YOKO ONO PLASTIC ONO BAND

Between My Head And The Sky

Chimera, 2009

Po interpretacijah njenih starejših pesmi, ki so jih izvedli sodobni ustvarjalci na plošči pomenljivega naslova Yes, I'm a Witch, in cedeju plesnih miksov je Yoko Ono ponovno vzbudila pozornost tudi s svojimi glasbenimi dosežki in ne le z razvpitim statusom glavne krivke za razpad skupine Beatles. Ali je njeno štiri desetletja trajajoče poslanstvo brez bistvenih odmikov ponovno našlo plodna tla v novih recesijskih razmerah?

Še vedno jo je moral h glasbeni aktivnosti pregovoriti sin Sean, ob njegovi pomoči v vlogi producenta in založnika je le ponudila svež izbor avtorskih pesmi pod naslovom Between My Head and the Sky. Tokrat je poleg svojega imena dodala ime stare spremljevalne zasedbe Plastic Ono Band, ki je bil vedno mišljen kot odprt kolektiv prehodnega članstva. Jedro te po novem predstavljajo kar Sean Lennon, japonski studijski čarovnik Cornelius in Yuka Honda, ki se je spomnimo iz Cibo Matto. Ob majhni pomoči še nekaterih izkušenih glasbenih mačkov je na hitro nastal album, ki se posluša kot prerez njenega glasbenega in še katerega snovanja. Ploščo odpre odločna rockovska skladba Waiting for the D Train, ki s pravo mero spontanega groova ponuja odlično predlogo značilnemu kriku Yoko Ono. Kriku, ki ga ne zmoti mnenje kogar koli, ki se briga le za svojo edinstveno izpoved in svobodo z velikim S. Yoko Ono si nikoli ni vzela te svobode, ne pusti si vzeti sanj, še kar naprej si zamišlja svet brez »pekla spodaj in samo z nebom zgoraj«. Uvodni verzi v skladbi Healing predstavljajo tisti osnovni moto, ki ga Yoko ne razvija le na tej plošči, ampak pravzaprav skozi vso umetniško kariero: »Imagine peace, the sun is rising, the ocean is shining, we are smiling, it's getting better, time for action and action is peace.« Tej sveti pesniški preproščini se prilega interpretacija, ki ji je malo mar za »pravo« intonacijo. Še spremljevalna zasedba je opravila svoje delo nekje na pol, daleč od popolnosti, kar daje tej glasbi dodaten čar in zalet. Le Cornelius je z natančnim dodajanjem zvočnih učinkov pripravil popoln plesni miks skladbe The Sun is Down in dokazal, da po albumu Fantasma še ni izgubil občutka za kompozicijo zvoka.

Album brezmejnega optimizma se zlagoma iz nabritih zapisov nagiba v razmišljujoče in spominov polne poeme. Le za trenutek, le zaradi zavedanja Yoko Ono izpove, da naokoli ne trosi le rožic miru in razumevanja. Da zna biti tudi ostra in jezna, a za subjekte te jeze nima ne časa niti se pretirano ne trudi s kritiko. Zadošča verz »Oh no! Don't touch me, you soul eater!«in gre naprej.

Ploščo sklene 22-sekundni zapis, kjer nam Yoko ob zvoku zabijanja žeblja v desko sporoča, da je še živa. Ob tem razstavnem rekvizitu, leseni deski in kladivu ob pripisu, naj obiskovalec sam zabije namišljeni žebelj, sta se leta 1966 prvič srečala Yoko Ono in John Lennon. Preostalo je zgodovina, ki še traja.

Janez Golič