Letnik: 2009 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Miha Colner

MISSION OF BURMA

The Sound The Speed The Light

Matador Records, 2009

Mission Of Burma je nedvomno ena tistih skupin, ki v svojem najbolj aktualnem in udarnem obdobju ni dobila dovolj široke pozornosti in prepoznavnosti, čeprav je njen vpliv na novovalovsko in rockovsko sceno zgodnjih osemdesetih let izjemen. Ko so se v začetku leta 1979 zbrali v Bostonu po razpustitvi raziskovalno rockovsko usmerjene zasedbe Moving Parts, se je spekter ustvarjanja neizmerno razprl in ob prvih, ekstremno glasnih nastopih jih je večno iskanje nekonvencionalnosti pripeljalo do vključitve t. i. tape loopov ali skozi magnetni trak manipuliranih zvokov. Po nekajletnem uveljavljanju na lokalni ravni so Mission Of Burma leta 1982 posneli prvenec Vs., ki se je izkazal za enega najvplivnejših izdelkov tedanje alternativne scene, a le leto kasneje je skupina, katere glasba se je bliskovito širila med publiko, zaradi zdravstvenih težav kitarista Millerja prenehala delovati in za dolga leta izginila v legendo. Po skoraj dvajsetih letih se je vrnila v zelo sproščenem slogu, polna idej in motivacije, starejša in pametnejša. In v sedmih letih ponovne aktivacije so povili kar tri velike studijske plošče, ki sicer zvenijo, kot da so prišle prepozno, a iz druge perspektive, iz pozicije članov, pokažejo povsem na svojstveno dojemanje glasbene zgodovine in znotraj nje lastnega osebnega izraza, ki je postal nekako brezčasen.

Tudi plošča The Sound The Speed The Light se lahko mirno uvrsti v to kategorijo brezčasnosti, saj jo je težko kakor koli klasificirati in zatrdno žanrsko opredeliti. Osnovna linija se še vedno kot v osemdesetih giblje v smeri srednje tempiranega kitarskega rocka, punk rocka ali postpunka, kakor koli že to zmes poimenujemo. Struktura v osnovi preprostih komadov se na več mestih zapleta v večplastno nadgrajevanje vseh treh instrumentalistov in obeh vokalov, ki jih izmenično izvajata kitarist Roger Miller in basist Clint Conley. Ta postava, ki ji pripada tudi bobnar Peter Prescott, se je izjemno dobro znašla v povsem drugačnem času, v obdobju hiperprodukcije, a vsekakor potrjuje svojo avtorsko moč in virtuoznost v pristopu ter obvladovanju rockovskega instrumentarija, ki pa se je seveda od zgodnjih začetkov nekoliko spremenil. Odlično izvajajo tako udarnejše, pospešene punkrockovske skladbe, kjer bi lahko izpostavili uvodni komad 1, 2, 3 Party in poskočnega So Fuck It, kot počasnejše, malce progresivno zveneče in večglasne kompozicije, zaigrane s prav enakim žarom, kot sta Forget Yourself, zavita v meglice vokalnega večglasja in progresivnega vzdušja sedemdesetih, in skoraj postrockovska Slow Faucet. Po dvajsetletni odsotnosti, kar je v smislu razvoja sodobne glasbe izjemno dolga doba, Mission Of Burma danes nastopajo v veliko močnejši konkurenci kot v svoji prvi fazi in mnogokrat spomnijo na zasedbe, kot so Fugazi, Pixies, Sonic Youth, Dinosaur Junior in No Means No, na katere so – bizarno – pred veliko leti pravzaprav sami močno vplivali in se tako ujeli v zanko lastne vplivnosti, ki se zdi kot posredni vpliv na lastno glasbo prek številnih pomembnih posrednikov. Vsekakor pa je v obdobju množičnih ponovnih združevanj in vrnitev na sceno primer junakov iz zgodnjih osemdesetih let nedvomno eden bolj posrečenih, nepretencioznih in avtorsko uspešnih poskusov.

Miha Colner