RAZLIČNI IZVAJALCI

Slovenske ljudske pesmi I – Junaške, zgodovinske, bajeslovne in pravljične pripovedne pesmi

ZRC SAZU, 2009

RAZLIČNI IZVAJALCI

Pesem slovenske dežele

ZRC SAZU, 2009

Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU nam je že drugič letos postregel z dvojnim odmerkom dokumentarnih avdioposnetkov ljudskega petja, ki so ga sodelavci in sodelavke omenjenega inštituta (predvsem) od 50. let 20. stoletja naprej zbirali po Sloveniji in zamejstvu. Vendar tokrat ne gre za objavo širši javnosti še nepoznanih pesmi, temveč za ponatis že objavljenega gradiva. Po trinajstih letih so tako ponovno izdali prvo zgoščenko iz zbirke Slovenske ljudske pesmi (SLP I), ki ponuja zvočne primere k prvi knjigi iz še izhajajoče monumentalne zbirke z istim naslovom. Zbirko SLP I odlikuje bogat baladni repertoar, po katerem so posegale (in še posegajo) generacije številnih ljubiteljev in poustvarjalcev domače ljudskopesemske zapuščine, med njimi Bogdana Herman (Mindeš, Mindeš, velika vas), Trutamora Slovenica (Fantič je hodu daleč v vas), Ljoba Jenče (Lenka je dvanaist ujerbarju mewa), Katalena (Pobelelo polje z ovcama, Tam na laški gori, Po cesti mi gresta študenta dva, Sveti Sintilawdeć oziroma Zapïskul in zatrumbatol), Brina (Jas bom ene citre küpo oziroma Citre) in mnogi drugi, ki so te male upesnjene zgodovinske fragmente prenesli v današnji čas in prostor ter jih priredili estetiki in okusu današnjega odjemalca godb.

Dostopnost arhivskih posnetkov je ključen moment vsake novodobne revitalizacije ljudske glasbe, česar se je očitno morala zavedati tudi pokojna dr. Zmaga Kumer, ko je pred 33 leti izdala zbirko ljudskih pesmi s preprostim a pomenljivim naslovom Pesem slovenske dežele, ki ji je priložila dve mali gramofonski plošči s 25 posnetki. Ti sta prav kmalu postali kultni referenci med zbiratelji in prirejevalci tovrstnega materiala v 70. in 80. letih. Zato je nekoliko prirejen ponatis teh plošč v digitalni obliki še posebej razveseljiv, sploh ker so v nasprotju z vinilno verzijo na zgoščenki pesmi objavljene v celoti. Vendar pa zaradi tehničnih pomanjkljivosti repertoar plošč ni povsem repliciran. Nekaj posnetkov pesmi, ki so bile priložene k prvi izdaji iz leta 1976, je odstranjenih, avtorji ponatisa (dr. Terseglav, dr. Kuenj, dr. Kovačič) pa so se odločili, da jih zamenjajo s posnetki, katerih besedilo in notni zapis sta bila prav tako vključena v prvotno knjižno zbirko in datirajo v čas med letoma 1957 (najstarejši) in 1972 (najmlajši zvočni zapis) – torej v čas intenzivnih terenskih snemanj. Med njimi najdemo tudi pivsko Iz zemlje gre v trsek, zabeleženo na Štajerskem, ki jo je kot Rodovnik vina kasneje populariziral Tomaž Pengov, ter rezijansko Ko guor na Kilo si došal, ki jo izvajajo Trutamora Slovenica.

Kumrova je na ploščah (kot tudi v knjižni zbirki ljudskih pesmi) ponudila bogat zgodovinski, geografski in vsebinski prerez pesemske dediščine slovenskega ozemlja. Takšni regionalni in žanrski sistematiki gradiva njeni mlajši sodelavci in sodelavke sledijo tudi dandanes. Pravzaprav je takšno sistematizacijo »ljudske duhovne kulture« (sicer v bolj rudimentarni obliki) v slovensko folkloristiko vpeljal dr. Karel Štrekelj že konec 19. stoletja. Ko so se formirale »zamišljene skupnosti«, imenovane narodi (tudi slovenski), je bilo seveda poudarjanje regionalnih specifik, ki so izkazovale pestro ustvarjalno nrav ljudstva iz vseh koncev in krajev dežele, nujno za vcepljanje ideje naroda kot skupnosti bivajočih, ki si delijo isto ozemlje, isti jezik, religijo in zgodovinsko usodo. Takšna ideologija je podprla kulturno razmejitev po regijah, ki se je razrasla tudi na področje gospodarstva in politike, njenim posledicam pa smo priče še v 21. stoletju. Globalizacijska politika, ki se udejanja tudi skozi lokalne in regionalne (kulturne) prakse (s poudarkom na konceptu Evrope regij), je ta trend ponovno aktualizirala. In s tem dokazala, da je tisto, česar se varuhi »narodnega blaga« najbolj bojijo (torej izgube narodove kulturne identitete in integritete), še eden od umišljenih strahov, ki so ga pravzaprav pomagali soustvarjati.

Konec koncev je torej pričujoča plošča pomembna tudi zato, ker nas sooča z lastnimi bojaznimi in se nam hkrati ponuja kot svojevrstno orodje za preseganje vseh mogočih in nemogočih ozkoglednosti ter mnogoplastnih ideoloških pasti. Ljudska pesem se namreč še nikoli ni slišala tako daleč in tako zanosno, tako barvito in večplastno kot prav v sedanjosti! K temu je gotovo pripomogla tudi čedalje obilnejša bera plošč in zgoščenk Glasbenonarodopisnega inštituta, danes že malone obvezen »učni« pripomoček novodobnih vaških ljudskih pevcev in godcev, zborovodij, folklornikov, pop glasbenikov in »etno« entuziastov. Transplantacija ustvarjalnih impulzov iz preteklosti v sedanjost pa je že neka povsem druga zgodba, ki nima več neposredne zveze ne z narodnimi svetinjami in prežitki ne z znanstveno analitičnimi preferencami. In prav je tako!

Katarina J.