Muska Eseji

Buenos Aires Žižek Urban Beats Club

Kako in zakaj marginalizirani glasbeni diskurzi prehajajo v dominantne? Eno najbolj znanih zabav v Buenos Airesu, značilno za ta proces, smo primerjali z mislijo filozofa, po katerem je dobila ime.

Piše se Zizek, izgovarja Šišek, a po slovenske gore listu, filozofu Slavoju Žižku, je dobila ime ena najpopularnješih in najbolj trendovskih zabav v Palermu, najbolj »hip« četrti Buenos Airesa, kamor se vsako sredo ponoči zgrinjajo množice turistov in pripadnikov argentinskega višjega srednjega razreda, oblečenih v ekstravagantne fashion kreacije, kupljene v dizajnerskih butikih Palerma. Rezidenti kluba, Villa Diamante, Nim in G-Love, skupaj s 15 drugimi redno menjajočimi se argentinskimi didžeji in številnimi priložnostnimi glasbenimi gosti iz »prvega sveta« poslušalce in plesalce osrečujejo z elektronsko zmiksanimi zvoki hip hopa, reggaetona, dancehalla, a nesporna zvezda zabave, po kateri Žižek Urban Beats Club izstopa med drugimi klubskimi zabavami v Buenos Airesu, je elektronska eksperimentalna cumbia, imenovana neocumbia, cumbiatronika, cumbia beat, dubbed new school cumbia ... Šlo naj bi za povsem nov, a zelo vroč slog, mešanico popularnega argentinskega tropskega plesnega ritma in zahodne dance glasbe. Zgodovina tega novega sloga v Argentini sega v oktober 2003, ko je krstni boter digitalne cumbie, ekstravagantni nizozemski umetnik Dick el Demasiado, z nekaj drugimi didžeji v Buenos Airesu organiziral Festicumex 2, eksperimentalni spektakel »lunatične cumbie«, v katerem je cumbia prvič v Argentini zazvenela v elektronski obliki. Današnjo vse večjo popularnost pa je digitalni cumbii omogočil prav kolektiv Žižek, skupina didžejev, ki organizira zabave in je v zadnjih dveh letih izdala že pet cedejev pod znamko ZZK Records. Glasba, ki je vedno z eno nogo v cumbii in z drugo zunaj, je vzbudila pozornost publike v ZDA, na Japonskem, Norveškem, Nizozemskem, v Franciji in Turčiji. Žižek Urban Beats Club, mestno shajališče »jet-setting hunters of cool«, kot je obiskovalce opredelila ena od ameriških revij, je bil leta 2006 nominiran za najboljšo zabavo v Buenos Airesu in ocenjen za enega najboljših klubov v mestu; pojavil se je na straneh Global Ear britanske revije Wire, New York Timesa in National Geographica. Fantje so redno na turnejah po ZDA, letos so bili gostje na norveškem festivalu Oslo World Music, belgijskem Sfinks in danskem Roskilde, vmes so nastopali v Berlinu, Amsterdamu, Kölnu in Københavnu. Njihovi privrženci v ZDA o glasbi menijo, da je zelo latino in zelo moderna ter superglobalizirana. Za vstop na Žižka odštejejo okrog 25 dolarjev, petino tega, kar mesečno zasluži (če ima srečo) »negro«, pravi protagonist argentinske cumbie.

O cumbii je bil že nekajkrat govor, a naj ponovimo: ta zvrst je nastala v Kolumbiji med afriškimi sužnji in kot tako so jo vladajoči razredi takoj stigmatizirali kot manjvredno. V preteklih stoletjih se je v latinskoameriških državah razvila v številne nacionalne in znotraj teh še številnejše lokalne različice, a njena heterogenost kaže na homogenost druge vrste – razreda revnih, marginaliziranih in družbeno izločenih. Cumbia je glasba negrov, med katere zaradi temnejšega odtenka kože dominantni (beli) razred šteje tudi vse južnoameriške staroselce. Glasbeni izraz ne pripada redu lokalnih identitet niti nacionalnih, ampak je njena identiteta identiteta tistih, ki živijo v pogojih pomanjkanja, prikrajšanja in neenakosti.

Tudi v Argentini se je od njenega pojava v 60. letih tropski ritem identificiral s frakcijami prebivalstva nizkega družbenoekonomskega sloja in s (temnopoltimi) prebivalci iz podeželja ter sosednjih dežel, ki se v iskanju zaslužka naseljujejo predvsem v okolici Buenos Airesa, pogosto v villah, argentinskih slumih. Subjekt cumbie v Argentini je slabšalno imenovan negro cabeza, cabesita negra, negro villero (oznaka, ki se nanaša na prebivalce vill) ali preprosto cumbiero; že sama oznaka, ki aludira na zvrst, nosi negativni družbeni naboj in med pripadniki dominantnih razredov velja za žaljivko. Cumbiero je prepoznaven že na prvi pogled: nosi športna oblačila in copate znanih znamk, kot so Nike, Fila, Reebook. Zveni znano? Seveda, tudi v Sloveniji imamo negre, ki za nas opravljajo manjvredna dela in se srečujejo s stigmatizacijami vseh vrst, in sicer čefurje, oprostite izrazu, skupaj z njihovo različico cumbie, turbo glasbo. Najbolj specifično argentinski izraz cumbie, cumbia villera (glasba argentinskega geta), na radikalen način izraža realnost sveta cumbierov; pesmi govorijo o deliktu mladoletnih, zlorabi drog in alkohola, aktivni, mačistični in homofobični seksualnosti. Glasbeniki te zvrsti po pravilu začenjajo svoj nastop z besedami: »Las palmas de todos los negros arriba y arriba!« (Naj vsi negri dvignejo roke kvišku, kvišku!) Publika v odziv dvigne roke in začne kričati, sledijo fraze, kot sta: Kdor ne skače, je cheto (pripadnik visokega razreda) in Kdor ne skače, je careta (kdor ne konzumira drog). Cumbia je več kot očitno identitetni fenomen tistih, ki poseljujejo širok svet družbene izobčenosti, stigmatiziranega Drugega, označevalca, strukturnega za konstrukcijo simbolnega reda in identitet.

Žižek vs. Žižek

Poglejmo si, kaj ima o vsem tem povedati Slavoj (članek se, večkrat dobesedno, opira predvsem na njegovi razpravi Multikulturalizem ali kulturna logika multinacionalnega kapitalizma in Struktura dominacije in meje demokracije): cumbiero/villero je simptom poznega kapitalizma. Široki razred sodrge, drhali, kot je v Filozofiji prava pokazal Hegel, nikakor ni naključna posledica družbene slabe uprave, neustreznih vladnih ukrepov ali ekonomske slabe sreče, ampak del inherentne stukturne dinamike civilne družbe; ta nujno poraja razred, ki je izključen iz njenih ugodnosti in oropan osnovnih človeških pravic (ter zato tudi osvobojen dolžnosti proti družbi). Ta razred je simptom samega (univerzalnega) sistema, element, ki mora ostati izjema, točka suspenzije univerzalnega principa – če bi bil univerzalni princip apliciran tudi na to točko, bi se sam v sebi razkrojil. Današnji podrazred izobčenih iz premožne liberalno-demokratične družbe – brezdomci, prebivalci getov, trajno nezaposleni – je simptom kapitalističnega univerzalnega sistema, naraščajoči in stalni opominjevalec tega, kako deluje njegova imanentna logika. Kapitalistična utopija je, da bi te izjeme lahko bile skozi ustrezne ukrepe – vsaj na dolgi rok – odpravljene, a nujnost neuspeha te utopije je strukturalna. Izjeme so utemeljene v samem strukturnem političnem principu kapitalizma kot globalnega ekonomskega sistema.

Globalni kapitalizem torej strukturno temelji na podrejenem, izobčenem razredu: neoliberalna baza globalizacije danes bolj kot kdaj prej potrebuje Druge. Ekonomska ideja globaliziranega planeta zahteva, da za nekatere obstajajo koristi razvoja, a na drugi strani je nujno, da drugi živijo v nesprejemljivih pogojih bede. Globalnega kapitalizma, kot pravi Žižek, ne zanima resnična globalizacija v smislu, da bi morali biti vsi vključeni, nasprotno, če naj se ohrani kot dominantni družbeni sistem, potrebuje Drugega, ki mu bo lahko dominiral. Kot vsak univerzalni hegemonični diskurz globalni kapitalizem ohranja dominacijo nad podrejenim razredom tako, da vkorporira serijo potez, v katerih izkoriščana večina prepozna svoja avtentična hrepenenja (avtentično popularno vsebino), in te deformira na način, da postanejo funkcija legitimizacije vladajoče ideologije. (Kot je fašistična ideologija manipulirala avtentično ljudsko težnjo po resnični skupnosti in družbeni solidarnosti proti nasilnem tekmovanju in izkoriščanju in popačila izraz te težnje, da bi legitimizirala nadaljevanje odnosov dominacije in izkoriščanja, ali kot je krščanstvo postalo vladajoča ideologija tako, da je vkorporiralo serijo motivov, ključnih za zatirane (resnica je na strani trpečega in ponižanega, moč kvari itd.), in jih ponovno artikuliralo na način, da so postali kompatibilni z obstoječimi odnosi dominacije.) Neideologija je tako utopični moment vsake ideologije in v njej absolutno nepogrešljiva; ideologija je način pojavljanja, formalno pohabljenje neideologije, boj za ideološko in politično hegemonijo pa je vedno boj za prilastitev/prilagoditev terminov, ki so spontano zaznani kot apolitični, kot da transcendirajo politične meje.

Poglejmo idejo, za katero stojijo organizatorji Žižek Urban Beats Cluba. Ta naj bi bil kot multikulturna in superglobalizirana zabava prostor preizpraševanja in prevrednotenja cumbie, kraj alternativnih diskurzov brez predsodkov. »Ključno je, da se je prevrednotil slog, ki je trpel zelo močno družbeno stigmo, a ki na koncu koncev vse pripravi do plesa,« pravi DJ Nim, eden od rezidentov kluba. (citat 1) A na kakšen način je tu prevrednotena cumbia? Ali ni v elektronski obliki, prenos argentinske geto glasbe v mainstream klub, prav prilagoditev marginalnega glasbenega diskurza dominantnemu, pohabljenje plebejskega izraza na način, da ta stopi v službo hegemonični ideologiji globalnega kapitalizma?

Na ravni glasbenega diskurza v Argentini nismo prvič priče fenomenu asimilacije marginalnega v dominantno. Tango, sprva »gangster« glasba nižjega sloja, imigrantskih delavcev in bordelov, in folklora gavčev, nekdaj tako osovraženih in preganjanih pankrtov (ki so jih Evropejci zaplodili indijanskim ženskam), sprva marginalizirana glasbena diskurza, sta bila sprejeta v dominantnega v trenutku, ko je to od njiju zahtevala globalna kapitalistična ideologija. Oba se danes prodajata kot produkta argentinske nacionalne identitete, nekdanji praksi rezistence sta postali asimilabilni s hegemoničnim nacionalnim projektom. Cumbia v tem trenutku prestaja enak proces: glasba zatiranega se sprevrača v zabavo objestnežev, ki se distancirajo od njenega sporočila. V vseh treh primerih je simbol družbene izločenosti preoblikovan v nevtralno (tržno) dobrino, nezmožno služiti družbenemu preizpraševanju: diksurz marginaliziranega po novem služi zaslužku investitorjev, legitimizacija zahtev marginalne skupine je prepomenjena v funkcijo univerzalnega hegemoničnega (kapitalističega) ideološkega projekta.

Vrnimo se k Slavoju. Medtem ko vladajoča ideologija (lažno) inkorporira in zlorabi predstave izkoriščanega razreda, ki jih sama v bistvu ne zagovarja (razredna enakost, enak dostop do materialnih in kulturih dobrin za vse), morajo na drugi strani dejanske vsebine, na katerih temelji, ostati potlačene.

»Vsako družbeno tkivo se opira na določene izključitve in prepovedi, a ta logika izključitve je vselej podvojena. Ni izključen/potlačen le podrejeni drugi (homoseksualci, nebelci), sama moč izključitve/potlačitve je oprta na lastno izključeno/potlačeno vsebino; na primer izvajanje oblasti, ki se legitimira kot legalna, tolerantna, se opira na serijo javno utajenih obscenih ritualov nasilnega poniževanja podrejenih.« Armija se na primer ne upira sprejeti gejev v svoje vrste zato, ker bi bila homoseksualnost grožnja njeni falični in patriarhalni libidinalni ekonomiji, ampak ker sama Armija temelji na zaprečeni in zanikani homoseksulnosti kot ključnem elementu vezi med vojaki. Diskurz militarne skupnosti lahko operira le na način, da cenzurira svojo lastno libidinalno osnovo. Samocenzura je nujna, če naj prisotni ideološki diksurz ostane učinkovit. Če bi bile predpostavke vladajočih sistemov (rasizem, seksizem itd.) neposredno, javno artikulirane, bi to povsem porušilo ravnotežje hegemoničnega političnega diskurza. Če nadaljujemo z Žižkovimi primeri: posnetki mučenja in poniževanja mlajših vojakov s strani starejših ne izzovejo ogorčenja javnosti zato, ker bi bila javnost šokirana zaradi same prakse, ampak zaradi dejstva, da je bila ta praksa javno razkrita.

Enakemu fenomenu smo priče pri argentinski cumbii villeri. Njena naturalistična lirika opeva kriminal, drogiranje in neobrzdano spolnost, torej prakse, ki dominantnemu razredu niso prav nič tuje, nasprotno, na njih je utemeljen, a ravno zato morajo ostati prikrite, potlačene. Cumbia villera ni nesprejemljiva, ker njeni pripadniki prakticirajo nekaj, česar vladajoči razred ne počne, ampak zgolj zaradi svojega radikalno realističnega lingvističnega ekcesa: »Danes ultimativno grožnjo kulturi vidimo v tistih, ki svojo kulturo živijo neposredno.« (citat 2)

Kako torej vkorporirati ideje podrejenega razreda (cumbierov) in jih prepomeniti v funkcijo vladajoče ideologije (tržno dobrino) ter obenem cenzuirirati njihove najbolj provokativne, škodljive teme? Kot smo iznašli že toliko drugih genialnih produktov: kavo brez kofeina, pivo brez alkohola, virtualni seks (seks brez seksa) in vojne v imenu pacifizma. Ali ne služi Žižek Urban Beats Club prav temu namenu, ali ni prav vrsta odvajalne čokolade (kot se posplošeno izrazi Žižek o produktih, oropanih svoje prave, škodljive vsebine) cumbia brez cumbie ali celo Žižek brez Žižka?

»Še veliko bolj zanimivo pa je ugotoviti kam, do katere točke ideološke strukture sega ta ista struktura odvajalne čokolade. Na primer vprašanje multikulturne tolerance. Trdim, da je način, na katerega deluje ta toleranca, natančno znak nasprotnega, netolerance. Sklicujemo se na toleranco, kadar pravimo, naj drugi bo, vendar naj ne bo nadležen. Ideologija je ta, naj se drugi ne približa preveč. Kar koli, kar drugi počne, je oblika nadlegovanja, če te preveč pozorno opazujem, te posiljujem, če kadim, te zastrupljam, če ti kričim, je to verbalno nadlegovanje; toleranca potemtakem pomeni: ostani kar najdlje od mene, kajti ne toleriram tvoje bližine.« (citat 3)

Elektronska Žižek cumbia spada v dominantni in ne marginalni glasbeni diskurz, je prevrednotenje cumbie, da, a na hegemoničen način, na noben način ne prispeva k izboljšanju življenjskih razmer podrejenega Drugega, cumbiera, in le-tega nepremostljivo ohranja na drugi strani razmejitvene linije. Žižek Urban Beats Club se dogaja v Palermu, najbolj snobovski četrti mesta, in čeprav menja lokacije, nikdar ne pride v revne četrti, še manj ville. Njegovi obiskovalci so »cool«, »chic« in predvsem – beli. Na zabavi ni nikdar opaziti nobenega negra. Žižek Urban Beats Club spoštuje drugačnost marginaliziranega Drugega, a le dokler se mu ta ne približa preveč, dokler ostaja tam, kjer je, v villi.

»Naše izhodišče je bilo ne imeti predsodkov, čeprav nismo šli nikdar na bailanto,« (citat 4) pravi Villa Diamante (bailante so velike zabave nižjih popularnih razredov, kjer se pleše cumbia).

Ali ni tovrstna multikulturna toleranca v svojem bistvu antitolerantna, natanko tako, kot predpostavlja Žižek, celo več, ali ni globoko v sebi rasistična? Glede na Žižka je. Realna univerzalnost današnje globalizacije, pravi, skozi globalni trg vključuje lastno hegemonično fikcijo (ali celo ideal) multikulturne tolerance, spoštovanja in zaščite človekovih pravic, demokracije itd., vključuje konkretno univerzalnost svetovnega reda, katerega univerzalne lastnosti (svetovna trgovina, človekove pravice in demokracija) omogočajo vsakemu življenjskemu slogu, da cveti v svoji partikularnosti (postmoderno, postnacionalno stanje, konkretna univerzalnost). Na enak način, kot globalni kapitalizem vključuje paradoks kolonizacije brez kolonizirajoče metropole (je stanje, v katerem ni kolonizirajočih dežel, kolonizirajo globalne multinacionalke, so samo kolonizirane dežele), multikulturalizem, idealna oblika kapitalistične ideologije, vključuje patrizirajočo evrocentrično distanco in/ali spoštovanje lokalnih kultur, ne da bi imel korenine v kateri kulturi. Z drugimi besedami, »multikulturalizem je utajena, invertirana, samonanašajoča se oblika rasizma, 'rasizem z distanco', 'spoštuje' identiteto Drugega, zaznavajoč Drugega kot samoomejeno avtentično skupnost, do katere on, multikulturalist, ohranja distanco, ki mu jo omogoča njegova privilegirana univerzalna pozicija. Multikulturalizem je rasizem, ki izprazni svojo pozicijo vsake pozitivne vsebine (multikulturalist ni neposredni rasist, nasproti Drugemu ne postavlja partikularnih vrednot lastne kulture), vendar ohranja to pozicijo kot privilegirano prazno točko univerzalnosti, s katere lahko ustrezno ceni (ali ne) druge partikularne kulture. Multikulturalistovo spoštovanje za posebnosti Drugega je sama oblika potrjevanja njegove lastne superiornosti.« (citat 4) Lažnost sodobnega postmodernega multikulturalizma je v tem, da njegovo na videz politično korektno liberalno stališče, ki sebe zaznava, kot da presega omejitve svoje etnične identitete (državljani sveta brez sidra v kateri etnični skupnosti), funkcionira znotraj svoje družbe kot ozek elitistični višje- in srednjerazredni krog, ki se jasno postavlja nasproti večini navadnih ljudi (plebejcev), ki so prezirani, ker naj bi bili ujeti v svoje ozke etnične ali skupinske omejitve.

Ali je v odnosu do Žižek Urban Beats Cluba treba še kaj dodati? Morda le vprašanje, zakaj je zabava dobila ime po Žižku. Ker Žižek uporablja elemente popkulture, da ustvari mash-up moderne filozofije, ker je Žižek bastard pop filozofije, kot je elektro cumbia glasbeni bastard pop, pravi Villa Diamante, rezident kluba in študent filozofije, strokovnjak mash-upa (umetnosti mešanja dveh skladb iz povsem različnega okolja v novo), ki je predlagal ime. Ne zato, ker bi Žižka bral površno, upamo, ampak ker ga je bral zelo natančno. Tako lahko od vseh očitkov Žižek Urban Beats Clubu odštejemo vsaj hipokrizijo.

Vesna Ocepek

Citati:

(1) P. Gomez: Cumbia y Fuera.

(2) S. Žižek: Nasilje, kultura in globalni kapitalizem.

(3) S. Žižek: La estructura de dominacion y los limites de la democracia.

(4) P. Gomez: Cumbia y Fuera.

(5) S. Žižek: Multiculturalism or the cultural logic of multinaional capitalism.

Viri:

P. Gomez: Cumbia y Fuera. Na:

http://www.clarin.com/diario/2009/07/07/espectaculos/c-00615.htm.

S. Žižek: La estructura de dominacion y los limites de la democracia. Na:

http://www.antroposmoderno.com/antro-articulo.php?id_articulo=834.

S. Žižek: Nasilje, kultura in globalni kapitalizem. Na: http://www.zdruzenje-manager.si/storage/3340/SLAVOJ%20ZIZEK.pdf.

S. Žižek: Multiculturalism or the cultural logic of multinacional capitalism. Na:

http://libcom.org/library/multiculturism-or-the-cultural-logic-of-multinational-capitalism-zizek.