Same babe

Med Samimi babami in Dobrimi možmi

Navkljub navidezni preprostosti glasbenih form, ki jih besede šilijo v našpičene družbenokritične osti, prebadajo z meči ljubezenskih neprilik, pretresajo s kaotičnimi humoresknimi krči ali gladijo z ubranim neoljudskim večglasjem, se je do bistva Samih bab težko pregristi.

Tako mi preostane le še to, da zlezem skozi šivankino uho, v katerem Same babe niso neki gostilniški klovni, čudaški odklon od sredinskosti ali, bog ne daj, kakšen kilav konsenz alternativnosti. Slednjih pod sončnimi Alpami sicer ne manjka. Ne, Babe so, kar so! Ali še raje, kar se jim zahoče. Malo »terezijanski«, malo menartovski, malo »ježkasti«, malo dobri možje, malo ljudski in malo »babasti« so glažke vinčka pustili lepo doma. Pili smo čaj. In ne, nismo se dobili v gostilni! Smo raje precej ukročeno, da ne rečem vzorno, kramljali o ploščah, ki jih pripravljajo, o tem, kaj ima slovenski pesnik opraviti z Milesom Davisom in Babe s Slovenceljni, o češki avantgardi, o štorijah, ob katerih so zrasle njihove Terezijanska, Barbara, Real Slovenska pesem, in kar je še podobnega babjega čveka.

Začnimo na začetku. Kaj imajo Same babe opraviti z dobrodušnimi srci in zverinskimi kriki?

Miha Nemanič (MN): Z Viki Babo se poznava že iz otroštva. Ker je vedel, da pojem, me je nekega dne poklical, češ da ima dve pesmi Janeza Menarta, Polnoletnost in Balada o pivskem bratcu, in me vprašal, ali bi zaigrala kot predskupina na koncertu Dada Baanda, v katerem je takrat še igral.

Viki Baba (VB): Duo se je imenoval Kurac i pička od čovjeka.

MN: Jaz sem bil pička od čovjeka.

VB: Še zdaj ni jasno, kdo je bil kdo (smeh).

MN: Ideja za Same babe je prišla kake pol leta zatem, spomladi 2003. Kasneje me je poklical, da bi uglasbili več Menartovih pesmi in da bi se nama pridružila še Marko Jelovšek (kontrabasist) in Marko Voljč, saj si je Viki v bendu zaželel imeti še trobentača.

VB: V tistem času sem veliko poslušal Milesa Davisa. Redkokdaj slišiš kombinacijo trobente in akustične kitare in to me je takrat zanimalo. Takrat sem bil že 10 let v rokenrolu in sem se preobjedel zvoka basa in bobnov. Kasneje se je ta ideja izkazala za zelo praktično, saj je pomenilo, da imamo v takšni zasedbi manj težav z ozvočenjem.

In potem ste se znašli v legendarni staroljubljanski oštariji Pri Pavli.

VB: Omenjeni duo je bil mišljen kot zafrkancija. Menarta mi je priporočil neki prijatelj in ugotovil sem, da je zelo ritmičen. Iz teh tekstov so nastale nekakšne blues forme; Miha je bil že od nekdaj ljubitelj blues glasbe. Pri Pavli smo takrat že drugo ali tretjo sezono organizirali literarne večere, katerih namen je bil predstavljati neznane ali zapostavljene pesnike v gostilniškem vzdušju. Tako smo predstavili na primer znanega OHO-jevca Chubbyja, češke pesnike, ki smo jih prevedli, pa poezijo Matjaža Ambroža, ki je Pri Pavli tako kot mi ustanovil svoj kultni bend. Organizatorji teh dogodkov smo se poimenovali Družba dobrodušnih src in zverinskih krikov. Menarta nismo hoteli brati, ker je afirmiran, poznan, med ljudstvom sprejet pesnik, pa smo ga raje zaigrali. Same babe smo nastali na tem špilu, še isti večer so nas povabili na naslednji koncert, nato so nas po ustnem izročilu začeli vabiti še drugam.

MN: Same babe smo nastali zato, ker je vseh sedem pesmi, ki smo jih sprva izvajali, govorilo o ženskah. Zato smo dali svojemu prvemu koncertu naslov Janez Menart in Same babe. To ime smo obdržali, čeprav sem bil jaz zelo proti! Zdaj sem že ponotranjil to ime, čeprav mi je bilo na začetku nerodno, če me je kdo vprašal, kje igram, in sem rekel, da pri Samih babah.

VB: (Smeh.) Ko smo se na začetku pojavljali v študentskih klubih, so nekateri mislili, da gre za nekakšen striptiz.

Ste pač Babe z največ testosterona … Ko smo že pri gostilnah, zanimivo je, da glasbeni pisci in preostali navajajo gostilniški duh zakajenih krčem, glažkov vinčka kot primarni kontekst vaše glasbe. Vam je to pogodu?

MN: Ljudje že od nekdaj hodijo v gostilne, tam se pripovedujejo štorije …

VB: Gostilne so katalizator, so prostori, kjer se ljudje dobivajo, alkohol pa je socialni lubrikant. Takrat pridejo na dan zgodbe, ki morda v drugih kontekstih ne bi. Zdi pa se mi smešno, da se to poveličuje. Umetnost in alkoholizem se pri nas povezuje, kar je prvovrstna neumnost! Nekateri nas dojemajo kot neki gostilniški bend, čeprav nismo barske muhe. Gostilna je življenjski medij, ki za razliko od preostalih ni cenzuriran, tam se zgodbe pretakajo. Slovenija je zaprta družba, zato je manj prostorov, kjer bi prišlo do takšne komunikacije. Kar je sicer žalostno za slovensko družbo, toda mi nismo tu, da bi jo popravljali, ampak jo raje analiziramo.

Zakaj ste si izbrali ravno Menarta?

VB: Razlog je preprost, mora se ti zgoditi neki premik. Meni so morda alternativni pesniki tistega časa še bolj všeč, samo Srečka Kosovela ali Tomaža Šalamuna na tak lumpenproletarski način ne moraš zaigrati, potrebuješ glasbeni konstruktivizem, mi pa tega ne počnemo. Menart pa je izredno melodičen in ritmičen. Šele kasneje sem izvedel, da je igral kitaro, očitno je imel ritem. Je pesnik, ki ne obsoja sveta, ampak ga opazuje, izkazuje razumevanje, usmiljenje do tega ubogega človeškega rodu. Na prvo žogo se ljudje lahko hitro identificirajo z njegovimi komadi, hkrati pa ima na drugem nivoju neko drugo poanto, ki vse skupaj relativizira.

Kaj torej porečete na kritiko, da iz Menarta − citiram − »afne guncate«?

VB: Ne guncamo afen ne iz Menarta ne iz njegove poezije. Če pa jih pri izvajanju uglasbitev njegovih tekstov, pa to počnemo izključno z namenom bolj verodostojne interpretacije. Če si kateri omejeni branitelj visoke kulture to narobe razlaga – njegov problem! Tonki, Janezovi vdovi, se je naše početje tako zelo dopadlo, da se nam je celo zahvalila. In to šteje!

Tudi tvoji teksti so odprti za improvizacijo, lirični, po drugi strani pa nastavljajo kritično ost do slovenceljskosti. Ena od meni ljubših je Terezijanska, ki zadene bistvo naveličanosti, povprečnosti, v kateri se utapljajo Slovenceljni.

VB: To sem zložil v avtu kot neko zafrkancijo v smislu opisovanja povprečnega dneva nekega povprečnega Slovenca. Zato tudi velikokrat to pesem napovem na odru kot novokomponirano ljudsko pesem, ker jo dejansko tako doživljam. Opisuje širok segment moških srednjih let, ki trčijo ob čeri, ki jih mora vsak prebroditi. Zafrustriranost, naveličanost, zdolgočasenost v zakonu so teme, ki krojijo vsakdan, katerega opisujem. Tu je tragikomičnost Tereze.

Eno besedilo (Tolk imam krvi) pa si sam prevedel iz češčine, kajne?

VB: Gre za komad iz enega mojih najljubših filmov Rok D'ábla (Leto hudiča ali Hudičevo leto). V njem nastopa zelo znan češki kantavtor Jarek Nohavica in bend Čechomor iz 70. let, ki so igrali etno rock. V tem filmu se pesem pojavi dvakrat. Besedilo je še starejše, iz 20. let 20. stoletja, iz časa industrializacije Šlezije in velike depresije. Na žalost se je pesem ujela z današnjim trenutkom.

Nate so zelo vplivali češki avantgardni umetniki iz 60. in 70. let.

VB: Zelo! Pol leta sem bival v Pragi, kjer sem se seznanjal s češko tradicionalno kuhinjo in alternativno glasbo. Pri nas velikokrat beremo o jugoslovanski rock produkciji, o zlatih osemdesetih. Strinjam se, da se je takrat delala odlična glasba, ampak žal veliko ljudi živi v iluziji, da se je to dogajalo le v Angliji, Ameriki in Jugoslaviji. Ni pošteno do nekega glasbenega spomina, da se poveličuje prvo ploščo Pankrtov kot prvo punk ploščo za železno zaveso, saj železna zavesa ni bila na jugoslovanski meji, ampak na madžarski, in če smo že pri tem, tudi na češkoslovaški. Na Češkem so bili rockerji (na primer člani The Plastic People Of The Universe) zaradi rokenrola v zaporu, kar je malo drugače kot izdajati prvenec pri ZKP RTV Ljubljana. Da ne govorimo o poljski sceni, samo pri nas smo s tem zelo slabo seznanjeni.

V glasbenem smislu je za vaše muziciranje značilen minimalizem, kjer so zgodbe srčika performansa in ustvarjanja, glasba pa jih prej ko ne le podpira in podčrtuje.

MN: Nismo profesionalni instrumentalisti, po drugi strani pa smo šli nalašč v drugo smer. Viki je napisal komade in osnovne akorde, na to glasbo smo sami dodajali svoje prebliske. Če bi dodajali preveč zvokov, bi besedilo zvodenelo. V glasbo ne vstavljamo preveč elementov.

Ko vas takole gledam na odru, se mi zdi, da ste kot štirje fantje na enem velikem igrišču, ki se igrajo in ob tem neizmerno uživajo.

VB: Verjetno imaš prav. Imamo že veliko kilometrine, obstajamo šest let, imamo približno 25 koncertov letno. Ker je šla naša reklama sprva od ust do ust, smo spočetka igrali v raznih klubih, luknjah, vinotočih pa tudi na večjih odrih. Dobro je, da greš čez vse. Pri nas so zelo popularni projekti, sploh ni več bendov. Igramo, ker nam je to hobi, in pri naših letih je vzdrževanje takšnega hobija že časovno drag špas. Na odru uživamo, zato imamo omejeno število koncertov in zato nekajkrat na leto igramo v beznicah, ker v tem uživamo. Pomanjkanje časa pa nas frustrira. Nismo še posneli druge plošče, igramo pa že komade za tretjo ploščo, ki ima tak štimung, ki me je držal pred kakšnim letom. Če nisi profesionalni glasbenik, si težko na tekočem sam s sabo, ves čas se loviš za rep.

Kakšno je vaše sporočilo, kaj je pomembno, da pride do poslušalcev, kaj naj odnesejo?

MN: Na koncertu mi je všeč, če se ljudje sprostijo, nasmejijo, če se najdejo v komadih, v besedilih, če najdejo nekaj, s čimer se lahko poistovetijo. Podobno kot v dobrem filmu, v katerem vedno najdeš nekaj zase.

VB: Gre za identifikacijo. Rad opazujem, kako se različni tipi ljudi odzovejo na našo glasbo. Meni je najljubše igrati v manjših klubih. Po drugi strani mi prijatelji govorijo, kako njihovi otroci radi poslušajo in plešejo na našo glasbo. Najbolj odštekano pa je bilo, ko smo na gradu Kodeljevo igrali za tujce, ki se učijo slovenščine. Besedil niso razumeli, so pa zato vseskozi plesali. No, takrat smo prvič videli, da se da na našo glasbo tudi plesati.

Performans je bistven element vaše glasbe – drobni glasbeni krokiji, medklici, vokalne eskapade, dretje, kaos.

MN: Sprva nismo vedeli, kako bodo ljudje reagirali na to. Veliko medklicev in krikov smo našli sproti, na koncertih, potem smo si jih zapomnili in uporabili na sledečih koncertih.

VB: Po kake pol leta muziciranja sem začel napovedovati komade. To je bil osebni rez. V prejšnjem bendu me niso pustili peti, češ da fušam. Miha (Nemanič) pa me je prisilil, da sem začel peti. Potem sem zbolel in nisem vedel, ali bom preživel ali ne. Ko sem se pobral, sem začel na življenje gledati drugače, ni mi bilo več mar, kako pojem. Koncerti so mi predstavljali čisti užitek. Ko sem prišel na oder, je bilo, kot da bi me sneli z verige. Bil sem živ! Začel sem razlagati o skladbah, tako je iz neke amorfne mase komadov začel nastajati neki lok, nevede sem začel plesti zgodbe. To je bistveni razlog, zakaj nočemo imeti več koncertov, kot jih imamo. Če bi nastopali enkrat ali celo večkrat na teden, si ne bi mogel vsakič znova izmišljevati novih zgodb.

Torej ste pravzaprav šibko točko – to, da niste instrumentalisti – obrnili v svojo korist, vaše kvalitete zasijejo v drugačnih kontekstih. Iz njih štrlijo predvsem družbenokritične bodice. Kako ste se spajdašili s kombinatkami (ženski pevski zbor Kombinat)?

VB: Kombinatke izvajajo revolucionarne pesmi, kar je bolj jasna oziroma ozka definicija od tega, kar počnemo mi. Ježkov tekst Gospodje, ki nas kličete k morali ima protestni naboj, tako značilen za kombinatke. Zato sem predvideval, da bi jih zanimalo sodelovanje pri takšnem komadu. Sami smo posneli prvi del, one na svoji vaji pa drugega. Videli pa se nismo. Vidiš, to pa dela tehnika (smeh)! Komad je nastal v času, ko je gospodarska kriza ravno začela kazati zobe, dežurni moralisti s polnimi ritmi pa so plebejce začeli pozivati k potrpljenju in razumevanju. V tem ozračju je Ježkov tekst iz neke čisto druge dobe postal spet nadvse aktualen.

Kako pa gredo Dobri možje skupaj s Samimi babami (smeh)?

VB: Vsi smo po malem »dobri možje«. Komad je kritičen do licemerstva, ki vlada med odraslimi v Sloveniji. Tudi Same babe nismo svetniki.

To je bilo zgolj retorično vprašanje. Ciljam na vašo zmago na letošnjem slovenskem šansonu.

MN: Ko smo ta komad upeli, je zvenel zelo dobro. Naš namen je bil, da naredimo dober vtis, da naredimo dober komad in ga posnamemo v studiu. Zmage si nisem obetal. Mi smo bili vseeno precej odštekani v tisti druščini, v kateri so prevladovale harmonike in klasično šansonjersko petje.

VB: Dobri možje so tretja plošča. Novi komadi bodo v tem stilu. Vidiš, spet se lovimo za rep.

S koncertom v Cankarjevem domu ste se poslovili od mladosti, od »starih bab«. To je bil torej zadnji koncert s starim repertoarjem?

VB: Katero od teh pesmi bomo še izvajali, dodali pa bomo korpus novih besedil. Druga plošča bi morala biti zunaj že pred letom in pol, pa sem zbolel in se je vse skupaj odložilo na ugodnejši čas. Upamo, da bosta obe kmalu izšli.

In s čim nas boste Babe presenetile v prihodnosti?

VB: Hm. Težko rečem, ker niti sami ne vemo, kam nas bo zaneslo. Ni, da bi pretiravali s konceptualizmom. Kot si že prej omenila, gre za medsebojno igračkanje oziroma zafrkancijo na vajah. Če vprašaš mene, sem po vseh teh letih spet začel pogrešati rock, tako da bi se elektrificiral. A nimam pojma, če bi se preostali vsaj približno strinjali s tem. Tako da, inshallah …

Katarina J.