In memoriam

Mercedes Sosa (1935–2009)

Mercedes Sosa, ki je v 74. letu starosti umrla v Buenos Airesu, ne bo imela groba. Na njeno željo so jo upepelili in pepel nato raztrosili po treh argentinskih mestih – Tucumanu, Mendozi in Buenos Airesu. V Tucumanu se je rodila, v Mendozi se je rodilo glasbeno-politično gibanje Nueva cancion, ki mu je načelovala, v Buenos Airesu pa je preživela večino svojega življenja.

Rodila se je leta 1935, in sicer petnajst dni po smrti Carlosa Gardela. Mnogi v tem podatku vidijo simboliko. Njeno ime je že zdavnaj postavljeno ob bok temu velikanu argentinskega tanga. Leon Gieco, argentinski glasbenik, sodelavec in velik prijatelj Mercedes, je ob njeni smrti dejal, da vsaj on tako velike osebnosti, kot je bila ona, ne bo več doživel. Vest o smrti ga je doletela ravno v Tucumanu, med argentinsko turnejo. Velik del večernega nastopa na osrednjem trgu mesta je posvetil pokojni prijateljici. Na koncert je prišlo več kot trideset tisoč ljudi. Pevkin sin Fabian Matus mu je po telefonu sporočil, da očitno mama še po smrti skrbi za simbole, zato ga je tudi poslala v Tucuman.

Mercedes Soso sem v živo prvič videl 28. decembra 1988 na koncertu v Buenos Airesu z naslovom Pet let demokracije, ki je potekal ravno pred blokom, kjer sem tedaj živel. To je bilo moje prvo neposredno srečanje s fenomenom argentinske popularne glasbe, ki poleg Mercedes vključuje še mnoge druge tamkajšnje glasbenike. Mercedes Sosa pa je bila vse od šestdesetih let, ko je prvič začela snemati, njegov glavni simbol. Koncerta, ki je potekal v središču mesta, na križišču dveh največjih avenij 9 de Julio in Libertador, se je udeležilo nekaj deset tisoč ljudi. Spomin na vojaško diktaturo je bil po petih letih še zelo močan, zato so program njenega nastopa sestavljale najbolj angažirane pesmi.

Ko je junija 2003 prvič prišla v Slovenijo, jo je po nekaj dneh vročine ravno na mariborskem Lentu pričakal vdor hladnega zraka. Ker je šele začela turnejo (k nam je prišla z Dunaja), odprt oder pa je bil nad Dravo in je zato stalno pihalo, se je skrbno oblekla, saj se je bala, da se bo sicer prehladila. Kljub temu je koncert izvedla skrajno profesionalno. To so bili časi, ko je na nastopih že sedela. Samo v zadnjih živahnih skladbah se je dvignila na noge in pokonci dvignila tudi številno publiko. Nato je sledil nastop na jazz festivalu v Ljubljani in na koncu še koncert na odprtem v Novi Gorici, ki je bil organizacijsko najbolj improviziran, vendar glasbeno najboljši. Vreme se je spet otoplilo, umetnico pa so prišli poslušat tudi številni Italijani in argentinski zdomci, ki so z zastavami živahno plesali v prvih vrstah. Slovenska publika je namreč do takih dogodkov še vedno zelo zadržana. Tukaj ljudje ne vedo, da so bili nastopi Mercedes Sose v njeni domovini kljub njenemu visokemu profesionalizmu vedno prava ljudska rajanja, četudi so potekali v elitnih kulturnih centrih. Mercedes je namreč že zdavnaj podrla umetne glasbene meje, saj je bila sposobna peti vrhunske glasbene stvaritve pa tudi najpreprostejše ljudske pesmi.

V prostorih argentinskega kongresa, kjer je po smrti ležala, so se od nje poslavljali tako politiki, s predsednico Cristino Kirchner na čelu, kot mladi rockerji in punkerji. Glasbenica je namreč vse svoje življenje prepletala generacije, s politično aktivnostjo pa tudi skrbela za vsesplošno vest. Leta 1979 jo je nekdanja diktatura aretirala kar sredi nastopa v La Plati in izgnala iz države. Večino časa je preživela v Parizu ter Madridu, v Argentino pa se je vrnila šele leta 1982 in imela tedaj v Teatru Opera kar trinajst zaporednih nastopov, katerih najboljši deli so ostali ohranjeni na dvojni LP-plošči v živo Mercedes Sosa en Argentina. Njena vrnitev je pomembno prispevala h kasnejšemu padcu diktature in ponovnemu rojstvu demokracije s predsednikom Raulom Alfonsinom. V intervjuju, ki sva ga naredila pred njenim prihodom v Slovenijo, mi je o tistem času dejala: »Iz Argentine sem odšla leta 1979, malo po tem, ko so me zaprli skupaj s poslušalci koncerta v La Plati. Razmere v državi so postajale nevzdržne. Vladali so nam generali, mojih pesmi pa po nacionalnem radiu niso smeli predvajati. Sicer bi se nato lahko v vsakem trenutku vrnila v domovino, saj proti meni ni bil sprožen noben sodni postopek, ampak prepovedali so mi peti in to je bila dvojna kazen – zame in za Argentince. Življenje v tedanji Argentini ni imelo nobene vrednosti, ljudje so izginjali čez noč, oblast pa je menila, da so tudi pesmi z vsebino zanjo lahko nevarne. Zato so nam prepovedali petje in tako utišali tudi ljudstvo.« Tudi zaradi tega so o njej pogosto govorili, da je ona »glas vseh tistih, ki so ostali brez pravice do glasu«.

Politično je bila vedno na strani levice in je celo odkrito koketirala s komunistično partijo. Vendar se je sčasoma začela ograjevati od ekstremne levice, velik del poslušalstva pa je na starost presenetila s približevanjem bogu. Tudi pred smrtjo se je spovedala. Pred leti je posnela znamenito Kreolsko mašo njihovega skladatelja Ariela Ramireza. Zanjo se je odločila po bolezni, za katero so zdravniki po številnih preiskavah ugotovili, da gre za hudo, prikrito depresijo. V postelji je preležala pet mesecev in shujšala 32 kilogramov. Ko je ozdravela, se je začela zavedati tega, da je življenje velik dar, do katerega imamo pogosto brezbrižen odnos. O tem mi je pripovedovala: »Ko si hudo bolan, si tako zelo sam … Samo ti veš, kako trpiš, in to me je znova zbližalo z bogom, od katerega se kljub svojemu levičarstvu nikoli nisem oddaljila. Moram povedati, da je bila naša družina zelo katoliška, verna in je to vero tudi vedno udejanjala.« Kreolsko mašo je posvetila mami, ki je ravno tedaj umirala, doživela pa je starost 90 let. Tudi Mercedes Sosa je bila prepričana, da bo dolgo živela. V enem od zadnjih intervjujev je dejala, kako se še po 80. letu vidi na glasbenih odrih. Vendar jo je telo na koncu vendarle izdalo. Dva tedna je preležala na intenzivni terapiji, vmes so ji odpovedovali organi. Njeni sorodniki so dan pred smrtjo sporočili javnosti, da ji deluje samo še srce. Ni čudno. Ena njenih največjih uspešnic je bila ravno pesem argentinskega rockerja Fita Paeza, v kateri poje: »Kdo pravi, da je že vse izgubljeno. Prišla sem, da vam ponudim še svoje srce.«

Marko Jenšterle