BORUT KRŽIŠNIK

Valse Brutal

KUD France Prešeren, 2009

Borut Kržišnik je nemara ena bolj samosvojih glasbenih osebnosti pri nas, tudi zato, ker je uspešno izvedel slogovno prestavljanje iz kar se da raznolikih glasbenih registrov: od kitarista pri alter funkovcih Marcus 5 v 80. letih prek igranja pri mračnjaških Laibach in Borghesii do »zornovskega« kolažiranja z bendom Data Direct, samostojnih transžanrskih mutacij nove muzike (Currents of Time) in danes aktualnega vodenja virtualnega simfoničnega orkestra, za katerega že dobro desetletje tudi sklada neoklasično godbo, slišano tudi v filmih Petra Greenawaya in predstavah Edwarda Cluga.

Njegov novi album tokrat ni vezan na vnaprejšnje vizualne, torej filmske ali plesne podobe. Zunanje (s)miselno ogrodje je zdaj prepuščeno poslušalcem, ki pa si lahko pomagajo z dvema zapisoma. Enega najdemo na ovitku in ta je bolj splošen, saj govori o enakovrednosti vseh umetniških obdobij in slogov. Drugi, bolj poveden zapis je priobčen na avtorjevem spletišču, v njem pa beremo resnično zgodbo vojnega reporterja, ki je na vprašanje, kaj je njegova največja izkušnja s kriznih žarišč, odgovoril, da dejstvo, da so pripadniki sprtih strani (navkljub reporterjevemu nasprotnemu mnenju, kako vsi komaj čakajo konec spopadov) vojno stanje doživljali kot nekaj navadnega, naravnega, vsakdanjega, kakršna sta na primer zajtrk ali izvijač, ki si ga sposodimo pri sosedu.

A tudi brez teh zgodb nam Kržišnikova nova sugestivna godba – vključno z naslovom albuma in nekaterih skladb (Corridors of Power, Polite Predators) – že ob prvih taktih da vedeti, da bomo priče glasbenim temam, ki (p)opisujejo temačnost. Brutalnost iz naslova je tako prisotna v sami zvočni sliki, ki je naostrena, rezka, težka, vtisi, ki jih pusti v nas, pa so slej ko prej zlovešči, mrakobni. Predirljiva trobila in naostrena godala ustvarjajo preteči zvočni vihar, ki se sliši tako konkretno in otipljivo, da imamo občutek, da se bo zdaj zdaj prelil v realen prostor. Tak učinek je toliko močnejši, če vemo, da tokrat na albumu ne igra noben dodaten glasbenik, kakor je Kržišnik doslej prakticiral, da je torej vso glasbo s pomočjo ustreznega računalniškega programa odigral sam. Občasno, le v nekaterih skladbah in le v drobcih, je težak zvok omehčan z milimi zvoki harfe ali flavte, a zdi se, da so tovrstna mehčanja namerno kratkega diha, kako bi se dosegel še močnejši vtis prevladujoče dramatične in tragične naravnanosti zvočnega gradiva. Vendar pa je (tudi v skladbah, v katerih ni omenjenih zvenskih mehčanj) nekako v odtenkih posamičnih skladb čutiti slavnostna in upanje vlivajoča valovanja. Po drugi strani je na Valse Brutal na delu tudi pervertiranje blagozvočnosti konvencionalnih glasbenih oblik, valčka in bolera, in njihovih kakor da samoumevnih miline in dobrohotnosti. Takšna sopostavljanja služijo kot domiselno nasprotje prevladujočemu vzdušju in imajo ponekod celo vlogo komičnega efekta. A ta komika ne ponuja osvoboditve (katarze) ali vzradoščenega smeha, pač pa je prej ironičen zasuk, zapik, ki kot prej omenjena mehčanja le poudari občo utesnjenost, ki veje z albuma. Odlična in težka plošča za malo manj odlične in toliko bolj težke čase, ki je izziv tako poslušalcem kakor vizualnim umetnikom, da (tokrat post festum) morebiti posežejo po njej in jo inkorporirajo v svoje delo.

Mario Batelić