JIM O'ROURKE

The Visitor

Drag City, 2009

Po izjemno burnem glasbenem delovanju je Jim O'Rourke nenadoma obesil vsa svoja glasbila vključno s prenosnim računalnikom na klin in odšel na Japonsko filmskim dogodivščinam naproti. Vsaj zatrdil je, da se poslej z glasbo ne bo več ukvarjal. In po štirih letih je prav tako nenadoma z založbe Drag City prišla novica, da bo objavil solistični album, ki ne bo ponatis katere zgodnje elektronske improvizacije ali kasnejše koncertne hrupne eskapade s člani Sonic Youth in Matsom Gustafssonom, ampak povsem sveža godba s pop predznakom. »Pop« pri Jimu O'Rourku sporoča bore malo. Bo to nadaljevanje njegove trilogije, naslovljene po treh zaporednih filmih Nicolasa Roega? Po naslovu sodeč ne. The Visitor ni naslov nobenega filma Nicolasa Roega, v nekem smislu pa je zagotovo nadaljevanje O'Rourkove trilogije Bad Timing, Eureka in Insignificance. V mnogih smislih celo presega te, že tako temeljne albume. Na Bad Timing se je Jim razkril kot izvrsten akustični kitarist v tradiciji Johna Faheyja, na Eureka je izkazal povsem zgledne pevske kvalitete in Insignificance je odmev njegovega delovanja v Sonic Youth in pridruženega članstva v Wilco. The Visitor je vseeno zgodba zase. Na albumu najdemo natanko en instrumentalni in pretežno akustični zapis v dolžini 38 minut. Nič kaj pop. Zapis je pravzaprav lepljenka 200 različnih glasbenih odlomkov in Jim bo trdil, da se v vmesnem obdobju ni ukvarjal z glasbo? Zadnja štiri leta se je MORAL ukvarjati z glasbo. Resda ni odkril nič revolucionarno novega (kdo pa je?), kvečjemu je še izostril občutek za americano, kot so si jo zamislili Van Dyke Parks, Brian Wilson in Randy Newman, in obenem ga narahlo vleče v progresivne vode. Že po formalni zgradbi bi se lahko zgledoval po Pink Floyd iz obdobja Meddle in Atom Heart Mother v lagodnejših pasusih. Danes to pač ne zveni več progresivno, kvečjemu predstavlja zvočno kuliso. Kje je razlika?

Razlika je vsaj v množini glasbenih zamisli, ki jih je zlepil v eno, in v načinu lepljenja. Uvodni odlomki namreč zvenijo kot tipanje, iskanje. Jim na primer reže, še preden se glasbena tema razvije. Ker gre za premišljeno studijsko delo, smo vzeli poseg za konceptualni namig. Iz kratkih rezov se skladba lepljenka razvija v vse bolj kompleksen kolaž, potem ko rezanje na »nepravih« koncih postane že moteče. Le zakaj bi umetnik sproti in namenoma uničeval svoje »remek« delo? Če obstaja nekaj kot avant muzak, je zapisan na plošči The Visitor. Ob tem se poslušalec ne more znebiti občutka, da bi tale glasba ob smotrni produkciji zazvenela v drugem sijaju. Ko bi se teme razvijale premočrtno oziroma po uveljavljenih stopnjah, bi nastal Tubular Bells za 21. stoletje. Jim O'Rourke pa raje vsake toliko ponikne v svoj namišljeni svet, s tem prekine tisto komunikacijo, ki loči ustvarjalce, ki ustvarjajo za druge, od tistih, ki v prvi vrsti zadovoljujejo lastno dušo. Ob tem si O'Rourka še najlaže zamislim kot dobrodušnega in hudomušnega genija z nasmehom, ki se ga ne bi sramovala niti Mona Lisa.

Janez Golič