Maria Raha

CINDERELLA' S BIG SCORE. Women Of The Punk And Indie Underground.

Seal Press, 2005, str. 340

Zgodba Marie Raha je tudi zgodba o tem, kako vplivna in pomembna je pravzaprav kulturna in glasbena zvočna kulisa, ki te obdaja v obdobju odraščanja. Potem ko se je tudi sama preizkusila v igranju v rockovskem bendu, preposlušala veliko koncertov in plošč, je prek službe receptorke pri newyorškem Time Outu prišla do prvih priložnosti, da svoje kritiške zapise tudi objavi. Svojo pripadnost rockovski kulturi, ki jo je oblikovala in vseskozi navdihovala, pa je nedvomno okronala z obsežno zbirko zapisov o transgresivnih ženskah neodvisne glasbene scene Cinderella's Big Score.

Toda tudi okolje samo po sebi ni dovolj. Pomembne so lastna izbira vsebin, naklonjenost tematiki, dovzetnost za prave kreativne izbire, veliko pristne radovednosti in volje do raziskovanja in iskanja zanimivih in drugačnih umetniških vsebin. Spol je seveda tu v ospredju, ni pa glavno vodilo raziskovanja, kajti kar izskoči iz njenega izbora umetnic, glasbenic, je njihova izredna pestrost in drznost v umetniškem izražanju, bodisi pri razbijanju zvočnih meja bodisi pri pisanju lirike, produciranju, vodenju založb, nastopanju. Knjiga je v bistvu avtoričin poklon vsem ženskam, ki so nekoč in ki še aktivno prispevajo pri kreiranju punkrockovske in neodvisne underground glasbe.

Maria Raha je svoji študiji posvetila deset let življenja, ki se je nekako prepletalo z vsebinami, ki jih je v knjigi izpostavila. Uvodoma nas seznami z dilemami definiranja določenih terminov, od tistega, »ženske v rockovski glasbi«, ki ga lahko razlagaš na tisoč in en način, do členitve bistvenih izrazov, kot so indie, underground itd. Stereotipe, s katerimi opleta predvsem mainstreamovski tisk, najbolje sesuje s sočnimi, iskrivimi, vedno bistro nabrušenimi primeri iz resničnega življenja glasbenega »podzemlja«. Knjiga je tudi študija skupnosti, ki ponosno zavrača socialne in družbene norme in hkrati brezkompromisno opozarja na družbeno hipokrizijo, zlaganost, plehkost, seksizem, šovinizem in homofobijo. Vse to so poudarki, ki jih avtorica spretno in inteligentno vstavi v svojo strukturo knjižnega dela. Maria Raha v študiji raziskuje ženske umetnice v ameriški in britanski popularni glasbi. Njihovo ustvarjanje skuša na več mestih vplesti v širši družbeni kontekst in obenem opozoriti, kako pogumne in povsem avtentične so bile te umetnice v primerjavi s prevladujočo sliko družbenokulturnega trenutka časa. Začetna pozicija je leto 1970 s tipičnimi predstavnicami: Patti Smith, The Runaways, Debbie Harry, Exene Cervenka in Poison Ivy, Siouxie Sioux, Lore Logic, Poly Styrene, Joy de Vivre in Eve Libertine, Raincoats. Obdobje osemdesetih uvaja Lydia Lunch pa Kim Gordon, Wendy O. Wiliams, Kim Deal. V devetdesetih je izpostavila poglavje z Mio Zapata, tudi skupino Hole, L7, Tribe 8, PJ Harvey, Bikini Kill, Bratmobile, medtem ko novo tisočletje pripelje do Sleater Kinney, Le Tigre, Peaches, The Gossip, če omenim samo nekatere. Poglavja uvede povsem kronološko, glasbeno dogajanje skorajda po pravilu umesti v širši družbeni kontekst, minuciozno začini s številnimi viri in citati dotičnih sopotnikov časa, kritikov, odvisnih in neodvisnih medijev, vsako poglavje pa zaključi s samokritično razlago, zakaj je posameznica pritegnila njeno pozornost. Avtorica je črpala iz najbolj referenčnih knjig s področja zgodovine popularne glasbe, izpostavila pa je tudi znane citate iz intervjujev glasbenic in glasbenikov, objavljenih v rockovskem časopisju, še posebej dragoceni so odlomki iz takratnih fanzinov, ki beležijo drugo, pristno plat undergrounda. Knjigo sklene diskografija vseh vpletenih glasbenikov in glasbenic, skupin in impozantna bibliografija.

Pisava Marie Raha je lahkotna, preveva jo entuziazem do estetike in etike undergrounda in vsega, kar je povezano s tem fenomenom. Njeni zaključki so preprosti, tako v primerih, kjer se ukvarja z upornimi puncami v glasbi (Rebel Girl), kot tam, kjer išče preplet med političnim in neodvisnim glasbenim dogajanjem. Ali drugače povedano, zapisuje in ponovno glasno opozarja in izpostavlja glasove neposredno vpletenih ustvarjalk, vseh tistih, ki so pomembno vplivale na razvoj popularne godbe in so pogosto (še vedno) izpuščene iz današnjega glasbenega spomina.

Varja Velikonja