Carsten Nicolai

Med upodabljajočo umetnostjo in glasbo

Carsten Nicolai, glasbeni zanesenjak znan tudi kot Alva Noto ali samo Noto, se je proslavil predvsem kot vizualni umetnik, vendar pa ga je glasbeno ustvarjanje naredilo za eno bolj uglednih imen tudi na tem področju.

Z rojakoma Olafom Benderjem, znanim tudi kot Byetone, in Frankom Bretschneiderjem vodi založbo Raster-Noton, ki se je v desetletju svojega obstoja ustoličila kot zaupanja vredno ime, goji pa estetiko, ki ji sledi vse več ustvarjalcev iz elektronske sfere. V zadnjem obdobju največ pozornosti priteguje Nicolaijevo sodelovanje z japonskim glasbenim mojstrom Ryuichijem Sakamotom. In ker aktiven ustvarjalec ne more živeti daleč od svojega delovnega mesta, se je odločil za selitev v isto zgradbo, kjer je studio. Sredi tega selitvenega kaosa si je vzel nekaj časa tudi za nas in naša vprašanja.

Za umetnike, ki so bili med Nemško demokratično republiko dejavni v vašem rodnem kraju Karl-Marx-Stadt, danes znanem kot Chemnitz, je bilo značilno udejanjanje na različnih področjih. Ali je to vplivalo tudi na vaše ustvarjanje?

Ta scena je seveda imela velik vpliv name. Na začetku moje poti je bilo nasploh za Evropo značilno zelo spontano prehajanje med umetniškimi oblikami in precej neortodoksno dojemanje samega umetniškega ustvarjanja. Obstajalo je veliko kreativnih skupin in tudi prezentacija upodabljajoče umetnosti je skoraj vedno imela značaj performansov. To je vplivalo predvsem na dejstvo, da sem bil brez kakšnega strahu sposoben prehajati med različnimi mediji, in zato je zame danes nekaj povsem naravnega, da se ukvarjam tako z upodabljajočo umetnostjo kot glasbo.

Vzhodnonemška glasbena scena v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bila precej specifična. Takrat je bilo v nasprotju z danes na voljo zelo malo opreme.

Takrat je bila stvar predvsem v tem, da je šlo za ljudi, ki so se aktivno ukvarjali z glasbo, vendar niso bili izšolani za to. Ustvarjalci niso bili akademiki, to je bila scena skoraj samih samoukov. Menim, da se je med drugim tudi zato k stvarem pristopalo precej minimalistično. Tudi glasba, ki je bila v začetku osemdesetih glavna inspiracija, je bila zelo zreducirana. Na primer Steve Reich pa zgodnje plošče Meredith Monk. Tudi Brian Eno ali Kraftwerk so bili na neki način precej minimalistični. Seveda so te zadeve imele velik vpliv tudi name in so pustile sledi na mojem današnjem ustvarjanju.

Študirali ste krajinsko arhitekturo. Kako ste kasneje prešli k umetnosti? Vas je tukaj vodil isti interes?

Šolski sistem je bil takšen, da sem se moral zelo zgodaj odločiti za študijsko smer, kar pomeni, da sem že s šestnajstimi oziroma sedemnajstimi leti izbral študij krajinske arhitekture. Ta je vseboval kar nekaj komponent, ki so me zanimale, torej oblikovanje, kreativno risanje, naravoslovje in seveda sama arhitektura, ki me še danes zanima. Gojil sem neko smešno prepričanje, da so umetniki samo starejši ljudje, ki so dosegli že neko stopnjo zrelosti. Dejansko mi sploh ni bilo znano, da je sploh mogoče študirati umetnosti.

Ali obstaja meja med glasbo in neglasbo? Bi jo bilo mogoče definirati?

Glasba je seveda povezana s pojmoma harmonije in melodije, vendar pa je zgolj en majhen del zvočnega spektra. Zvok je namreč bistveno več, kot smo mi sposobni slišati. Glasba je nekaj povsem svojskega; čeprav vemo, da ima lahko zelo močan vpliv na nas, ne vemo dejansko, kako deluje, in ne znamo tega opisati. Tako so v bistvu glasbene revije popolni absurd (nasmešek). Vsi nekaj govorimo o glasbi, ampak se ne moremo dotakniti njenega pravega bistva, zato se moramo tudi polaščati mnogih referenc, da lahko približno izrazimo to, kar želimo. Ne poznamo točnih določil, zakaj nam je neka glasba všeč ali zakaj kombinacija določenega ritma z določenimi basovskimi linijami ustvari groove, neka druga pa ne. Čeprav skrajno preprosto, je še najbolj smiselno reči na primer tole: »Ta zvok sem izbral, ker mi je všeč.« To zares ne pove veliko, ampak se še najbolj dotakne bistva. Meni je zelo všeč pri glasbi to, da je mogoče povzročiti emocionalne premike prek relativno hladne in strukturirane estetike. Navdihuje me tudi to, da je mogoče z nekimi kombinacijami zvokov doseči resnične sunke energije, kar se mi vsakič znova zdi prav neverjetno.

Glede na to, da ste vajeni nastopanja kot glasbenik in predstavljanja svojih umetniških del, me zanima, kako različni sta ti dve izkušnji. Hkrati so pri vas večinoma tudi glasbeni nastopi močno povezani z vizualijami. Kaj je čemu podrejeno?

Bistvena razlika je seveda že v tem, da ko nastopam kot glasbenik, sem skozi ves dogodek tudi fizično prisoten in aktivno povzročam to dogajanje, ki ga je publika deležna. Razstava pa na primer stoji nekje približno en mesec, sam pa sem tam morda le na odprtju. Pa še to ni neka posebna izkušnja. Pri glasbenem nastopu imamo opraviti z bistveno večjo intenziteto in dinamiko dogajanja. Pri razstavi ne bi govoril ravno o neki dramatičnosti dogodka. Glede vizualij na glasbenih nastopih je tako, da se te odzivajo na zvok. Gre za vzročno verigo − točno določen zvok povzroči točno določeno reakcijo. Čeprav sva se z Ryuichijem Sakamotom lotila dela tudi tako, da raziskujeva to vzročno verigo v obratni smeri in iščeva zvoke, ki povzročijo vnaprej zamišljeno vizualno plat.

Ko sem se pripravljala na intervju, sem zaznala, da ste večinoma predstavljeni kot perfekcionist. Ali se tudi sami dojemate tako, ko gre za ustvarjanje glasbe?

Glede na to, da se ukvarjam s produkcijo elektronske glasbe, sem vedno obdan s tehniko. Če bi torej perfekcionizem opredelili kot teženje za tem, da je človek kar se da sposoben obvladovati svoj instrumentarij, potem bi se vsekakor strinjal, da sem perfekcionist. Nikakor pa se ne bi dojemal kot takšnega, če bi to pomenilo nekakšno pretirano slonenje na dogmatičnih merilih, kako je treba kaj narediti. Torej če sem perfekcionist ali ne, je odvisno od tega, kaj razumemo pod tem izrazom.

Pina Gabrijan