ISHMAEL WADADA LEO SMITH

Abbey Road Quartet

Treader, 2009

Wadada Leo Smith je letos v zelo zgoščenem obdobju izdal kar tri naslove, in sicer je z Jackom DeJohnettom pri Tzadiku povil akustično improvizacijo America, nato je za založbo Treader izšla tokrat obravnavana Abbey Road Quartet, od nedavnega pa smo lahko priče še gradnji na lanski Tabligh in izdaji za Cuneiform, imenovani Spiritual Dimensions. Morda nič kaj presenetljiva frekvenca produciranja za glasbenike njegovega kova, sploh če vzamemo v obzir njegov dolgotrajni hiatus po spreobrnitvi k rastafarijancem, a vseeno je tudi od tega minilo že skoraj petnajst let. Med svoje najvidnejše, sorazmerno aktualne projekte, kot sta Golden Quartet in duet s Henryjem Kaiserjem, često vriva nekoliko bolj eksperimentalne podvige, med katerimi se znajde tudi duet z Johnom Coxonom, poimenovan Brooklyn Duos. Svoje moči sta združila pri založbi Coxona in preostalega člana dua Spring Heel Jack Ashleyja Walesa Treader, ki je eno od zatočišč sodobnih glasbenih izrazov željnih ustvarjalcev, med katerimi so se med drugim znašli tudi Evan Parker, Han Bennink, Mathew Shipp, John Butcher in ne nazadnje Alexis Taylor. V okviru iste tvrdke je torej izšel tudi Abbey Road Quartet, katerega preostala dva kota pokrivata Mark Sanders z bobni ter Pat Thomas s klavirjem in elektroniko. Gre sicer za Coxonove pripravljene kompozicije, skozi katere se kvartet prepušča sprotni improvizaciji in od katerih štiri nosijo imena oziroma so posvečene prav toliko preminulim glasbenikom, ena pa je namenjena Ashleyju Walesu. Preostali so torej Johnny Dyani, Mongezi Feza, Grant Green in Elton Dean, z izjemo Greena vsi bistveni kontributorji h koncipiranju otoškega jazza, kot ga poznamo danes. Album je nekako logična evolucija ali celo nadgradnja Brooklyn Duos, saj ga krasijo zanj značilni, na videz nekontrolirani izbruhi dueta Coxon-Smith, s to razliko, da jima prostor za manevriranje nekoliko krčita gosta bobnarska zavesa in pritlehni klavirski poudarki. Tega pa ne gre jemati za slabo, saj se Coxonova kitara s slednjimi smelo dopolnjuje, če pa k temu dodamo še neradodarno rabo efektov, se zdi, da je okvir ravno pravšen. Znotraj tega predvsem tehnično izpopolnjeno Wadadovo trobljenje deluje precej domače, kar pa glede na njegovo preteklost in izkušnje s tovrstnim muziciranjem ni nikakršno presenečenje. Nagib h kakršni koli implementaciji elektronskih efektov je danes že nekaj povsem običajnega pri večini glasbenih praks, a vseeno je pri Abbey Road Quartetu nekaj, kar ga napravi povsem svežega. Morda je to ponekod sintetizirana estetika, morda alegorični dialogi, ki se napajajo v celi plejadi različnih zvočnih pokrajin, ali pa preprosto integriteta vseh sodelujočih, s katero prepredejo odigrano in k sožitju pripravijo še tako na videz nekompatibilne zvočne odtenke. Wadadi se je spet uspelo obkrožiti s pristnim kreativnim navdihom.

Tit Podobnik