Letnik: 2009 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Mario Batelić

BLACK ROCK TRIO

Gala hala, Ljubljana, 2. 9. 2009

»Kaj je igral, blues?« so me spraševali prijatelji, ki so zamudili koncert Jamesa Blooda Ulmerja in njegovega Black Rock Tria, ki ga sestavljata še basist Mark Peterson in bobnar Grant Calvin Weston. No, resnici na ljubo je takšnemu pričakovanju botrovala tudi napoved organizatorja (»Po Little Axe nadaljujemo z bluesom!«), a podpisani najbrž nisem bil edini, ki je slutil, da bomo poleg bluesa slišali še kaj drugega. Pravzaprav je to večno vprašanje o žanrskosti, ki je, tako kaže, precej pomembno veliko spremljevalcem glasbenih tokov, dobilo več kot spodoben odgovor ali, pravilneje rečeno, odgovore prav na tem izjemnem koncertu.

Ulmer je namreč že od začetkov udejstvovanja ustvarjal lasten zvok in slog, s katerima je ves čas sesuval idejo o monolitnosti posamičnih žanrov. Ne nazadnje prav iskanje (in najdevanje) podobnosti med principi jazza, rocka, funka, bluesa, improvizacije in še česa tvori temelj njegovega muziciranja. In prav to smo dobili na odličnem špilu, na katerem je – ob odličnem zvoku – lepo prišla do izraza samosvoja, neposnemljiva strunarska Ulmerjeva manira. Poln zvok benda, ki se je vešče gibal na občutljivi meji med introspektivnim igranjem in razturaškim »groovom« (letni oder Gala hale se je znova izkazal za imenitno prizorišče za tovrstne koncerte), je le še bolj poudarjal njegove raztrgane, razdrobljene kitarske linije in grozdaste akorde, s katerimi je ustvaril svojevrstni »notranji groove«, ki ga je ves čas vzdrževal ter začinil z nenadnimi sunki ali prestavami tako v zvoku kot jakosti. Imel je zelo dobra spremljevalca (z bobnarjem tako ali tako sodeluje že desetletja), ki sta ubogala njegova z rezko in režečo se kitaro nakazana navodila. Nekajkrat sem sicer imel občutek, da bi se basist in bobnar raje podala v kakšno bolj plesno funkovsko godbo, takšno, ki bi bolj zadovoljila poslušalce, mahnjene na tehniško virtuoznost. Takšen vtis so podčrtali njuni izleti v solistične pasaže, sploh Westonov, ki je, po moje povsem nepotrebno, razkazoval svoje veščine na elektronskih bobnih. Se je pa zato odkupil v viži, v kateri je Ulmer v roke prijel flavto in sta uprizorila osupljivo potovanje v preteklost, v čas bendov »fife and drum«.

Na koncertu smo slišali nekaj starih komadov, še iz začetka delovanja, pa tudi nekaj bluesovskih priredb iz zadnjega obdobja, denimo komad Dead Presidents, s katerim je začel nastop, ter širše mnogo bolj poznan Little Red Rooster. A tudi v teh komadih si Ulmer ni mogel pomagati, da ne bi po svoje demontiral znanih vzorcev in prijemov. Iz njegovega strunskega špikanja, besednega godrnjanja, ritmičnega in harmonskega sprevračanja so poškilili tudi Hendrix, Ornette in stari bluesovski mački, a predvsem je bilo jasno, da poslušamo in gledamo enega redkih muzikov, ki je (p)ostal pojem zase. Zato je na začetno vprašanje, kaj je igral, možen le en odgovor: sebe!

Mario Batelić