RAMONA FALLS

Intuit

Barsuk, 2009

Kaj bomo bisere iskali le še med izdajami obskurnih založb in prek brkljanja po spletnih socialnih omrežjih? V okrutnem svetu glasbenega posla na površje ne priplava nihče kolikor toliko izviren, drzen in samosvoj izvajalec. Plus prinaša samo še preverjen zvok, preostalo je prepuščeno ljubiteljski glasbeni dejavnosti. Industrija gleda le še na zanesljiv dobiček, kakovost je v butikih. Potem smo lahko še veseli spletnega portala pitchfork. Postal je glavni vir informacij in ocen velike večine spodobne neodvisne glasbene produkcije. Ni nujno, da se z njihovim pisanjem strinjamo, ampak ponujajo razvejan smerokaz, po katerem preverjamo na lastna ušesa.

Za portlandske Menomena sem prvič slišal oziroma bral na pitchforku. Njihov opevani album Friend Or Foe bi moral zaslužiti vsaj kultni status, če že ni žel komercialnega uspeha. Tako domiselne, premišljene in na posluh neobremenjene poprockovske glasbe že dolgo ne. Ampak zanimivo, še v teh ljubiteljskih okvirih obstaja nekaj kot obveza do poslušalcev. Menomena se namreč kar ne morejo spraviti k snemanju naslednjega, četrtega albuma. Premor je izkoristil eden od ustvarjalne trojice, Brent Knopf, in po tiho ponudil album Intuit. Pravzaprav moram pisati o skupini Ramona Falls, saj je Brent k sodelovanju povabil 35 glasbenikov prijateljev iz Portlanda in na koncu to ni bil več solističen projekt. Ker je bilo sodelovanje volonterske narave oziroma je Brent drugim pustil precej proste roki pri doprinosih, je dovolj presenetljivo, da so vsi stremeli k podobni viziji. Delujejo kot uigrana, izkušena skupina. Predpogoj vsega je dobra zasnova in to so pesmi, ki zvenijo všečno že ob spremljavi akustične kitare in/ali klavirja. Mnogokrat že zaradi dinamike in vsled sporočilnosti Brent naredi točno to, omeji spremljavo na najnujnejše, in zatem izpelje dramski preobrat, ki je vsakič izveden z drugimi sredstvi – Ramona Falls lahko zaškripajo s kitarami, dodajo zbor pihalcev, prav pridejo godala … Le elektronskih trikov se ogibljejo in s tem ciljajo na večjo trajnost. Plošča Intuit bo preživela ali bi vsaj morala. Ramona Falls bi lahko predstavljali model skupinske igre, ki v izčrpanem formatu pop pesmi najde še ogromno manevrskega prostora in obenem ohranja slog. Kot bi se Simon and Garfunkel znašla med kanadskimi indie zasedbami in tam črpala aranžerske rešitve. Navkljub prelomom in obratom v pesmi se na koncu vse zdi logično in naravno. Nobene sile ni storjene tej glasbi. Teče in pritegne in žene k ponovnemu poslušanju. Brent je napisal pesmi, ki se nam ne usedejo v ušesa takoj, se jih pa zato toliko težje naveličamo. Da, v vsem tem lažnem blišču pop glasbe se še najde kakšen biser!

Če so to pesmi, ki jih Brentu skozi demokratičen premislek Menomene ni uspelo uvrstiti v repertoar matične skupine, kako dobre bodo šele pesmi na prihajajočem albumu portlandske trojice?

Janez Golič