Tremolo ali Nastopanje je lahko užitek (7)

Dan potem

Če se odločimo nastopati, moramo znati odločno načrtovati, predvideti in prestopati različne svetove, v vsakem od njih primerno funkcionirati in se prepustiti njihovim zakonitostim. Na koncu smo zmožni presežkov.

• Kdo sem?
• Sem si (vedno, kdaj) želel to, kar trenutno sem in počnem? Kdaj sem najbolj zadovoljen? Sem v tem trenutku zadovoljen? Kdaj sem bil nazadnje zadovoljen? Kaj je moja sreča?
• Kaj me razjezi? Zakaj se razjezim? Krivim druge ali sebe? Česa me je strah? Imam skrbi? Me kaj žalosti? Kaj mi je v veselje?

• Kdo so ljudje, ki me obdajajo? Sem pripravljen zanje kaj storiti? So moji zavezniki? Potrebujem ves čas nekoga ob sebi ali mi je ljubša samota?
• Kako sprejmem kritiko? Kako sprejmem pohvalo? Si želim kritike, si želim pohvale?
• Kakšen je moj odnos do blišča? Znam biti sam, brez blišča? Kakšen je moj odnos do vsakdana in do umetniške stvarnosti?

Živim po vzorcu:

Sem neznaten košček v vesolju, a vendarle središče sveta. Vse, kar je namenjeno izpolnjevanju najvišjega dobrega v meni, naj se zgodi. Dimenzije mojega fizičnega, umskega in duhovnega telesa to omogočajo.

Za nastopajočega je lahko pravcati šok prestop iz večera v naslednje jutro; stvarnost večera je lahko ta, da po nastopu, ob katerem se je ustvarjalec čutil zlitega z glasbo in publiko, sledi nagrajevanje z aplavzom, pohvalami, pozornostmi z vseh strani, stvarnost naslednjega jutra pa je lahko tudi takšna: občutek neprespanosti, praznine, utrujenost, izmozganost, dvomi vase, jeza ali zaskrbljenost zaradi slabe kritike, depresija, želja po tem, da se vse skupaj, kot je zdaj, konča …

Življenje kot stvar izbire

Naslednje jutro je lahko za marsikaterega nastopajočega tudi samo začetek še enega novega delovnega dneva. Koncertira iz dneva v dan, danes v eni državi, jutri na drugi celini. Nekateri umetniki imajo po osemdeset ali celo več večernih recitalov/koncertov z orkestrom na leto, tako da niti ni časa za kaj več kot običajno rutino: vadba, koncerti, preizkušanje akustike (neke druge) dvorane, vadba na nepoznanem instrumentu (na primer klavirju), potovanja, usklajevanja glede urnika koncertov, iskanje novih nastopov (če človek ni v tistem rangu umetnikov, ki imajo lastne menedžerje). Mnogi se s turnej vračajo naravnost v institucije, na katerih učijo bodoče koncertante; če imajo srečo, da so si ustvarili družino, pa se namesto v hotel vračajo v zavetje svojega doma (razen če jih, četudi že precej odrasle, še vedno na nastope spremlja mama, kar je tudi ena izmed realnosti življenja sodobnih umetnikov).

Ko se poglobimo v življenje nastopajočih ali velikih umetnikov in če vmes izvemo še katero malenkost, ki demistificira njihovo vzvišenost nad realnim svetom, ugotovimo, da so ljudje kot številni drugi. Za mnoge nastopajoče bi lahko rekli, da so deloholiki, da niso zdravi, če ne vadijo in nastopajo – pravzaprav delajo vse tisto, na kar so jih navadili že od vsega začetka, ki sega v zgodnje otroštvo. Siceršnja realnost sveta jim zna biti celo dolgočasna, se v njej preprosto ne znajdejo, so nedružabni in ves čas želijo ob sebi le tiste ljudi, ki jih poznajo in jim zaupajo, da so člen na poti, ki vodi k novim uspehom. Ti pa velikokrat niti niso več potrjevanje lastnega ega (v takem primeru se koncertna pot slej ko prej obrne nasprotno od pričakovanega), temveč so nastopajoči navsezadnje v službi svoje publike in celo uresničevanja višjih ciljev, ki pomagajo k dvigovanju duhovnih kvalitet neke skupine, naroda ali civilizacije nasploh.

Če hoče nekdo zares postati mojster svoje umetnosti, mora – zavestno ali ne – znati odklopiti tiste dimenzije življenja, ki ga ovirajo pri brušenju njegovega mojstrstva (kar ne pomeni, da se mora odreči svojim otrokom, če jih že ima, ali pa da se jim ne posveča s sebičnim razlogom, da ga ovirajo!). Zato je važno, da je nastopajoči (ali njegovi najbližji) sposoben odbirati trenutke, ko se zaustavi in se vpraša, kako je zadovoljen z doseženim, kaj bi si želel še doseči in ali je morda prav to, kar trenutno doživlja, tudi to, kar bi rad nadaljeval. Taki trenutki se včasih zgodijo samodejno – po končani koncertni sezoni, med prazniki, kadar ni treba poučevati itd. Če pa je že sredi vrveža nastopov preutrujen, naveličan, se mu naenkrat dogaja preveč stvari, ki ga obremenjujejo, ali se mu življenje zdi brezizhodno, ga lahko tudi za daljše obdobje ustavijo trenutki oziroma dogodki z bolj neprijetnimi posledicami, a z veliko časa za premislek: vnetje živca na roki ali druga poškodba, zaradi katere vsaj začasno ne more koncertirati, nenadna bolezen, prometna nesreča itn.

Naj bo tako ali drugače, kot dnevu sledi noč ter za toplimi dnevi pridejo hladni (pa tudi obratno), tako ima tudi življenje koncertantov svoje cikle, ki jih mora vsak, ki želi kakovostno nastopati, dobro poznati, da lahko potem snuje realne načrte. Poznati mora svoje procesorje, jih znati nadgrajevati in tudi vedeti, koliko je z njimi sposoben doseči, kako hitro bo porabil svoje baterije ter kako si bo te lahko napolnil. Vedeti mora, koliko časa potrebuje za vadbo in ali ves ta čas vadi samo zato, ker misli, da mora biti tako, zato da bo v sebi na koncu čutil gotovost, ali pa dejansko nameni čas vadbe zgolj utrjevanju kondicije, učenju novih in nadgrajevanju že naučenih spretnosti ter iskanju popolnosti izraza ter zna izrabiti tudi druge dimenzije, ki jih ima učinkovita vadba in ob katerih ni nujno, da si v stiku z instrumentom (sprostitev v prijateljski družbi namesto brezkončnega utrujenega in nepravilnega ponavljanja fraz do meje, ko si že sam sebi siten, posvečanje družini, iskanje navdiha v drugih umetnostih, obiskovanje koncertov, branje strokovne literature, sprehod v naravi, športne aktivnosti, dobra hrana, izlet, potovanje, dopust, krepčilen spanec ipd.).

Ko nas stresa

Procesorji so človekova fizična, mentalna in duhovna pripravljenost in sposobnost za delo in delovanje. Bolj ko so vse tri dimenzije izenačene v svojem delovanju, večja je možnost, da bo človek uravnotežen in tako tudi zadovoljen s tem, kar dosega. Ko je namreč enega premalo ali preveč, pomeni, da človek od sebe preveč pričakuje (se preveč napreza, je pretirano samokritičen in dostikrat takšen tudi do okolice) ali da mu preprosto ni do tega, da bi živel drugače kot životaril iz dneva v dan (depresija, občutek brezizhodnosti, nesmisla, misel na samomor). Ko človek spoznava svoje procesorje, mora vedeti, da jih lahko troši staranje – čeprav leta še ne pomenijo, da si tudi star, mnogi vrhunci so lahko doživeti v poznih letih. Morda si z leti res ne bomo privoščili toliko ponočevanja, kot smo ga prenesli v študentskem obdobju, ali pa nam telo ne bo dovolilo toliko fizičnih aktivnosti kot pred petdesetimi leti. Bolj kot staranje pa troši naše procesorje sodobna bolezen – STRES.

Stres ni nič drugega kot subjektivno doživljanje določenih dražljajev iz okolice na način, ki nam je neprijeten. Zato želimo pobegniti od teh dražljajev, se z njimi boriti ali pa preprosto ob njih zmrznemo. Četudi o stresu in njegovih negativnih (pa tudi pozitivnih) posledicah razmišljamo in govorimo bolj ko ne v sodobnem svetu, so fiziološke reakcije in stanja, ki nastopajo kot posledica stresa, v človeku tako rekoč že od nekdaj. Že pračlovek je v nuji, da preživi, moral biti sposoben presegati sebe: moral je ubiti žival, da jo je lahko prinesel domov lačnim članom družine. In ko se je v naravi soočil z živaljo, je tudi moral vedeti, ali jo je sposoben ubiti (princip boja), ali mora od nje bežati (princip bega) ali pa je najbolje obstati in popolnoma mirovati (princip »zmrzni«). No, današnjemu nastopajočemu prav nič ne pomaga, če zbeži z odra ali se spopade s publiko ali pred njo preprosto otrpne! Toda njegovo telo v trenutku, ko pride na oder, doživlja prav takšne dražljaje, ki so pračloveku pomagale pri dobrem ulovu: hitrejše in močnejše bitje srca, več krvi v določenih mišicah, mrzli udi, plitvo in hitrejše dihanje.

Ne moremo živeti v utvari, da se v sodobnem svetu lahko povsem izognemo stresu (in podobno bi verjetno rekli tudi naši predniki iz katerega koli obdobja človeške zgodovine). Včasih je nekaj stresa celo dobro v tem smislu, da postane motor našega delovanja. Poznati pa je treba, kako ta motor, ko je enkrat močno segret, ohladiti na primerno temperaturo. Z drugimi besedami – fiziološke funkcije našega telesa ves čas delujejo, ob večjih naporih pa se njihovo delovanje tudi stopnjuje. Vzporedni dejavniki teh delovanj znajo biti marsikdaj neprijetni (mrzle, potne roke, suha usta, tresoča se kolena ipd.). Če pa že nastopijo, jih je preprosto treba sprejeti takšne, kot so (in obenem umirjeno dihati). Ko je napor mimo, se mora to fiziološko stanje ponovno normalizirati, sicer si sčasoma lahko nakopljemo bolezen, ki je lahko tudi usodna. Zato ne smemo tlačiti svojih čustev, s katerimi si kopičimo blokade, ne smemo živeti v stalni zaskrbljenosti glede tega, kar se morda sploh ne bo zgodilo, začutiti moramo, kdaj se po nepotrebnem razburjamo, in ugotoviti, ali življenje vodi nas ali obratno. Ali pa preprosto gremo vštric z življenjem. Potrebno je seveda tudi, da se dan potem – naj bo to nastop ali kar koli, v kar smo vložili vse svoje znanje, izkušnje in energijo – zgodi kaj lepega. Da namenoma upočasnimo tempo, ko je čas za to, se razgledamo, si kupimo kaj lepega, otroku povemo pravljico, ki si jo izmislimo (ali pa nam pove on svojo), kaj narišemo, zapojemo, se srečamo s prijatelji ali pa se preprosto odpravimo v samoto gozda.

Finale

Konec koncev, če smo čisto iskreni, nihče nas ne sili v to, kar smo. Usoda, naključje, bog, angeli, demoni, ljudje, ki nas podpirajo, ljudje, ki nas spodmikajo − vse to lahko obstaja in je lahko obenem le druga beseda za to, kar smo. Stopiti iz sebe in se objektivno opazovati res ni lahko. Lahko pa smo odprti za to, da začutimo, spoznamo in morda celo ubesedimo – zapišemo na papir, povemo ljudem, ki jim zaupamo, ali celo v javnosti – svoje strahove, trepetanje, preden nekomu povemo, kar je za nas izjemno važno, preden stopimo na oder, na katerem bomo nekaj povedali, zaigrali, zapeli, in tudi ko stopamo po odru življenja. Korak naprej bomo lahko stopili šele, ko bomo ta strah sprejeli kot nekaj svojega, ne pa ga odrivali, češ, to nisem jaz, ali se proti njemu borili. Tudi tistemu, ki nas bo poslušal, opazoval, bo mnogo prijetneje, ko bomo predenj stopili spravljeni s svojimi strahovi; celo led med nama bo prebit, če si bova prej na neki način priznala, da nama ni vseeno, kakšen bo izid najine interakcije. Resda se lahko zgodi, da po strahu ali katerem drugem pretiranem čustvu (jeza, ljubosumje, zavist, skrb, evforija), ki smo ga udomačili tako, da ne škodi ne nam ne naši okolici, lahko pride na površje novo čustvo, nov izziv. Lahko da se bomo znašli v situaciji, ki je nismo načrtovali, predvideli. To je morda trenutek, ko moramo biti odprti za spreminjanje ustaljenih vzorcev, življenjskih poti, ko preprosto ugotovimo, da čeprav nam gre dobro, vendarle potrebujemo nov zamah, nov zalet. Morda se po vsem tem celo znajdemo tam, kamor smo si od nekdaj in po tihem želeli, saj je morda prav ta nova situacija naš po-klic, naše poslanstvo. Tega znamo najbolje odigrati, z vsemi prijetnimi in ugodnimi občutki, mislimi, dejanji in posledicami, in ko se povežemo s sabo in z vsem, kar nas obdaja, se znajdemo na odru, ki nam je pisan na kožo.

In aplavz? Ga zdaj sploh še potrebujemo?

BIS! (Konec.)

Damjana Zupan