Darkwood Dub

Dolga pot iz podzemlja

Darkwood Dub so pripadniki generacije, ki ji ni uspelo užiti sadov plodnih časov jugoslovanske glasbene produkcije. Nastali so leta 1988, se nekje do sredine devetdesetih prebili do studijskega prvenca in nato nadaljevali pot v smeri osvajanja src številnih glasbenih sladokuscev.

O Darkwood Dub smo prek elektronske pošte spregovorili z Dejanom Vucetićem Vuco, pevcem in enem od ustanoviteljev skupine, ki se trenutno mudi na daljši promociji svojega svežega albuma Jedinstvo, ki je pozitivno presenetil tako kritiško kot širšo javnost. Ko govorimo o zasedbah, ki so zaznamovale t. i. tranzicijski čas v prostoru nekdanje Jugoslavije – čas sprememb ideologije in družbe, ekonomskega debakla, nacionalističnih politik in ne nazadnje vladavine militantnosti, diktature in nasilja – nimamo lahkega dela. V odnosu do plodnih, vsesplošno opevanih in dandanes nostalgičnih osemdesetih, ko je t. i. jugoslovanska glasba vzpostavila mogočno sceno, eno najmočnejših na takratni stari celini, so devetdeseta pomenila razpad na posamične geografske in politične entitete, zaton skupnih pozitivnih vrednost in konec neke velike, danes skoraj utopične zgodbe skupne države in njene kulture. Poleg velikih pop imen so skupine, kot so Idoli, Ekatarina velika, Dorian Gray, Videosex, Borghesia, in številne druge pomenile, recimo temu, podzemne ekstrakte tega dogajanja, ki jim pozneje ni uspelo najti pravega nasledstva.

Darkwood Dub so začeli v kreativno nastrojenem Beogradu leta 1988, ko so se kot mulci obračali v ustvarjanje eksperimentalne glasbe na razpotjih reggaeja, duba in kitarskega rocka. To je klasična zgodba razvoja trdne zasedbe na podlagi ustvarjalnih poskusov radovednih mladcev, ki so bili večinoma novinci na glasbenem prizorišču. »Za večino članov je bil Darkwood Dub prvi ali vsaj prvi resnejši bend. Sam sem igral v kleteh s prijatelji iz soseščine, basist Miki je deloval v noise zasedbi Prizori s venčanja, bobnar Lav je ustvarjal v skupini Fake Madonna's Underwear, kitarist Bambi pa v bendu Voodoo. Tako smo bili nekako do leta 1992 vsi zbrani v današnji postavi,« odgovarja Vuca na vprašanje o začetkih skupine, ki je lani brez večjega pompa praznovala dvajsetletnico delovanja, in dodaja, »da je bilo vsem članom, čeprav podvrženim najrazličnejšim vplivom, od zgodnjega duba do kraut rocka, najpomembnejše prav obdobje osemdesetih, kjer so poleg nekaterih domačih pobud prevladale estetike kitarskih zasedb, kot so The Fall in Sonic Youth; opazen je bil tudi vpliv zasedbe African Head Charge in sorodnih izvajalcev legendarne založbe On U Sound«.

V nadaljevanju se ekipa Darkwood Dub odločneje obrne v lastne glasbene svetove, si izoblikuje specifični izraz in v obdobju popolne recesije, vojne, medijskega mrka in prekinitve stikov z zunanjim svetom začne konkretnejše ustvarjanje avtorske glasbe. V letu 1994 tako luč sveta ugleda prvenec Paramparčad, ki zasedbo nemudoma postavi na tron podzemne produkcije Beograda in Srbije. Fantje že v tem času igrajo občinstvu, željnemu neobremenjene glasbe, na prenapolnjenih klubskih prizoriščih. Dve leti kasneje in s ploščo U nedogled svoj status zgolj potrdijo in preko različnih podzemnih kanalov začno prodirati tudi zunaj meja Srbije. »V začetku smo vadili praktično vsak dan in zaradi tega zveneli izjemno dobro tudi v živo, kar se je razširilo po mestu, na naše koncerte pa je prihajalo čedalje več ljudi. Toda vse skupaj je do konca devetdesetih ostalo na nivoju popolnega undergrounda,« odgovarja Vuca na vprašanje o motivih in pogojih za delo v neugodnih časih in pomenljivo dodaja, »da so bili pogoji za delo nikakršni. Vse se je odvijalo po principu ’do it yourself’, kar je bilo pač na dosegu roke in moči volje. Najpomembnejša stvar je bila vsekakor večna težnja po neodvisnosti in stoodstotnem zagovarjanju svoje glasbe; pri tem smo vztrajali in na to smo še danes ponosni.«

S ploščo U nedogled postaja zasedba vse bolj dovzetna za vpeljevanje in stapljanje različnih struktur, elektronskih poudarkov, dub, jazz in rockovskih elementov, kar pomeni določeno svežino v njihovem domačem in širšem prostoru. Sodobno in plesno naravnanost potrdijo s sodelovanjem pri gledališki predstavi Trainspotting, kjer se konkretno spogledujejo s tedaj trendovsko estetiko drum'n'bassa. To ustvarjalno obdobje je posneto na izdaji Darkwood Dub iz leta 1997. Najsilovitejši preboj in odraz avtorske zrelosti zasedbe pa vsekakor pomeni vse do današnjih dni opevani album Elektropionir iz leta 1999, ki je bend ponesel daleč onkraj meja domovine. »Elektropionir je nastajal v zares čudni atmosferi, neposredno pred bombardiranjem, v napetem obdobju medijske propagande in vsesplošne panike, na drugi strani pa smo mi snemali optimistično ploščo. To je bila neverjetna izkušnja, saj je polovica skladb nastala kot posledica čiste improvizacije med snemanjem.« Tako so postali svojevrstna institucija, ki je počasi osvojila prostor nekdanje Jugoslavije in širše v izjemno neugodnem obdobju ter na podlagi iskrene in kakovostne glasbe, ki je v veliki meri ostala apolitična. V tem plodnem obdobju so člani skupine ustvarili glasbeni studio Elektropionir, v katerem so bile posnete vse nadaljnje plošče: Život počinje u tridesetoj leta 2002, 2004. O danima in lani album Jedinstvo. Kljub temu zasedba ostaja nekje na tanki meji profesionalizma, ki vse prevečkrat pomeni, zlasti v omenjenih okoljih, trd kruh. »Vprašanje je, kaj pomeni pojem profesionalni glasbenik. Vsi se trudimo živeti od glasbe, a se še vedno ukvarjamo s stvarmi, ki s tem nimajo neposredne povezave. Naša ideja za ustanovitev in izgradnjo lastnega studia izhaja prav iz tega, da nas je frustriralo tako pomanjkanje časa za snemanje kot s tem povezani stroški,« razloži Vuca še pod vtisom nastajanja in izdaje zadnje plošče Jedinstvo, ki je bila posneta prav v tem mobilnem studiu v živo. Album so ustvarili v pozitivni ambientalni, plesni in rockovski maniri, ki odlično deluje predvsem na nastopih, kar je izjemno pomemben element slehernega kolektiva. Vuca o albumu Jedinstvo pravi: »Kar nekaj časa smo razmišljali o albumu, ki bi odražal poletno, 'up-lifting' občutje in nalezljivo poskočno ritmiko. Tako smo v štirih letih dela pri tem projektu ustvarili približno 50 demoposnetkov, dejanske pesmi z albuma pa so plod zadnjega ciklusa snemanja v začetku leta 2008. Ves čas si prizadevamo delovati na presečišču različnih žanrov, kar smo nadaljevali tudi z zadnjim projektom. Snemanje v studiu je zelo inspirativno in kreativno, a po drugi strani so šele koncerti prostor neposredne interakcije s publiko, kjer lahko bend pokaže pravi obraz.«

Koncertno uigranost je zasedba pokazala konec lanskega leta na nastopu v ljubljanski Menzi pri koritu, kjer so z neverjetnim občutkom za izvajanje dokaj zahtevne glasbe v živo prepričali povsem polno klubsko prizorišče. Darkwood Dub so tako dokazali svojo virtuoznost in odličnost, občutje za ustvarjanje in izvajanje lastne glasbe, ki je kljub liriki v srbskem jeziku nekako univerzalna in zanimiva za širši prostor. Plošča Jedinstvo je že sedma po vrsti, a nikakor ne kaže izrabljenega izraza snovalcev, pač pa nakazuje korak naprej novim ustvarjalnim izzivom naproti. Bend se nekaj mesecev po izidu že pripravlja na naslednji studijski projekt, ki se po napovedih Dejana Vucetića Vuce začenja v studiu Elektropionir že to pomlad.

Miha Colner