Letnik: 2009 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

GANGBE BRASS BAND

Assiko

Contre Jour, 2008

Nobenega dvoma ni: Gangbe Brass Band, ustanovljen leta 1994, ostaja tudi po 15 letih javnega delovanja s svojim tretjim mednarodni glasbeni javnosti dostopnim albumom ena najboljših nam poznanih pihalnih godb oziroma tovrstnih ansamblov nasploh, in to ne zgolj afriških. Ta mali beninski pihalni orkester – osem članov je v njem – se je na tej plošči predstavil v še prepričljivejši podobi, kot smo ga poznali z njegovih dveh do zdaj uradnih albumov. Togbe je izšel leta 2001, Whendo/Roots Racines je iz leta 2004, vsi trije pa so izšli pri butični belgijski založbi Contre Jour. Izšli so potem, ko so jih leta 1998 na festivalu v Bamaku srečali člani nam dobro znane francoske skupine Lo'Jo Triban. Ve se, da je ta zasedba sokriva za celo vrsto podobnih odkritij ter za pomoč pri poznejši mednarodni uveljavitvi precej predvsem zahodnoafriških glasbenikov in skupin. Ne nazadnje so odgovorni na primer za precejšen del tuareškega vala, ki je pred nekaj leti pljusknil ob evropska in ameriška glasbena prizorišča. A prav Gangbe Brass Band so bili med njihovimi zgodnjimi tovrstnimi uspehi. Na prizorišče so jim pomagali omenjenega leta tako, da so jim omogočili prvo snemanje, katerega rezultat je bil promocijski album z naslovom Gangbe. No, potem so leta 2002, kmalu po izidu prvega mednarodnega cedeja, nastopili tudi v Ljubljani, na Drugi godbi. Odtlej nas vedno znova spomnijo nase ravno takrat, ko jih že malo pozabimo. Assiko je uradno izšel dobro leto tega, natančneje 3. oktobra lani. A širša glasbena javnost je postala nanj pozorna potem, ko je sredi februarja letos izšel še za Anglijo in preostalo mednarodno tržišče. Takrat se je začel pojavljati tudi na referenčnih glasbenih lestvicah in je bil marca tudi 16. najbolj prodajani album tovrstnih godb na angleškem tržišču.

Ob njegovem poslušanju prevlada vtis, da je zasedba zanj še bolj izčistila svoj prepoznaven slog. Ta seveda temelji na spretni spregi tradicionalnega in sodobnega, kar pomeni, da ustvarjalci domiselno mešajo v eni buči izvorne beninske glasbene idiome – še posebej ritme in način petja – z zelo sodobnimi jazzovskimi obrazci. Pri tem pa le od daleč in na povsem lasten način koketirajo z afrobeatom. Res je, da je morda tokrat njihova igra vsaj v instrumentalnih skladbah, ki prevladujejo na plošči, bolj univerzalno jazzovska, kot je bila v preteklosti. Toda v skladu s svojim konceptom se v ključnih trenutkih spet lagodno sesedejo v glasbeno originalnost, ki še vedno prepoznavno korenini v domačem zvočnem humusu. Njihova glasba je spevna, udarna, plesna in iskrivo zabavna. Aranžmaji skladb in njihova izvedba so najmanj izvrstno privlačni. Celota nas prepriča, pritegne in sili k ponovnim poslušanjem. Spet imamo opraviti s še enim albumom iz aktualne ponudbe afriške glasbene tvornosti, ki ga lahko poslušamo od začetka do konca brez slabih občutkov oziroma motečih predelov, na primer vsiljenega spogledovanja z zahodnjaško popkulturo. Skratka, to je plošča, ki ponuja obilo glasbenih užitkov.

Zoran Pistotnik