SIMIAN MOBILE DISCO

Temporary Pleasure

Interscope Recordings, 2009

Velika Britanija je poleg razvijajoče se in skrajno trendovske t. i. indie rock scene v zadnjih letih ponovno tudi neizmerno gojišče raznorodnih elektronskih kolektivov, ki po navadi delujejo večplastno in prilagodljivo različnim kontekstom, tako koncertnim kot didžejevskim principom nastopanja. Londonsko podzemlje je podobno kot pariško naplavilo celo vrsto novih imen, ki so se v dokaj kratkem času bliskovito povzpela iz povprečja in nenadoma pristala med mainstreamovsko elito. Kolektiv Simian Mobile Disco je nastal v letu 2005, po razpadu udarne elektrorockovske zasedbe Simian. Sestavljata ga vsestranska glasbenika in producenta Jas Shaw in James Ford, med katerima je slednji odgovoren za končno podobo številnih novejših studijskih stvaritev Arctic Monkeys, Klaxons in Peaches. V tipajočih začetkih je tandem ustvarjal nekakšno umazano DIY-mešanico različnih elektronskih podžanrov, ki je bazirala na popolni, iz punka izhajajoči trash estetiki. A prvenec Attack Decay Sustain Release se je zgodil predvsem zaradi uspešnega sodelovanja z nekaterimi uveljavljenimi skupinami; tako sta pod skupnim imenom remiksala komade skupin, kot so The Go! Team, Air in Muse. Na podlagi vseh omenjenih referenc se je debitantska plošča z udarniškima hitoma Hustler in It's The Beat izkazala za popoln uspeh, ki je protagonistoma na stežaj odprla vrata v širni glasbeni svet. Tako je njuna druga plošča že prinesla velika pričakovanja oboževalcev in preizkušnjo ustvarjalne kontinuitete, saj je bil prvenec avtorsko in izvedbeno odličen.

Novi album Temporary Pleasure se izkaže kot skupek dokaj učinkovitih, predvsem izrazito plesnih komadov, utemeljenih s preprosto ritmiko in vabljivimi frazami značilno sintetičnega zvoka. Rahla izmaličenost in neizčiščenost zvočne slike se je tokrat sicer v mnogočem izgubila, a tudi bolj prečiščena produkcija ne izniči povsem nekakšnega v osnovi punkovskega pristopa, ki je spretno pripeljan do izjemno poslušljivih pasaž. Seveda je tudi ta plošča ustvarjena na klasičen producentski način, kar pomeni raznolike komade in več gostujočih posameznikov, vselej na vokalu, ki vsak po svoje prispevajo k celostni podobi novih Simian Mobile Disco. Tako se v posameznih skladbah pojavijo imena, kot so Beth Ditto, Jamie Lidell, Graff Rhys, Alexis Taylor in Telepathe, temu primerno raznolik pa je tudi končni izraz, ki je plod obojestranskega vplivanja, prilagajanja in prepletanja mnogokrat povsem različnih ustvarjalnih načinov. Vse omenjene sodelavce je duet spoznal na svojih neskončnih turnejah, kjer se izkaže, da so prav nastopi v živo zaradi svoje energične in brezkompromisne drže neizmerna udarna poslastica, ki na studijskih posnetkih ni toliko očitna. Nekatere skladbe se tako ravno zaradi omenjenih vokalnih dodatkov izkažejo za dokaj mehke in pomaknjene globoko v pop estetiko, medtem ko druge ohranjajo svojo pronicljivo udarnost s pomočjo pospešene ritmike in svojevrstnih digitalnih rifov. Temporary Pleasure je v vsakem pogledu povsem spodoben naslednik proslavljenega prvenca, čeprav ne dosega takšne iskrivosti in neposrednosti, morda ne takšne vpetosti v duh časa, a Simian Mobile Disco se zdi na svoji ustvarjalni poti zelo trden kolektiv, ki tudi kot v lastni zvočni izčiščenosti deluje suvereno in udarno.

Miha Colner