FLY

Sky and Country

ECM, 2009

Sky and Country je naslov druge plošče tria Fly, ki ga sestavljajo saksofonist Mark Turner, basist Larry Grenadier in bobnar Jeff Ballard; sicer je to njihov prvi album za ECM. Grenadier in Ballard sta verjetno najbolj znana kot člana tria virtuoznega pianista Brada Mehldaua, Grenadier in Turner pa sta pred kratkim skupaj nastopila na zadnji plošči italijanskega trobentača Enrica Rave. Tudi Ballard in Turner sta že igrala skupaj, denimo s kitaristom Kurtom Rosenwinklom. Takšen trio brez klavirja ali katerega drugega instrumenta, ki lahko igra akorde, je vedno dober preizkus sposobnosti glasbenikov, ki s svojimi kreativnimi idejami zapolnjujejo vedno nove vrzeli, nastale zaradi nekega strukturnega praznega mesta. Tukaj velja omeniti še dva podobna izdelka: letošnji album Compass Joshue Redmana (kjer igra tudi Grenadier) in lanskega Recommended Tools Donnyja McCaslina, vendar nekoliko trši, bolj neposredni trenutki s Sky and Country po tej plati ritmike verjetno prej spomnijo na katero skladbo tria Sclavis-Texier-Romano, kar je precej presenetljivo. Sky and Country je v glavnem precej umirjena poslušalska izkušnja, vedno rahlo zadržana in v izvedbi hote zmerna, toda z uspešnimi presenečenji. Tukaj ne gre za značilno ECM-ovsko reverijo, temveč za bolj odprto in sodobnejšo glasbo. Prijetne in lepo tekoče kompozicije prepričujejo z melodiko, ki gre hitro v uho, četudi zaradi nekoliko večje kompleksnosti ne takoj. Verjetno gre največja zahvala za tolikšno konsistentnost spričo raznorodnega materiala slej ko prej razumevanju treh glasbenikov za kompozicije svojih kolegov, ki so, gledano pod drobnogledom, lahko tudi precej različne.

Na albumu najdemo lirično meditacijo z rahlo vzhodnjaškim pridihom in nekaterimi baročnimi elementi v Turnerjevih izstopajočih okraskih, ki delujejo povsem primerno, kot se zdi naraven tudi nenaden prehod v bolj bopovsko maniro. Katera druga kompozicija je zgrajena z močno melodiko in jasnim uvodnim motivom, ki ga Turner neobremenjeno razvija skoraj skozi celotno trajanje skladbe. Prefinjeno prepletanje kontrabasa in saksofona je vrhunsko, a kaže tudi na kompozicijske sposobnosti. V eni skladbi v prvih nekaj taktih Turner zaigra samo dva tona, ki ju povezuje Grenadierjeva spremljava – ali pa je, nasprotno, mogoče prav Turnerjevo kontrapunktično natančno odmerjeno igranje tisto, ki spremlja Grenadierjev bas. Turnerjevo kar se da skulirano fraziranje nemara evocira tehniko katerega starejšega mojstra zahodnoobalnega oziroma cool jazza (in ena izmed njegovih kompozicij spomni na Milesa Davisa), a je samosvoj solist, ki prav v pričujoči zasedbi lepo razvija svoje ideje. Ključnega pomena je seveda vloga Ballarda, sicer odličnega kolorista in živahnega ritmičarja, ki preprost intimizem Turnerjeve melodije nepričakovano podkrepi s tršo ritmično podlago, ne več toliko postbopovsko, temveč že kar rockovsko-funkovsko, ki je v takšni komorni zasedbi ne bi pričakovali.

Dobra medsebojna komunikacija, presenetljivi kompozicijski zasuki in izrazno bogastvo so lastnosti, ki krasijo album Sky and Country. Njegova zavajajoča zadržanost stopnjuje napetost, ki je še podkrepljena z inovativnimi ritmizacijami. Namesto zapolnjevanja strukturno praznih prostorov z vsebinsko izpraznjenimi solažami ponuja trio Fly bolj kompleksne skupinske rešitve, ki dokazujejo, kako je celota res več od seštevka posameznih delov.

Andrej Hočevar