Letnik: 2009 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Ičo Vidmar

Timothy Brennan

SECULAR DEVOTION. Afro-Latin Music and Imperial Jazz.

New York and London, Verso, 2008, str. 290

Knjiga v naslovu in v obravnavi tematike obeta veliko, ponudi ogromno, je polna intrigantnih odvodov in vznemirljivih povezovanj dejstev, tudi sijajnih domislekov, a na koncu vendarle ostane nedorečena ravno v tem, kar skuša avtor v osnovi dokazati. Njegov zamah je širok, kopiči poslušanja in branja iz raznorodnih virov, ki niso le angleški. Za začetek ni odveč pogledati, kdo je avtor knjige o »posvetni pobožnosti« v glasbah, razprostrte v sedmih poglavjih, ki so med seboj bolj ali manj ohlapno povezana.

Timothy Brennan je profesor angleščine, primerjalne književnosti in študijev kulture na Univerzi v Minnesoti. V osemdesetih letih je bil dopisnik iz Srednje Amerike. Objavljal je številne eseje o kulturni politiki, književnosti in vlogi ameriških intelektualcev v javnem življenju. Leta 2001 je uredil in v angleščino prevedel knjigo kubanskega muzikologa Aleja Carpentierja, Glasba na Kubi, ki je imela v špansko govorečem svetu, začenši s Kubo, status latinskoameriške muzikološke klasike. Brennana je vsa ta leta zanimala glasba, predvsem latinskoameriške forme in hip hop. Na seznamu njegovih raziskovalnih problemov sta med drugim pereči odnos med imperializmom in kulturo ter med evropsko modernostjo in novim svetom.

Pravzaprav lahko začnemo z zadnjim vprašanjem in avtorjevim problematiziranjem odnosa med evropsko modernostjo in novim svetom, ki je po Brennanovem mnenju dolgoročneje zaznamoval usodo neoafriških godb. Kaj pravzaprav študiramo, ko študiramo kulturo, se sprašuje. Ali je študentu angleščine, angleške književnosti sploh jasno, da ima neoafriška oziroma na afriških godbah osnovana popularna godba iz Latinske Amerike in z Antilov podobno vlogo, kot jo je v Evropi in Združenih državah odigrala književnost? Zaradi evropskih bojev v 17. in 18. stoletju proti monarhiji in verskemu absolutizmu so intelektualci civilizacijo opredeljevali z razumom, logiko in mišljenjem, ki so jih prej povezovali tako z literaturo kot drugimi umetnostmi. Popularne godbe (v najširšem pomenu besede, ne zgolj v komercialnem) naj bi bile predmoderne, nebulozne; tako kot je leta veljalo, da so podsaharske afriške družbe zaostale, ker niso premogle znakov civilizacijske veličine, arhitekture in pisanih besedil. Takšno dojemanje sveta se je deloma preslikalo na tla ZDA. Brennan trdi, da »afriške glasbe iz novega sveta, še posebno afrolatinske forme, izzivajo evropski monopol nad tehniko« s »posvetno pobožnostjo«, ki se odraža v nizu kontravrednot, v repeticiji, iskrenosti, osebnosti in glasu. Literatura in glasba sta v vojni. Na univerzi, v šolskem sistemu, vsak povprečen študent obiskuje predavanja iz literature, ki je izenačena s kulturo in humanistiko, ne pa predavanj o glasbi. Zunaj univerzitetnih obzidij so vsi glasbeno pismeni. Posvečeni so v različne oblike popularne godbe.

Za avtorja so popularne godbe v Amerikah (poudarja množino Amerik) v velikem obsegu neoafriške (tudi v zvrsteh, kot so disko, predstava na Broadwayu), v vsakdanjem življenju in prostem času je navzoč masiven afriški podtekst, obstaja nekaj, kar imenuje »afriško nezavedno« v ameriških kulturah. Afriške godbe, ki se razprostirajo od Brazilije do juga ZDA, so zanj v sovražnem odnosu do vladajočih vzgibov sodobnega življenja, do oblik zahodnjaškega dela, do komercialnega napada na ljudske tradicije. Zato te godbe poslušalcem ponujajo kodirano maščevanje modernosti, zato so popularne, a ne zgolj na način mladostnega uporništva v rokenrolu, ki se je pokazalo za zamenjavo trženja z upanjem na družbeno spremembo. Po avtorju, in tu je njegov glavni problem pretirana idealizacija, naj bi se ravno afriška navzočnost v prostem času in zabavi v različnih pop formah upirala takšni kooptaciji. Njen protimonoteizem avtor imenuje posvetna pobožnost, saj so v sodobni popularni godbi sledi afriških religioznih sestavin, ki jih poslušalci ne dojemajo kot verskih, a so jim pogosto nezavedno podvrženi, jih častijo. Argument je privlačen, a na trenutke premalo prepričljiv.

Vznemirjenje je toliko večje, ker avtor obravnava neoafriške glasbe Amerik kot eno enoto, razbija delitev na ZDA (z jazzom, bluesom, hip hopom) in na Latinsko Ameriko (z afrokubanskimi zvrstmi, karibskimi, brazilskimi). To sicer ni še ena knjiga o afrikanizmih v ameriški kulturi, implicitno in mestoma je odkrito afrocentrična, vendar ne na način severnoameriških iskalcev korenin, marveč kot poskus interpretacije popularne godbe (in tudi literature) kot alternativne zgodovine zahodne civilizacije. Potem so avtorjevi pogledi na »world music«, kulturo hip hopa, imperialnost jazza, ki se je širil skupaj z ameriškimi vojaškimi osvajanji, predvsem pa na vlogo kubanskega sona in salse bolj razumljivi. Izstopa odlična obravnava kubanske godbe in malo znanih kubanskih piscev o glasbi in njeni družbeni vlogi na začetku 20. stoletja. Je vražje izzivalna knjiga z mislimi, ki pa včasih idealizirajo odpornost in upornost neofriškega na ameriških tleh.

Ičo Vidmar