VIEUX FARKA TOURÉ

Fondo

Six Degrees, 2009

Po dveh letih je malijski kitarist in pevec Vieux Farka Touré izdal svoj drugi album. Ta nosi zgovorno ime, ki v prevodu iz Vieuxove rodne sonraiščine pomeni pot. Glede na to, da je bil glasbenik pred kratkim v Muski obširneje že predstavljen, se pri njegovem dosedanjem delu ni treba dlje zadrževati. Glede na njegovo kratko kariero pa je praktično neizogibno, da te plošče ne bi primerjali s predhodnico in občasno tudi z delom njegovega očeta, legendarnega Alija Farke Touréja. Fondo kaže zanimivo smer razvoja Vieuxovega igranja kitare. To namreč postaja vedno bolj mojstrsko in njegova kakovost igranja ne niha, pa naj gre za umirjene akustične ali divje plesne skladbe. Plošča jasno odraža množico glasbenih vplivov na mladega Vieuxa vse od domače regije na severu Malija in očetovega igranja do različnih zahodnjaških sodobnih zvrsti. V primerjavi s prvencem so se ključni premiki zgodili predvsem na dveh ravneh. Po eni strani je Vieux začel skladati z različnimi netradicionalnimi prijemi, s čimer je svoji bluesovski plati igranja predvsem z bobnarskim setom dodal dosti bolj rockovski zvok, po drugi pa je pristop k igranju še bolj poln energije in impulzov – skladbe so ritmično hitrejše in bolj elektrificirane tako v dobesednem kot prenesenem smislu. Kot redno dokazuje na svojih koncertih, energija iz prstov kar kipi proti strunam kitare.

Petje uporablja bolj za spremljavo kitare in ne obratno. Tako ostaja tudi na tej plošči. Ob snemanju se mu je pridružila večina (glasbenih) prijateljev in gostov, ki so se pojavili ob njem že na prvencu; najbolj znan med njimi je gotovo njegov mentor, korist Toumani Diabaté, s katerim je Vieux na plošči spet odigral eno instrumentalno skladbo. Sicer pa se na nekaj skladbah kot gostujoči vokalist pojavi tudi Vieuxov sorodnik, kdo drug kot Afel Bocoum. Morda najbolj markantna na plošči pa je vnovična pojava vokalista Isse Bambe, ki je s svojim glasom oziroma intonacijo edini na plošči zmožen preseči višave Vieuxove kitare. Vieux Farka Touré je avtor vseh skladb na plošči, z izjemo ene tradicionalne iz Timbuktuja. S tem in pa nekaterimi, najbrž že kar podzavestnimi preslikavanji očetovih kitarskih rifov Vieux omenjenim spremembam navkljub še vedno ostaja glasbeno trdno prizemljem v svojo domačo regijo ob reki Niger na severu Malija. S Fondom je nakazal, da bo treba biti nanj zelo pozoren v prihodnjih letih, saj se hitro razvija v enega najboljših kitaristov te že tako glasbeno bogate zahodnoafriške države. Letos je bila produkcija plošč največjih malijskih glasbenih imen velika – vse od Oumou Sangaré, Tinariwen (glej Plošče) do Bassekouja Kouyatéja (na njegovem albumu Vieux sodeluje kot gost) in drugih. Kljub temu da je Vieuxova zvezda komaj vzšla, njegov album Fondo kandidira za enega najbolj sveže in kakovostno zvenečih med prej omenjenimi.

Janez Pirc