Letnik: 2009 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Doris Šegula

Pogovori z učitelji

VEČ KOT UČITELJ

Sama Ivačiča, glasbenika z več oznakami, sem pred leti najprej spoznala v vlogi dirigenta. Že takrat se mi je zdel neverjetno sposoben voditi orkester, zbor in soliste obenem. Z avtoriteto in ne strah vzbujajočo strogostjo nam je sodelujočim glasbenikom dal vedeti, da točno ve, kakšno glasbo hoče slišati – kakovostno.

Potem sva se znova srečala čez kakšno leto. Tokrat je glasbo ustvarjal v vlogi pevca v vokalni skupini, kot vodja te zasedbe ter je podpisan tudi kot aranžer in avtor nekaterih skladb zanjo. A ustvaril in poustvaril še zdaleč ni le tega: piše priredbe za veliko slovenskih in tujih vokalnih skupin ter zborov. Je tudi učitelj petja, ki je ustanovil glasbeno društvo za širjenje umetniškega ustvarjanja.

Si profesor petja, v slovenskem in tujem glasbenem prostoru pa si poznan še kot glasbenik, komponist, aranžer, dirigent, organizator itd. Kako je katera od naštetih dejavnosti vodila do druge in kdaj? Slišala sem, da si začel kot deček z igranjem klavirja.

Rodil sem se v glasbeni družini, torej lahko rečem, da mi je bila glasba podarjena že z rojenicami. Odkar pomnim, je bila neločljiv del mene, res pa je, da je zamenjala že mnogo pojavnih oblik. S sedmimi leti sem se začel učiti klavir, prav tako sem vso osnovno šolo pel v pevskih zborih. Eden izmed bolj zanimivih zgodnjih vplivov je bil zagotovo deški kvartet, ki ga je sestavila moja mama Darinka, v katerem smo peli z bratom in dvema bratrancema – glede na naše še ne mutirane glasove smo pač peli tri- in štiriglasno literaturo za mladinske oziroma ženske zbore. V srednji šoli me je začela bolj zanimati popularna glasba, takrat sem imel tudi že prve sintesajzerje, kar je bilo v tistem obdobju res navdihujoče. Iz tega se je razvil moj prvi pop ansambel, v katerem smo sodelovali – kdo drug kot – jaz, brat in bratranca. Kasneje smo imeli tudi pevko in še enega pevca. Glede na naše pretekle pevske izkušnje smo kmalu začeli v repertoar vključevati tudi skladbe a cappella, kar je kasneje preraslo v vokalno skupino Dust, s katero smo pod močnim vplivom The Real Group izvajali pretežno vokalni pop in jazz. Ker pa takrat še ni bilo prav veliko dostopne tovrstne literature, slovenske pa sploh nobene, sem začel tudi sam pisati aranžmaje. Seveda sem v tem času že zaključeval študij glasbene pedagogike na pedagoški fakulteti v Mariboru, imel izkušnje s petjem in korepetiranjem v APZ Maribor in vodenjem ženske vokalne skupine Vivere. Če tako gledam nazaj, vidim, da so bile vse te moje izkušnje zelo raznolike in so res vodile ena do druge.

Zakaj si postal tudi profesor petja?

Že med študijem na fakulteti sem se vpisal na pevski oddelek SGBŠ Maribor. Po dveh letih začetnih solističnih pevskih izkušenj sem se leta 1997 vpisal na akademijo za glasbo v Ljubljani. Poleg rednega študija petja sem imel tudi privilegij sodelovanja v komornem zboru Ave, kjer sem spoznal Ambroža Čopija. Tako sem potem nekaj časa pel tudi v Obali Koper in Komornem zboru Nova Gorica, ki ju je vodil. Njemu se moram zahvaliti tudi za zorenje na kompozicijskem področju. Prek njega sem spoznal Tanjo Grlico, ki mi je pomagala takrat, ko sem pri svojem petju naletel na slepo ulico. Največji zalet pa je moje petje dobilo pod vplivom izjemne Irene Baar, pri kateri sem uspešno zaključil študij petja. Ker me v opero ni pretirano vleklo, službo pa si je bilo treba najti, sem se pač zaposlil kot profesor – sprva v Kopru (kjer je bilo zelo zanimivo, a s Štajerskega vseeno malo predaleč), nato pa na Ptuju, kjer sem še zdaj.

Kakšne so prednosti in slabosti tega poklica? Je učenje ena izmed stvari, ki jih počneš najraje?

Zagotovo rad učim petje, še posebno kadar učenci pridno delajo in vedno znova odkrivajo sebe in tako napredujejo. Učenci petja so starejši (praviloma od 16 let naprej) in se torej večinoma zavedajo odgovornosti do lastnega razvoja. Kljub temu vedno znova iščem nove motivacijske načine, saj osvojitev pravilne pevske tehnike zahteva res mnogo dolgotrajne in potrpežljive vadbe. Iz tega sicer izvira prva od dveh slabosti: ves čas moraš ponavljati ene in iste stvari, druga slabost pa je izjemna trema, ko sediš v dvorani in tvoji učenci nastopajo (smeh). Preostalo je po mojem pozitivno razen seveda popoldanskega pouka, zaradi katerega premalo vidim svojo družino, na koncu pa je treba poleg običajnega družinskega veselja spet – vaditi! Jakob že pridno razvija svoje prijateljstvo s klavirjem, Veronika se je letos odločila za spoznavanje z violino, Janez pa je k sreči še premajhen in najraje samo glasno poje (smeh). Glede na to, da žena Anita ni profesionalna glasbenica, je vaja spet moja domena.

Vsekakor pa si ne znam predstavljati, da bi bil samo učitelj in ne bi več sam aktivno pel in nastopal. Verjamem, da ko enkrat za vedno stopiš z odra in tako izgubiš stik s svojim instrumentom (glasom), tudi tvoja vloga učitelja izgubi kompetentnost.

Zdi se mi, da zanimanje za učenje solopetja iz leta v leto narašča.

Po mojih izkušnjah je interesa do aktivnega učenja petja res vedno več in zdi se mi, da je prav tako. Slovenci smo bili nekoč pevski narod. To je izhajalo iz dejstva, da so družine doma veliko pele, še posebno na podeželju. Dandanes so vplivi popolnoma drugačni. Otroci so podvrženi predvsem instant glasbi, s katero jih bombardirajo mediji. Prvinsko pevsko izkušnjo tako zamenjuje pasivno ponotranjenje večinoma nekakovostne produkcije glasbene industrije. Zato me toliko bolj veseli, ko srečujem mlade, ki želijo peti, ki so raziskujoči in kritični do povprečnosti.

Zakaj se učenci začnejo učiti petja? Ker hočejo postati pop zvezdniki, kakršne vidijo v medijih, ali zaradi zabave? Kakšna je populacija med tvojimi učenci? Kolikšna je starostna meja za učenje petja?

Populacija mojih učencev je zelo pestra, stari so od 15 do 30 let. Zagotovo so nekateri navdihnjeni s pevskimi zvezdniki, drugi pojejo v zborih ali vokalnih skupinah in ugotovijo, da jim manjka tehničnega znanja. Spet tretji pravijo, da pojejo predvsem zase. Nekateri imajo s svojim petjem še velike načrte, za druge je to pomemben hobi. Vsem poskušam pomagati, da na svoji pevski poti rastejo in napredujejo. Najbolj vesel pa sem takrat, ko jih vidim zunaj šolskih nastopov samostojno stati na odru in peti.

Če mladi pevci še iščejo svoje vzornike na domači in tuji sceni, koga bi jim priporočil, naj jim bo res zgled, in za katere pevce bi dejal, naj se raje izognejo poslušanju njihovih pesmi?

Če bi moral izpostaviti dve imeni, bi v tem trenutku Kurta Ellinga, vrhunskega jazzovskega pevca, ki nenehno izkazuje neverjetno obvladovanje pevskega instrumenta, a mu ta služi le kot popolno orodje za izražanje globokega sporočila, naj bo to virtuozna scat improvizacija ali najsubtilnejša balada. Od punc pa moram omeniti Esperanzo Spalding, ki postreže z neverjetno lahkotnostjo glasu in fraziranja, hkrati pa suvereno groova na svojem kontrabasu. Seveda je odličnih vokalistov še mnogo, tudi v drugih stilih. Žal pa je ogromno tudi takih, ki si naziva pevec sploh ne zaslužijo. Sicer pa mislim, da je najpomembneje, da mladi aktivno poslušajo glasbo, da so torej do slišanega kar se da kritični, da od svojega idola zahtevajo celoten paket, ne zgolj dobro promocijo, privlačno zunanjo podobo ali »lep« glas. Danes, ko je prek spleta dostopnih toliko informacij, ni tako težko ugotoviti, kdo je res glasbenik z vsem svojim bistvom, kdo pa je le lutka v rokah medijskih korporacij.

Kako učencem razlagaš razliko med klasično, popularno in jazzovsko glasbo? Ali je ne predalčkaš? Iz kakšnega repertoarja jemlješ literaturo za pouk?

Glasbo predalčkam zgolj na dobro in slabo. Seveda so med posameznimi stili tudi zelo velike razlike, vendar ne a priori v smislu kakovosti. Zato moji učenci pojejo vse zvrsti. Seveda obstaja splošno veljaven učni načrt, ki je osnova za učenje pevske tehnike, a repertoar je toliko bolj širok in bogat. Kot velja za vsa področja: človek se najraje in največ nauči iz tega, kar mu je blizu, kar ga zanima.

Kako je sicer z izobrazbo pevcev v Sloveniji? Možnosti so v klasični smeri (na akademiji za glasbo v Ljubljani); si kot profesor za svoje učence želiš tudi študija v drugih smereh, kakršnega pozna tujina (pop, jazz) ali ni potrebe?

Slovenija ima s svojo majhnostjo tudi nekatere pomanjkljivosti, najbolj izrazita je seveda bistveno manjša možnost izbire na vseh področjih. Tako je večina države prikrajšana za široko in razvejano koncertno ponudbo, ki je za razvijajočega se glasbenika bistvena. Prav tako je edina možnost za študij petja (in instrumentov) še vedno le AG v Ljubljani, kar že zaradi odsotnosti konkurence kar kliče po pasivnosti in samozadostnosti institucije. K sreči so se meje v Evropo odprle, tako v tujini študira izredno veliko mladih slovenskih glasbenikov. Žal se prevečkrat zgodi, da tisti res vrhunski v tujini tudi ostanejo, česar jim seveda ne smemo zameriti, če upoštevamo, kakšne možnosti se jim tam ponujajo. Individualne aktivne izkušnje s tujino bi po mojem mnenju morale biti nujni sestavni del vsakega študija, še posebno umetnostnega.

Letos si s sopranistko Barbaro Štunf v Slovenski Bistrici ustanovil glasbeno društvo Notina. Kaj vaju je napeljalo k tej ideji? Katero je bistveno poslanstvo društva?

K temu naju je napeljala prav želja po širjenju umetniškega ustvarjanja med vsemi generacijami, predvsem pa med mladimi. Tako je ena izmed naših ustanovnih idej ta, da se prav za vsakega, ki ima željo in voljo, najde oblika aktivnega glasbenega udejstvovanja. To poskušamo najti znotraj društva. Verjameva, da se z aktivnim glasbenim delovanjem odločilno poveča posameznikova estetska občutljivost in s tem zmanjša možnost za manipulacijo s strani komercialnih medijev. Hkrati pa daje naše društvo okvir, v katerem lahko sama ustvarjava in se skozenj tudi povezujeva z drugimi umetniki in društvi.

Pravijo, da je petje nekako najbližje človeškemu ušesu, da ljudje glasbo iz človeških ust najbolj razumejo, ker se sporočilo po navadi razkrije z besedilom. Je res besedilo tisto, ki razkrije bistvo glasbe, ali je bistvo tudi v glasbi očem nevidno?

Gotovo je v muziki še mnogo več kot besedilo. Zame se bistvo najlepše razkrije takrat, ko se besedilo in glasba zlijeta v eno in ko se v to eno zlije tudi izvajalec ali skupina izvajalcev. Takrat se zdi, da prihaja godba iz neke druge resničnosti, ki je nedostopna fizičnemu človeku. Verjamem, da to močno pripomore k duhovni rasti posameznika. Zato pa je treba glasbo vedno znova v živo doživljati – jo vedno znova poslušati in ustvarjati.

Kaj si še najbolj želiš na svoji poti z glasbo v roki?

Želim si, da bi se mi uspelo pobliže spoznati z jazzovskim petjem, da bi mi s prijateljem pianistom Robertom Ožingerjem uspelo pripraviti jazzovski projekt, ki že zori, a za zdaj še v najinih glavah. Po drugi strani pa si želim, da bi se čim več mladih aktivno ukvarjalo s kakovostno glasbo in tako spreminjalo svet na boljše – zase, za nas in naše otroke.

Doris Šegula