem jih uporabljala nekdaj. Samo bendir in lutnja nista dovolj za moj glas.

Ampak zvenelo je odlično!

To je bila akustična glasba.

Ja, akustična, minimalistična, ampak imela je veliko poleta, energije, tudi ravnovesje med glasom in glasbili je bilo krasno.

Ja, ampak ko smo nastopali na velikih prizoriščih, sem res opazila, da glas premočno izstopa, da so glasbila preveč v ozadju, zato sem se odločila razširiti zasedbo. Poleg tega tudi nisem hotela ostati lokalna zvezda. Če človek dela stoodstotno tradicionalno glasbo, stoodstotno ostane doma. Tega nisem hotela, hotela sem prodreti v svet.

Kako skladate in pišete? Po večini sami ali prirejate tudi tradicionalne pesmi?

Skladbo J'en ai marre sem napisala, ko sem bila še študentka. Vmes, med urami, za razvedrilo, sprostitev. Veliko pišem sama. Pesmi za prvo kaseto sem spisala v šoli. Pozneje sem dobivala in še dobivam ogromno pisem iz Maroka, Alžirije, Tunizije. Vse ženske, ki imajo težave, mi pišejo: Najat, moj mož mi je naredil to in to ali moj brat mi je naredil to in to in celo moj sin! Iz teh pisem vzamem temo; motiv, ki se mi zdi zanimiv, obdelam in preoblikujem v pesem.

Hvala za razgovor. Imate morda kakšno sporočilo za konec?

Zelo rada bi obiskala vašo deželo, se spoznala s publiko. Rada bi, da sliši, kaj govorim, da sliši moj glas in mi iskreno pove, kaj si misli o meni. Tako. In vse vas imam rada. Vse imam rada.

Tatjana Capuder