Glasba in tradicija

Severnoargentinska copla

Nad hribi severne Argentine se dviguje copla, glas podeželja in vasi, ki prepeva o veselju in bolečinah. Počasna, izgubljena, polna osamljenosti, prisluškujoča šepetu narave in povzdignjena v krikih ima pravo metafizično vrednost, saj je zmožna v štirih kratkih verzih podati koncepcijo sveta, življenja in smrti, varljivosti videza in časa, ki se (ne) obnavlja.

Copleada, igranje oziroma prepevanje copel, je v severni Argentini najbolj razširjena folklorna dejavnost in ima obenem tudi najdaljšo tradicijo. Specifična glasbeno-poetska oblika – štirje verzi, v katere je strnjena kratka pripoved iz osebnega življenja in/ali občutenja sveta – je razširjena v podeželski kulturi vse Južne Amerike, od severa Argentine prek Bolivije in Peruja do Ekvadorja in Kolumbije, seveda pa ima v vsaki kulturi drugačno obliko in slog. Že v sami severni Argentini se medsebojno razlikujejo cople, ki pripadajo posamičnim provincam: La Rioji, Catamarci, Santiagu del Estero, Tucumanu, Salti ali Jujuyu. Copla kot manifestacija oralne pripovedi, ki služi kot osnova za popularne napeve, izvira menda iz Španije; tam naj bi v stoletju zlata predstavljala glasbeno-plesni dialog med moškim in žensko, ki so ga spremljale kastanjete. V Španiji je bila ta preprosta pesniška zvrst, podobna romanci, tako priljubljena, da je navdihovala kultna imena španske lirike, kot sta Gongora in Lorca. Njihova specifična oblika, nekaj med pesnitvijo in refrenom, in vsebina, inspirirana v vsakodnevnih izkušnjah preprostega človeka, se je v Latinski Ameriki obdržala, a je v kombinaciji z avtohtonimi instrumenti, melodijami in ritmi prevzela povsem samosvojo obliko, ki niti od daleč ne deluje evropsko.

Prebivalstvo na severu Argentine je še večinoma staroselsko in tudi coplerji in coplerke so le redko belci. Kdor vidi in sliši staro ženico indijanskega rodu prepevati coplo, si brez vpogleda v enciklopedijo ne more misliti, da ima ta glasbena oblika evropske korenine; španski vpliv je očiten le v značilni tradicionalni opravi gavčev – kavbojskem sombreru, ponču, povešenem čez desno ramo, tipičnem krilu oziroma hlačah in srajci, ki so skorajda edino, po čemer se vaški prebivalec severne Argentine razlikuje od Bolivijca. Indijanski izvor argentinske cople je čutiti v tipičnem, globoko čutnem vokalu, imenovanem kenko. Ta je živ in barvit, a hkrati tuj in nenavaden; ni ne lep, ne harmoničen, ne melodičen, ampak trd, prediren in raskav, kot bi iz grla coplerja ne prihajal glas človeka, ampak glas njegove zemlje, dolin in gora, skupaj z glasom prednikov, ki živijo v teh napevih. Med gorami je bilo včasih − danes pa vse manj − slišati ta pretresljiv napev, ki proizvaja nenavadno občutje melanholije. A otožni občutek ne izvira le iz vokala, ampak tudi iz monotonega, enoličnega ritma, ki spremlja glas pevca. Ta izvira iz caje, majhnega bobna predinkovskega izvora, najbolj tipičnega instrumenta, ki spremlja zvoke, lastne argentinskemu severu. Cajo imajo skorajda brez izjeme v vsaki hiši na severnoargentinskem podeželju in le redkokateri starec ne zna igrati nanjo. Mnogo copel opeva ta priljubljeni instrument: »Cajita, na katero igram, ima usta in govori, da bi me spremljala pri jokanju, ji manjkajo samo oči.«

Instrument sestavlja leseno ogrodje, na katerega je na obeh straneh napeta usnjena membrana. Na eni strani je prek opne (lahko, ne pa nujno) napeta struna, ki daje instrumentu značilen, vibrirajoč zvok. Nanj se pritrkava z eno ali dvema palicama, pogosto na enem koncu ovitima v lan ali bombaž, da je zvok mehkejši. Palici se držita v isti roki kakor boben. Caja proizvaja le en ton in ritem, ki se igra nanjo, se nikoli ne spreminja; izraža nekakšno nedoločljivo žalost, deluje arhaično in spominja na ritualne ritme azijskih menihov ali sibirskih in severnoameriških šamanov. Caja in copla dejansko tudi sta delno obrednega značaja. Gre za prirejene ritme in napeve, ki so včasih spremljali uspehe bojevnikov in številne ceremonije antičnih severnoargentinskih vasi. Caja je bila včasih bistven del vsakega ritualnega delovanja in je poleg cople še vedno nepogrešljiva v vsaki ceremonialni, spiritualni ali religiozni dejavnosti na tamkajšnjem podeželju, saj še danes verjamejo, da bo obred, opravljen brez prisotnosti coplerja, neuspešen. Cople tako spremljajo velike katoliške verske praznike, kot sta božič in velika noč, ostanke avtohtonih poganskih obredov, kot je darovanje Pachamami, folklorne običaje, kot je senjalada (markiranje živali), ali mešane, katoliško-poganske ceremonialne dejavnosti, kot je znameniti karneval. Coplero, en sam ali skupina, je navzoč ob vsakem pomembnem dogodku, tako domačem, intimnem kakor skupinskem in javnem. A tradicija se počasi izgublja in prenaša na odre turističnih prireditev; domačih copel, ki se izvajajo v krogu družine in prijateljev, je vse manj, ohranjajo se večinoma tiste, ki se dogajajo pred očmi širše javnosti in tako, privabljajoč radovedne turiste, prinašajo zaslužek.

Največja praznika na severu Argentine, ki sta oba skoraj že izgubila pristni, obredni značaj in se spremenila v turistična spektakla, sta corpachada, avgustovsko darovanje Pachamami, in feburarski karneval. V osnovi gre pravzaprav za isti praznik, izhajajoč iz dveh različnih poganskih tradicij. Corpachada je avtohtona poganska tradicija, ki se dogaja ob koncu zime v Latinski Ameriki, karneval pa izvira iz spomladanskih poganskih praznikov na starem kontinentu. V obeh primerih gre za čaščenje narave, za prošnje in/ali zahvale za plodnost in dobro letino. Kult Pachamame, ki izvira iz antične andske tradicije, se nanaša na božanstvo, ki se večinoma identificira z zemljo in včasih s hribi; osnovna oblika za njeno čaščenje je ta, da se postavi oltar (preprosto gomilo kamenja), kjer se ji nato daruje hrano, alkohol (chicho, vino, pivo), liste koke in cigarete. Tako dajo jesti od zime sestradani zemlji in si ritualno zagotovijo njeno naklonjenost v prihajajočem letu. Značilni ritual, ki ga pozna ves andski svet, spremljajo glasovi coplerjev, ki v značilnem, melanholičnem tonu ali tonadi, kot način imenujejo domačini, prepevajo o vseh lepotah in tegobah narave in življenja v njej. Cople, ki jih pojejo med corpachado, so lahko pravzaprav iste kot karnevalske, a slednje imajo povsem drugo tonado; medtem ko je ton prvih otožen, žalosten, temačen in počasen, so druge živahne, razigrane, zbadljive in šaljive. Karneval, čeprav je evropskega izvora kakor copla, ohranja nekatere elemente avtohtone poganske tradicije in je iz tega razloga ter zaradi ekstrovertiranega, brezskrbnega značaja najpomembnejša slovesnost na severu Argentine. V tem obdobju ljudje pozabijo vse skrbi, monotona rutina vsakdana se začasno umakne nebrzdanemu dionizičnemu veseljačenju in razgrajanju. Osrednja elementa v karnevalu sta ravno caja in copla; že pred začetkom poteka več dejavnosti, skoncentriranih okrog le-teh. Že mesec ali več prej se začne priprava in uglaševanje bobnov, saj velja, da je dobro uglašena caja osnovni rekvizit karnevala in pevec, naj bo še boljši, s slabo cajo ne služi ničemur. »Če je caja slaba, pevec nič ni vreden, medtem ko sklada in razklada, mine mu cel teden,« pravi ena od copel.

Cople predstavljajo tudi bistvo obreda, imenovanega tinkanaku oziroma topamiento, ki se izvaja pred začetkom karnevala, a kot njegov uvodni del. Gre za srečanja moških in žensk, ki jih druži posebna institucija pobratimstva. Tako se dva tedna pred karnevalom na osrednjem vaškem trgu zbere moški del, teden dni zatem pa ženski. Nato skupaj igrajo na caje in prepevajo cople. Coplerji se postavijo v kroge, v katere lahko svobodno vstopajo in izstopajo, pevci pa s kratkimi koraki in občasnimi poskoki krožijo v desno. Zbrani v takšne skupine, imenovane cuadrille, ure in ure ponavljajo isto glasbo, isti ritem in iste verze, posebno stanje zanosa in neobčutljivosti za okolje pa jim poleg ritmične enoličnosti seveda vzbujajo neizmerne količine popite chiche, vina in piva, ki brez premora krožijo med udeleženci.

Pitje, petje in bobnanje se nato nadaljujejo več kot teden dni, do samega žalostnega konca − smrti oziroma pokopa karnevala, ko je treba ponovno začeti spoštovati pravila in ustaljeni vsakodnevni red. V Evropi pokop karnevala pomeni konec zime in začetek pomladi, a tu prihaja jesen in za njo zima, tonada copel se spreminja, veselo in brezskrbno razpoloženje človeka, značilno za poletje, nadomesti otožnejše in bolj umirjeno vzdušje. Čeprav se največ copel prepeva ravno med karnevalom, ker jih je uradna cerkev v tem času dopuščala, copleade po končanih slavnostih ne prenehajo. Med karnevalom je prebivalec severnoargentinske vasi z njimi prepeval o vinu, chichi, spogledovanju in zabavi, torej izražal veselo in ekstrovertirano osebnost, pa tudi resne teme, kot sta revščina ali smrt, je obrnil na šaljivo stran: »Če včasih in malo po malo, meni peti je všeč, tudi tisti, ki me bo pokopal, naj to napravi pojoč.« Zdaj bo spregovoril o drugih temah, določenih tudi z duševnim stanjem, ki ga vzbuja posamični letni čas; jeseni bo opeval zoreči algarrobo, najradodarnejše drevo severne Argentine, pozimi se bo dotaknil tem, kot so staranje, osamljenost, revščina in smrt, spomladi pa prepeval o (neuslišani) ljubezni in opeval prizore iz prebujajoče se narave. Tematika copel je najrazličnejša, vedno pa so globoko povezane z naravo in zemljo, iz katere izvirajo. »Zvezde oddaljenega neba, črnega bora veje, šum globokih voda, tako osamljenost poje.«

Cople imajo veliko afektivno moč, ker predstavljajo osebni, emotivni izraz posameznika. Tradicionalno je bil vsak izvajalec avtor svojih copel ali pa jih je podedoval od staršev; prenašale so se torej iz roda v rod. Kmet, pogosto nepismen, med delom na polju prepeva svoje in na dan spontano prihaja nekaj, za kar morda niti sam ni vedel, da živi v njegovi notranjosti. Naslednje leto, med karnevalom ali ob kaki drugi priložnosti, jih bo predstavil v javnosti in najboljše bodo ponarodele, postale del ljudskega izročila, izgubile avtorja in postale last vasi. Tudi med samo copleado, predvsem v času karnevala, prihaja do improvizacij in inovacij; moški, ki mu je všeč dekle v cuadrilli, bo kaj hitro iznašel rimo, s katero bo to tudi povedal. Če je rima dobra in se bo ponavljala dovolj dolgo, bo postala del izročila. Folklora je tako življenje v nenehnem nastajanju, ni okostenela, mrtva arheologija, ampak dinamičen proces, tradicija, ki se nenehno spreminja. Tako nastaja in se prenaša dediščina, ki jo vsaka generacija preda naslednji. Cople so besede, ki prihajajo iz drugih svetov in drugih časov, a živijo dlje kot ljudje, kot vasi in se zdijo večne. So glas prednikov in zemlje, izražajo globoko občutenje kozmosa, ki se kaže kot identifikacija z naravo, harmonični odnos z njenimi energijami in hkrati spoštljjiva podreditev silam, močnejšim od človeka. Ta odnos kulminira kot radostno sprejemanje vseh njenih danosti, vključno s smrtjo. Svet argentinskega podeželja je bogat in globok spiritualni svet intenzivne lepote, a ga žal čedalje bolj ogroža vulgarnost popularne urbane kulture.

Vesna Ocepek