STONEPHACE

Stonephace

Tru Thoughts, 2009

Brightonska založba ob nekaj ustaljenih imenih, kot sta Quantic in Natural Self, nadaljuje širjenje svojega repertoarja s pogumno zastavljenimi projekti. Enemu smo bili letos že priče, tistemu izpod idej Bena Lamdina alias Nostalgie 77 z zakoncema Tippett, tokrat pa se z novim projektom predstavlja njun sodobnik, prav tako prekaljeni otoški jazzist, in sicer saksofonist Larry Stabbins. Do tu vse lepo in prav, ko pa se ob njem na plošči pojavita še Krzysztof Oktalski, bolj znan tudi kot Oktal, ter še bolj intrigantno ime, portisheadovec Adrian Utley, lahko začnemo striči z ušesi. Po navadi gredo tovrstne imenske mineštre v eno ali drugo skrajnost, le redko pa jim uspe sproducirati nekaj zgolj »poslušljivega«. A ravno slednje bi bilo moč reči za zasedbo, ki sliši na ime Stonephace in ki tudi že pridno koncertira, kar konec koncev nazorno priča o resnosti namenov večbarvnega kolektiva. Sicer je glasba potrebovala kar nekaj časa, da se dokončno izgradi, v Stabbinsovi glavi naj bi nastajala celo več let. Ko je Utley, sicer star prijatelj Stabbinsa, slišal surov miks z elektronskimi manevri Oktalskega, je nemudoma vpregel še enega člana velecenjenih Portishead, basista Jima Barra, s katerim sta nato v album vnesla ščepce melanholične vezi med jazzom in elektroniko. Zvočno podobo zaokrožata Helm DeVegas z orglami hammond in trobentač Guy Barker, še en večplasten glasbenik, čigar niti peljejo tudi do Ornetta Colemana in celo do Wham! Če se vrnemo nazaj k Stonephace, ugotovimo, da so raznovrstni mešanici navkljub korenine glasbe skrite nekje na canterburyjski sceni s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Šlo je za unikaten odgovor ameriškemu fusionu z nekoliko bolj avantgardnim pridihom, značilnim otoškim rockom in predvsem nadaljnjim žanrskim razširjanjem, ki se je zaradi spleta okoliščin skoncentriral okoli Canterburyja na jugovzhodu Anglije. Predvsem preludiji k osrednjim delom večine skladb zvenijo nadvse historično, četudi se kasneje slednje razvijejo ali v repetitivno slojenje funky ritma s pihalnimi aranžmaji, elektronskim vijačenjem ter kitarskimi soli ali pa v preprosto baladno melodijo s sporadično gradnjo na najrazličnejši ritmični osnovi, pa naj bo to samba ali dub. Skozi ves album pride najbolj do izraza ravno Stabbinsov presežni pihalni prispevek, saj njegov tenor in flavte zasedejo dobršen del improvizatorskega prostora, ki je seveda maksimalno izkoriščen. In čeprav se skladbe med seboj ravno prav razlikujejo, jih veže prepoznavna skupna estetika, ki jo je zasedbi Stonephace uspelo namešati, slednje pa je najbolje slišno skozi sklepno ter hkrati naslovno skladbo. Skozi skoraj desetminutni zaključek plošče namreč lahko dodobra razločimo prav vse nianse sodelujočih protagonistov in njihovo gibljivost, ki bi jo bilo zanimivo slišati tudi v živo. Sicer bi težko govorili o čem revolucionarnem, a v ušesih poslušalca Stonephace hitro zavzamejo svoj prostor, če so jim le voljna prisluhniti.

Tit Podobnik