TINARIWEN

Imidiwan: Companions

Independiente, 2009

Po dobrih dveh letih je zasedba Tinariwen izdala nov album, za katerega lahko že kar takoj zapišem, da z njim samo potrjuje vse večjo izbrušenost in priljubljenost. Te najbolj priznane med vsemi tuareškimi skupinami − tako iz njihovega domačega Malija kot sosednjih saharskih držav − ni treba več obširno predstavljati. Od izdaje predhodne plošče dalje je neumorno nastopala po svetu. Del koncertnega vzdušja je bilo zajetega tudi na lani izdanem odličnem koncertno-dokumentarnem DVD-ju, Live in London. Nekateri so skupino začeli uvrščati že med najbolj vplivne z afriškega kontinenta nasploh. Tako ni čudno, da so člani zasedbe v zadnjih nekaj letih koncertni oder ob različnih priložnostih delili z rockovskimi zvezdniki, ki so deloma celo vplivali na njihovo igranje, kot sta Santana in Robert Plant. Morda bi lahko na osnovi vsega omenjenega špekulirali, da je samo vprašanje časa, kdaj bo vsa ta slava odpeljala zasedbo stran od tuareških korenin. A nova plošča dokazuje prav nasprotno.

Redki si (lahko) privoščijo snemanje plošče v tako odročnem območju, kot je rodna regija članov Tinariwen, obronki saharskega gorovja Adrar des Iforas. Ob koncu lanskega leta se je skupina umaknila v domačo vas Tessalit, ki velja za eno najbolj »odmaknjenih« naselij v že tako slabo dostopnem severovzhodu Malija. Med snemanjem celotne plošče v improviziranem studiu se je skupina »uglaševala«, ustvarjala in nabirala inspiracijo z igranjem v tišini polpuščavske okolice vasi. Vse to seveda z razlogom doseči čim bolj sproščeno, »avtentično« vzdušje ustvarjanja in izvajanja glasbe v domačem okolju, kar se je nedvomno obrestovalo. Okoliščine snemanja dajejo nekaj vzporednic s tistimi, v katerih je bil posnet prvi album skupine za tržišče zunaj Afrike osem let prej. Ključna razlika je, da so člani zdaj imeli na voljo dostojno tehnično opremo, kljub temu pa je zvok v primerjavi s predhodno ploščo še nekoliko bolj surov in neposreden. Tinariwen ostajajo zvesti dobro prepoznavnemu perkusivnemu kitarskemu slogu, ki se dopolnjuje z raskavimi vokali in občasnimi tolkali oziroma ploskanjem. Na nekaterih skladbah nove plošče je moč slišati tudi štiri kitare hkrati, ena od teh je običajno akustična, tem pa je dodan še električni bas. Pogosto se lahko sliši skorajda vsak najmanjši trzljaj kitarskih strun, vseeno pa zaradi umirjenega tempa številnih pesmi plošča ne deluje ostro. Poleg standardne postave, ki variira med skladbami, sta se zasedbi na snemanju pridružila še dva člana tuareške skupine Terakaft; med njima velja izpostaviti Diaro, ki je bil pred desetletji eden izmed soustanoviteljev Tinariwen. Na plošči se pojavi še več avtorjev skladb kot na predhodnicah, skupaj pet članov. Največ jih je še vedno prispeval pevec in kitarist Ibrahim ag Alhabib, bolj poznan kot Abaraybone.

Naslov albuma se iz tuareškega jezika tamašek lahko prevede kot prijatelji ali sopotniki in izhaja iz otvoritvene pesmi, ki naslavlja prijatelje (skupine) v Afriki. Teme besedil se kot običajno pri Tinariwen navezujejo na vprašanja zgodovine Tuaregov ter njihovih bojev in prizadevanj za izboljšanje življenjskih razmer. Vmes se najdejo tudi zgodbe o ljubezni in popotovanjih. Ploščo je produciral Jean-Paul Romann, drugače tehnični sodelavec skupine, ki se je v zadnjih letih poleg dela s francosko skupino Lo'Jo producentsko udejstvoval tudi pri prej omenjeni zasedbi Terakaft. Ploščo dobro dopolnjuje priloženi kratki DVD, ki slikovito približa vzdušje in okolje, v katerem je bil album posnet.

Janez Pirc