KAJA DRAKSLER ACROPOLIS QUARTET FEAT. SANEM KALFA

Türkü

DruGod, 2009

Lani je pianistka Kaja Draksler pobrala same pohvale za album Akropola, ki so toliko bolj odmevale, ker je ob njegovem izidu imela le dvajset let. Z mednarodnim kvartetom, ki ga je zbrala med študijem na Nizozemskem in ki si je nadel ime po naslovu prvenca, nam zdaj ponuja drugi album s to zasedbo, ki se ji je pridružila še turška pevka Sanem Kalfa. Njo je naša pianistka prav tako spoznala na Nizozemskem, plošča pa je pravzaprav nastala na iniciativo turške glasbenice (še pred petjem je v domovini študirala čelo); predlagala je, da se lotijo turške tradicionalne glasbe v jazzovskem ključu. Drakslerjeva je že imela podobne izkušnje, saj je še pred ustanovitvijo kvarteta zagnala mednarodni projekt Katarchestra, s katerim je tudi posnela album s predelavami tradicionalnih skladb iz različnih dežel – domovin članov zasedbe.

Tokrat je plošča usmerjena le v turško godbo (z izjemo avtorskega komada bobnarja Kristijana Krajnčana), kljub temu pa ponuja raznoliko – strukturno, slogovno, aranžersko – zvočno gradivo. Še najbolj je turškost kajpak opazna v petju, a vendar Kalfova tradicionalno petje odeva v jazzovske manierizme, občasno uporablja tudi tehnike vocalese. Resnici na ljubo − v slednji ne ponudi kakih presežkov, je pa po drugi strani res, da jo vešče kombinira z drugimi vokalizacijami ali konvencionalnim jazzovskim petjem. Zvok benda je zračen, prostoren, v njem je zlahka zaznati posamezne vloge in spretno grajenje skupinske izvedbe. Noben glasbenik ne stopa v ospredje kot solist ali vodja teme, tudi ko slišimo sole, so ti kratki, gibki in povedni. Kitarist George Dumitriu, denimo, enkrat ubere jazzovsko-rockovski zvok, drugič pa njegove strune ustvarijo pajčevinasto atmosferičnost. Tudi dva člana kvarteta, ki naj bi konvencionalno skrbela za ritem, tubist Goran Krmac in bobnar Kristijan Krajnčan, se poigravata s standardnimi vlogami svojih glasbil (morda tubist za odtenek več). Tako občasno iz ustvarjanja čvrste podlage zdrsita v ospredje, kjer zna na primer Krmac presenetiti z z(a)vito melodijo. Igranje vodje zasedbe se pridružuje takšnim prijemom, morda s to razliko, da je zvok klavirja vendarle večkrat v ospredju. Slišati je, da je turška muzika Drakslerjevo res navdihnila, in sicer v mnoge smeri: od brbotajočega ritmiziranja prek liričnih pasaž do krhkih kontemplativnih linij, ki včasih spremljajo petje, a se še raje podajo na svojo vzporedno pot. Če s(m)o ob plošči Akropola govorili o njeni zrelosti, se tukaj raje ne bomo ponavljali. Raje povemo, da je na tem albumu v ozirih dovršenosti koncepta, zagnanosti izvedbe in umerjenega zvoka šla nekaj korakov naprej.

Mario Batelić