Polvo

Skozi prizmo preteklosti

V dolgo vrsto znova združenih skupin iz ameriškega rockovskega podzemlja so se postavili tudi Polvo. Razlogi in nameni ponovnega združevanja so pri vsakem drugačni, grobo pa bi jih lahko razdelili med tiste, ki se na novo predstavljajo le s starim repertoarjem, in tiste, ki so ponovno vstajenje pospremili z novim avtorskim gradivom. Polvo so ga vtisnili v ploščo In Prism.

Po tragični smrti Kurta Cobaina je znameniti verz Neila Younga najprej zapretil in nato počasi začel izgubljati pomen. Bolje izgoreti, kot izginjati je le še oddaljen opomin, ki tone vzporedno s pomenom rockovske glasbe nasploh. Ameriškim novorockovskim skupinam smo verjeli, imeli so prepričanje in avtentično držo. Ko so začutili, da so povedali vse in da počasi stopajo na pot samoponavljanja, so se preprosto razšli. Večini ni bilo postlano z ročicami. Če je samo polovica napisanega v knjigi Get In The Van Henryja Rollinsa res (knjiga spominov je prevedena tudi v hrvaščino), potem je to ena sama borba za preživetje z nekaj trenutki odrske ekstaze, ki poplačajo ves trud. Odrska odvisnost z leti očitno ne popusti. Po desetletju prepuščanja prilivom od prodaje nosilcev zvoka se je zgodil preobrat. Vemo, prodaja nosilcev je zastala, najbolj na račun nelegalne izmenjave glasbenih datotek prek spleta in kopiranja CD-plošč, s tem avtor in/ali izvajalec pridobi samo posredno; očitno se je povečalo zanimanje za koncertne nastope skupin, ki so se proslavile predvsem skozi osemdeseta in začetek devetdesetih. V rocku se je takrat še nekaj premikalo in sporočalo. Tisti, ki so ob koncu kariere živeli od prodaje plošč in se vdajali ljubiteljskim solističnim projektom, so se morali zganiti. Pojavljalo se je grozljivo vprašanje: redna služba od devetih do petih ali nazaj na oder?

V večini primerov je zmagal oder. Pixies, Dinosaur Jr, Slint, Jesus Lizard, Mission Of Burma, Butthole Surfers, Meat Puppets in nazadnje Polvo so le najbolj izpostavljena imena ameriškega novega rocka, ki so se v zadnjih letih odločili za vrnitev. Polvo so med temi vseeno odstopali. Po eni strani so mejili na progresivni rock, po drugi so se vdajali kitarskemu postpunku, se vmes spuščali v hrup, a njihova največja odlika je bila in je še vedno igra dveh kitar.

Jedro skupine tvorita kitarista in pevca David Brylawski in Ash Bowie. Srečala sta se že med študijem španščine na visoki šoli v Severni Karolini. Od tu ime Polvo − v španskem jeziku pomeni prah, v slengu pa seks (kateri prevod je »pravi«, verjetno ni treba ugibati). Tretji sošolec je bil Mac McCaughan iz Superchunk, ki je − kar je še pomembneje − ustanovitelj in še vedno šef založbe Merge. Tu so Polvo objavili dva albuma in nekaj singlov, nakar so presedlali na SubPop. Po novem so ponovno pri Merge, v domačem zavetju se najbolje počutijo.

Ponovna združitev je očitno visela v zraku, potreben je bil le en namig. Dobili so ga od teksaških kitarskih psihedelikov Explosions In The Sky, ki so bili lani kuratorji festivala ATP. Na njihovem spisku želenih nastopajočih so bili tudi Polvo in ti so takoj zagrabili priložnost. Natanko 10 let po zadnji turneji, ki je menda potekala v slabem vzdušju in o kateri danes ne želijo govoriti, so navdušili obiskovalce ne le na festivalu ATP, ampak še na drugih izbranih lokacijah v Združenih državah Amerike. Stare zamere so pozabljene oziroma nekaj napetosti celo pripomore k zdravi ustvarjalnosti. Očividci koncertnih akcij znajo povedati, da so tudi starejše skladbe preveč aranžirane, nekaj razcepljenosti pa se sliši tudi v njihovi novi glasbi.

Vsi sedanji člani benda so bili ves čas glasbeno aktivni, kar je eden od vzrokov za hiter preklop v ustvarjalni način delovanja. David Brylawski je v nove Polvo prinesel hardrockovske vplive iz skupine The Black Taj, v kateri igra glavno vlogo, manj iz Idyll Swords, akustičnega projekta z vzhodnjaškimi vplivi, ki je zanj tako ali tako že zgodovina. Ash Bowie po drugi strani v skupino vnaša občutno plat, ne nazadnje je pomagal Mary Timony v Helium in v tej zasedbi smo ga pred dobrimi desetimi leti videli tudi pri nas v baru Orto. Prav on je v Polvo pripeljal novega bobnarja Briana Quasta, saj je v vmesnem obdobju igral tudi v bobnarjevi zasedbi BQ. Novi član je tudi razlog, da skupina zavrača pojem ponovne združitve (reunion), raje govorijo o ponovni postavitvi (reformation). Novo zasedbo zaokroža izjemno prilagodljiv basist Steve Popson in ritmična sekcija skoraj nima druge izbire, podrejena je glavni vlogi kitar. Vedo, zakaj imajo v zasedbi dve kitari, saj se stalno dopolnjujeta, ovijata, spremljata, nikdar si nista v napoto ali da bi zašli v fraziranje v slogu rocka zgodnjih sedemdesetih let. Bowie in Brylawski le previdno uporabljata kitarske efekte, ki običajno le prikrivajo nezmožnost instrumentalistov. Igra je čista in razvidna. Samozavedajoča se. Vedo, kje so meje dobrega okusa, in ne gredo prek tega. Vedo, kakšen je okus nekritičnih ušes, in se ga dotaknejo le po robu, za vabo, zatem pa zaigrajo na svoje strune. Čvrsto in odločno, a v instrumentalnih podaljških skladb znajo postreči s prefinjeno igro na ravni najžlahtnejših kitarskih trenutkov skupine Wilco ali Television. Pravzaprav se zdi, da znajo in zmorejo še več, ampak očitno čutijo neko obvezo do skupnega, prepoznavnega zvoka. Posamezni prispevki se skozi kritiško prizmo usmerjajo v skupni cilj, in ker so sami odlični poznavalci rockovske glasbe nasploh, so obenem kritični do lastnega ustvarjanja (značilen sindrom tovrstnega odnosa je, da na primer Ash Bowie nikoli ne posluša svojih plošč, ko so enkrat objavljene). Zato so upravičeno kritični tudi do drugih, predvsem tistih, ki poskušajo po lahki poti opredeliti njihov slog. Na Polvo so se najraje lepile oznake t. i. math (matematični) rock, kar so sprejeli za žaljivko. Preveč sebe pretvarjajo v glasbo, več čustev od večine tistih, ki le hlinijo čustvene izlive. Avtentičnost je danes v svetu umetnih podob in slik dobila drugačen pomen.

Le redki po desetletju odmora ponudijo skladbe, ki so na ravni starih plošč oziroma tistih, s katerimi so se proslavili. Na plošči In Prism ponujajo predano rockovsko igro, dokazujejo sami sebi in drugim, da okvir dveh kitar, basa in bobnov še ni izčrpan. Iz preproste osnove znajo vedno potegniti največ, brez cenenih trikov in bližnjic. Počasi in zanesljivo razvijajo temo, naj si bo to trd rockovski rif ali rahlo obiranje kitarskih strun, kjer je pomemben vsak odzven. Natanko vedo, kje so njihove meje, in naravno šibki vokali so skozi mešanje zvoka raje v varnem zavetju tistega, kar znajo najbolje.

Uvod dobiva nadaljevanje. Za prihodnjo jesen vrnitev na koncertne odre napovedujejo Pavement. Samo vprašanje časa je, kdaj bodo podobno oznanili še Hüsker Dü.

Janez Golič