TM Juke – glasbenik, producent in didžej

Všeč so mi tudi rockovske zadeve!

Alex Cowan, bolj znan kot TM Juke, je za Quanticom verjetno drugi najdejavnejši protagonist založbe Tru Thoughts. Poleg neštetih singlic, remiksov (Mo' Horizons, Nostalgia 77 ...) in treh samostojnih albumov ima na svoji grbi kupček plodnih sodelovanj in projektov.

Produciral je tudi za razne druge izvajalce, vrhunec je nedvomno celotni zadnji album najprodornejše britanske pevke zadnjih let Alice Russell. Juke v njenem bendu igra kitaro, vešč je še drugih instrumentov, dobro pa se znajde tudi za gramofoni. Z Alom sem se na hitro pogovarjal v Ljubljani, ob njegovem nastopu znotraj festivala Utrip, torej ob odprtju letošnje sezone kluba K4.

Prvo vprašanje je osnovno. Kako se je vse začelo, prvi koraki in priložnosti? Kaj je bilo najprej: igranje instrumenta, didžejanje ali produciranje?

Najprej sem začel igrati kitaro. Oče me je začel učiti, ko sem bil star sedem let. Takrat se mi je zdelo zelo naporno, ampak zdaj sem mu hvaležen!

Prvi album se imenuje Maps from the Wilderness. Ali lahko poveš kaj o procesu nastajanja plošče? Kako si prišel pod okrilje založbe Tru Thoughts?

V glavnem je šlo za naključno zbirko koščkov, s katerimi sem se igral in ki so se na srečo nekako sestavili v obliko albuma. Ker je šlo za prvo ploščo, ni bilo ravno tako, da bi sedel in dejal: Okej, zdaj pa delam album. Šlo je pač za material, ki sem ga imel in ki je bil skoraj dokončan, en del je bil celo narejen že dolgo nazaj, na moj prvi sampler. Sodelovati s Tru Thoughts pa sem začel povsem naravno – živel sem pač v Brightonu (kjer je baza založbe, op. a.). Zanje sem v tistem obdobju nekaj delal in nekaj demoposnetkov sem dal Bobertu Luisu, bili so mu všeč in tako se je vse začelo.

Alice Russell si produciral dva cela albuma (My Favourite Letters in Pot of Gold). V kakšnem smislu je bil proces nastajanja drugačen, če ju primerjamo? Kakšne so specifike vsakega in ali si zadovoljen z odzivom na zadnji, še svež album Pot of Gold glede na to, da je izšel pri mali in novi založbi?

My Favourite Letters je bil skoraj v celoti produciran in posnet v moji spalnici v nekaj mesecih, pri tem projektu je bilo res zabavno delati. Večino komadov sva napisala skupaj, z besedili vred, tako da lahko rečem, da je šlo za pravo sodelovanje. Kar pa se tiče Pot of Gold, ta album je bil bolj mišljen kot »session LP«, vse komade smo posneli v dveh dneh, potem smo dodali nekaj trobil in izjemno hitro končali projekt. Posneli smo po največ dva poskusa vsake linije, ker smo hoteli, da bi album ohranil občutek živosti. Tako je zvok blazno drugačen. Namen je bil predstaviti sposobnosti ter utrip benda in spontanost ter občutek živosti vokala Alice. S samo izdajo smo precej zadovoljni. Prodaje so dandanes smešno borne in še toliko težje je, če gre za tako majhno založbo. Ampak tako kot veliko drugih bendov smo album izkoristili predvsem za promocijo, z njim smo dobili veliko nastopov, poudaril bi predvsem ZDA – tam smo imeli s to ploščo že nekaj manjših turnej, vsakič ko se vrnemo v ZDA, je odziv boljši in v tem smislu, da smo tam dobili publiko, nam je album močno pomagal.

Kako je sodelovati z Alice Russell, ki jo mnogi obravnavajo kot najbolj talentirano pevko iz Velike Britanije zadnjih let? Je hitra delavka ali pred snemanjem dobro premisli, kaj bi rada naredila? Je rada vključena v proces nastajanja aranžmajev? Ali ti prepusti, da narediš sam osnovni groove in strukturo in potem pač odbije svoje preko tega?

No, Alice je vedno super zaposlena, tako da je z njo zelo težko zares preživeti nekaj časa v studiu! Ampak je pa izjemno hitra, ko ugotavlja, kaj naj bi naredila. Poseben občutek ima za plastenje harmonij, v tem je zares fantastična. To zna delati povsem improvizirano, v trenutku, ko se snema, se spomni raznih možnosti. Kar pa se tiče samih komadov, večino stvari, ki sva jih posnela, sva napisala skupaj, tako da je struktura po navadi naravna za oba.

Kateri so bili koncertni vrhunci v zadnjem letu, ko ste bili z njenim bendom na turneji? Katera prostor in občinstvo sta ti bila najbolj všeč? Kako je bilo letos na festivalu Big Chill (verjetno najreferenčnejši festival levopolne elektronike v Britaniji, op. a.)?

Big Chill je bil letos neverjeten! Ker smo imeli nov album in ker se nam je zdel pravi čas, smo se posebej potrudili in pripravili edinstven nastop. Na odru nas je bilo kar štirinajst, imeli smo dva bobnarja in dva klaviaturista. Dodal bi še, da so bili nastopi po ZDA tudi večinoma odlični, poudaril bi koncert v San Franciscu in na festivalu SXSW v Teksasu. Sicer pa je novost, da od nedavnega igram na odru z Alice le, kadar imamo nastope s tem novim »big bandom«. In to predvsem zato, da imam več časa za didžejanje. Konec tedna pač ne premore dovolj dni, da bi počel oboje.

Delaš še pri nekaj drugih stranskih projektih; Me and You v navezi z glavno faco založbe Tru Thoughts Robertom Luisom, drugi je s tolkalistom in bobnarjem Jackom Bakerjem (sodeloval je na primer z Bonobom, op. a.). Kako je delati z Robom? Kako se je sploh razvila ideja, da bi sodelovala?

Z Robom sva ogromno didžejala skupaj, in sicer po raznih koncih sveta. Imava tudi izjemno podoben okus za glasbo, le da so meni všeč tudi rockovske zadeve! Tako sva ob nastopih, kadar sva imela preveč časa, začela producirati muziko. Najprej sva naredila le nekaj »editov« (preprosta oblika remiksa, op. a.), kasneje pa sva se odločila, da posnameva album, ki bi bil nekako »funkcionalen«; komade sva delala predvsem zato, da bi jih vključevala v didžejevske sete.

Kako pa je bilo delati z Jackom Bakerjem? Verjetno precej drugače.

Jack je neverjetno dober bobnar in tolkalist in tako je jasno z njim zelo zanimivo delati. Najina znanja se precej razlikujejo in zato se mi zdi, da skupaj dobro funkcionirava. Trenutno delava nov material – odložila sva večino mikrofonov, iz omar pa sva spet izvlekla ritem mašine, tako da je zvok precej težji.

Razmišljata tudi o novem pristopu pri nastopih v živo?

Ja, včasih sva imela na odru ogromno instrumentov pa tudi gostujočih glasbenikov. Postavljanje je bilo precej stresno, povrhu sva, ko sva plačala vse sodelujoče, sama ostala praznih rok. Bilo je dobro za promocijo, vendar sva počasi imela dovolj. Stvar sva precej poenostavila. Zdaj gre za kombinacijo didžejevskega in nastopa v živo. Osnova je moje didžejevsko miksanje, v mešanico sva dodala nekaj samplerjev in set bobnov, po katerih oba pritiskava in tolčeva. Definitivno plesno!

Zadnje čase v svoji glasbi le redko uporabljaš sample, če sploh. Ali prehod od vzorčenja do snemanja pravih instrumentov vidiš kot napredek ali kot naraven, nenačrtovan način dela?

V bistvu gre za naravni razvoj. Zdaj se mi dogaja, da brskam po arhivih in uporabljam veliko svojih starih posnetkov kot sample za nove stvari. Prvi album TM Juke and The Jack Baker Trio (Boto and The Second Liners) sem hotel posneti popolnoma brez samplov, kar mi je tudi uspelo. Vse sva posnela v živo in to je bila izjemno dobra izkušnja, iz katere sem se ogromno naučil. Zdaj se je krog sklenil z več znanja o obeh tehnikah.

Ali pripravljaš nove projekte? Nov samostojni album, morda nov album Alice Russell ali kaj drugega?

Ja, novi album TM Juke definitivno bo. Temu projektu trenutno posvečam največ časa. Od prejšnjih plošč se bo razlikoval po tem, da bo bolj eksperimentalen, in upam, da to pomeni nekaj dobrega! Delam tudi z Jackom, trenutno sva na začetku procesa nastajanja druge plošče TM Juke and The Jack Baker Trio, tudi z Alice imava kar nekaj novih komadov, le čas moram najti, da se začnejo stvari zares realizirati.

Kako najdeš čas za tako obsežno malho produkcije glede na to, da praktično vsak konec tedna pa tudi med tednom didžejaš ali nastopaš, povrhu imaš še le nekaj mesecev starega dojenčka?

Nimam pojma!

Borja M