ALEXANDRA GRIMAL

Shape

Futura Marge, 2009

V živo posneti prvenec mlade francoske saksofonistke Alexandre Grimal je album intenzivne napetosti in navdušujoče improvizacije. Shape vodi poslušalca skozi drzne in nekoliko temačne jazzovske raziskave, ki pa tako rekoč od začetka do konca delujejo presenetljivo nedeljive in skladne, saj deluje trio Grimalove s skoraj jasnovidno natančnostjo, za katero se skrivajo do potankosti razdelane strukture. V njih se razvija živa improvizirana tvarina, skupna vsem trem izvrstnim glasbenikom.

Skozi kompozicije izžareva močno občutenje pretakanja neke amorfne snovi, skoraj otipljive v somnambulnih glasbenih morah. Delovanje tria še najbolje označi ameboidno migotanje, ki s svojim na videz naključnim premikanjem postopoma ustvari tesno teksturo, a tako, da skriti center še vedno ostaja dovolj prepoznaven. Vse kompozicije po izvedbi sodeč namreč temeljijo na danih izhodiščnih strukturah s pogosto nejasnimi harmonskimi zasnovami ali pa vsaj na njihovem minimumu, če že ne na njihovi odsotnosti. Ponekod kot da izhajajo iz enega samega akorda, zmasakriranega do nerazpoznavnosti, drugod pa v bizarni dekonstrukciji uvodne melodije počasi izgubljajo svojo melodično organizacijo, saj so tako razvlečene po prostoru, da je prehode in stopnjevanja že težko ujeti oziroma je na ta način o njih nemogoče govoriti. V tem pogledu je ena izmed vrlin tria Alexandre Grimal prav v načinu, kako malomarno in brezsramno kot eno izmed interpretacij ponuja prav tisto, ki jo najbolj očitno odriva proč.

Če je možno reči, da kateri izmed trojice kot instrumentalist še posebej izstopa, je to verjetno bobnar, brez katerega bi trio nedvomno zvenel manj navdihnjeno in sveže. Saksofonistka, ki tenorski in sopranski saksofon menja tudi sredi skladb, nastopa predvsem v vlogi solista, ki se skozi tesno teksturo prebija v bolj tradicionalno jazzovskem idiomu brez kričavih izpadov, ki jih raje zamenja za nepričakovane trenutke krhkega impresionizma. Klaviaturist po drugi strani ustvarja pretočne in skrivnostne zvočne pokrajine, v katerih se lahko izgublja en sam ponavljajoči se ton saksofonistke, vendar z orglami istočasno skrbi za basovsko podlago, ki je pogosto predvsem blatno brbotanje. A če so njegovi prelivajoči se toni skupaj z razkropljenimi melodijami, ki zvenijo, kot bi bile vzete iz neke druge, imaginarne kompozicije, pa večina svinčene teže tega glasbenega tovora prihaja iz tolkalčevega doprinosa. Emmanuel Scarpa namesto svobodne ekspresije in koloriranja trmasto vztraja pri dekonstruiranih ritmih, ki se nalagajo v več hipnotičnih plasti posameznih vzorcev, da včasih delujejo že skoraj kot lasten odmev, kot razdrobljeni in zlepljeni segmenti.

Glede na kompleksnost izvedb se vsi glasbeniki v ključnih trenutkih presenetljivo spretno ujamejo, ko iz razcefrane teksture naenkrat vsi trije potegnejo za isto nit in se hrupna, jazzcorovska skladba vrtoglavo postavi na kot da vrhunec, ki bi znotraj globalne strukture lahko predstavljal zaključno točko kot da melodičnega motiva, le da ta v tem smislu sploh ne obstaja. Najbolj navdihnjene izvedbe se tukaj tudi najbolj razvodenijo, to pomeni, da izgubijo sproti nastajajoče improvizatorske omejitve in morebitne izhodiščne zasnove, njihova tekstura postane skoraj nepregledna, dokler se saksofon in činela spet popolnoma ne ujameta v trenutku miru in zatišja. Izjemno.

Andrej Hočevar