Letnik: 2009 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Mario Batelić

BOSSA DE NOVO

Nova

DruGod, 2009

Že po prvem poslušanju drugega albuma skupine Bossa de novo je jasno, da se je zasedba elegantno izognila pastem prislovično težavnega drugega albuma. In sicer tako, da so hkrati ubrali kar več poti, ki ponujajo možnosti za preseganje neželenega občutka že slišanega ali ponavljanja na prvencu preverjenega pristopa. Album Nova (njegov naslov lahko nemara razumemo (tudi) kot zavestno sprejemanje sprememb) tako postreže s korakom ali kar dvema v nadgradnjo na prvencu slišanega pristopa »poslovenjenja« bosse nove. Tokrat je na dramaturško lepo zloženi plošči za kanček več nebrazilskih komadov; le-ti so kajpak po večini slovenski, a najdemo tudi po en fado in italijansko pesem, Estate (ki jo je resda najti v repertoarju Joãa Gilberta).

Druge takoj slišne spremembe so v večjem številu gostujočih glasbenikov, med katerimi so kar tri pevke, Ana Zwitter Vitez, Mateja Starič in Eva Hren, od katerih slednji dve nastopita kot glavni vokalistki v duetu s Primožem Vitezom, prvim vokalom Bossa de novo. Namenoma omenjam, da je Vitez prvi vokal, kajti prav vsi preostali člani kvinteta se preizkusijo kot spremljevalni vokalisti. Če temu dodamo trojico izkušenih instrumentalistov, Primoža Fleischmana s flavto, Howarda Curtisa na vibrafonu in Sergeja Ranđelovića na vrsti tolkal, dobimo precej bogatejšo zvočno sliko, ki pa vendarle ostaja pridušena, »lo-fi«, pač v slogu bosse nove.

Prva pozitivna sprememba nas čaka že v prvem komadu Sestanek pod rjuho, ki je avtorski. Glasbo in (slovensko) besedilo zanj je napisal kontrabasist Marko Gregorič. Pesem z nagajivo-smešnim besedilom, ki nadvse prepričljivo združi bosso novo in popevko, nas lepo uvede v album in nam da vedeti, da je album drugačen od prvenca.

Za začetek nas med štirimi prvimi komadi presenetijo kar tri pesmi v slovenščini, poleg omenjene uvodne še partizanska Pesem XIV. divizije in ponarodela Levstikova Siničja tožba. Vmes slišimo prvo brazilsko, prav tako ponarodelo Samba da minha terra Dorivala Caymmija, do konca albuma pa ji med drugim sledijo številne predelave drugih znanih brazilskih avtorjev, kot so Ivan Lins, João Bosco, Tom Jobim, Chico Buarque in Caetano Veloso. Nekaj skladb še posebej izstopa: Jobimov v slovenščino prepesnjeni Črno-bel portret, ki zazveni, kot bi pravzaprav prišel iz zakladnice zlatih let domače popevke, ter Velosova Coração vagabundo, slišana že na prvencu, a tokrat odeta v intimističen duo vokala in kontemplativnega, a igrivega klavirja Draga Ivanuše. Med bolj »zadetimi« komadi je tudi fado Meu fado meu Paula de Carvalha, ki ga najbolj poznamo v interpretaciji Marize. Vitezu se v pesmi pridruži Mateja Starič, vse premalo znana izvrstna pevka, ki v pesmi s svojim močnim, prepričljivim vokalom prav zablesti. Bossa de novo so se spet lotili zimzelenih slovenskih popevk, tokrat Nad mestom se dani (duet z Evo Hren), za katere se zdi (kot so pokazali že na prvencu v prav tako Privškovem komadu Ne prižigaj luči v temi), da so kot nalašč za mehkobno melanholijo brazilske bosse.

Bolj kot raznolikost skladb je pomembno, da so na albumu le-te zložene premišljeno, dinamično in zaokroženo ter da marsikatera med njimi ponuja dodatne možnosti za prihodnje ustvarjanje zasedbe. Čeprav se zdi, da skupina deluje na popolnoma ljubiteljski ravni (na njihovi spletni strani ni najti ene same besede o novem albumu!), dela to nadvse profesionalno, z ljubeznijo, posrečeno in posvečeno. Če se bodo tudi v prihodnje držali pravila, da bodo svoj izraz ves čas prenavljali, se lahko samo veselimo takega ljubiteljstva (ki v marsičem prekaša profesionalce).

Mario Batelić