Dis-patch

Festivaljenje po elektronsko

Organizacija Belgradeyard Sound System je nekje pred desetletjem v Srbiji prva začela aktivno organizirati in promovirati nastope ustvarjalcev iz sfere bolj progresivnega elektronskega izraza, tudi prek istoimenske oddaje na radiu B92.

Na osnovi njihove didžej ekipe je skozi leta vzniknila skupina, saj sta se pridružila še kontrabas in saksofon. Pogovarjala sem se s članom organizacije Reljo Bobićem, ki je tudi umetniški in izvršni direktor festivala Dis-patch, posvečenega robnim glasbenim praksam in sovpadajočemu umetniškemu izrazu, ki se od leta 2002 odvija vsako jesen v Beogradu. Pogovor se je vrtel predvsem okoli festivala in se prek tega nagibal k osvetlitvi stanja na tej specifični sceni.

Kaj je skupno glasbenim festivalom na območju vzhodne in jugovzhodne Evrope? Bi lahko to značilnost izpostavili kot specifično za tukajšnji prostor?

Na prehodu v novo tisočletje, ko je bila mainstream glasbena industrija še dokaj močna, sta bili organizacija in promocija dogodkov na zahodu skrajno odvisni od tega, ali so nastopajoči ravnokar izdali nov album, že nastopali v teh krajih ipd. Naša izolacija pa je dejansko pomenila neko prednost, saj ta regija nikoli ni bila tako močno podvržena trenutnim trendom. Tako da je tukaj šlo bolj za situacijo, v kateri je bilo treba skrajno veliko energije vlagati v samo izobraževanje in osveščanje ljudi, v promocijo nastopajočih v medijih itd. Nasploh pa obstaja zelo pestra interakcija na ozemlju bivše Jugoslavije ter tudi širše med akterji na področju kulture in umetnosti. S tega širšega območja bi izpostavil festival Ultrahang v Budimpešti ali Synch Festival v Grčiji, ki se gibljeta nekje v tem polju kot Dis-patch. Omenil bi še Unsound Festival v Krakovu, ki je − kot primer delovanja v skrajno neprijaznih okoliščinah za tako progresivno glasbo − enega od svojih zunanjih projektov izvedel v Minsku v Belorusiji, kjer še vedno obstaja državna cenzura za glasbene dogodke.

S katerimi festivali po svetu, posvečenimi elektronski glasbi, bi potegnil vzporednice z Dis-patchem? Ali vas povezujejo še katere druge poteze razen izbora programa?

To bi bili verjetno Club Transmediale v Berlinu, Futuresonic v Manchestru, Music Protocol v Avstriji, Numusic na Norveškem in MUTEK v Kanadi. Prav vsak od nas, ki smo aktivni na tej sceni, je opazil, da se ne glede na naš geografski izvor in sovpadajočo razvitost regije vsi soočamo s podobnimi problemi. Najbolj pereče je vprašanje interdisciplinarnosti, ki je značilna za našo dejavnost, in prav ta se pokaže za zelo problematično v postopku pridobivanja sredstev. Pa naj bo to v stiku z donatorji, mestnimi oblastmi ali ministrstvi, saj imajo za podeljevanje sredstev še vedno zelo striktno razdeljena področja, kot so glasba, film, gledališče itd. Akterji s te scene smo po nekaj sestankih ugotovili tudi pomembnost vprašanja skupne identifikacije naše aktivnosti znotraj lokalne sredine, da bi lahko tistim, ki nas podpirajo, pokazali, da smo resnično del globalno obstoječega gibanja.

Kaj takšna oblika dogajanja, kot je festival, »potegne« za sabo? Če je to sploh mogoče vedeti …

Kar se je izkazalo za zelo zanimivo v prvih nekaj letih obstoja našega festivala, je bila identifikacija s formulacijo »Dis-patch«. Tako se je na primer tudi zunaj festivalskega časa dogajalo, da je nekdo glasbo, ki jo je slišal na radiu in se mu je zdela čudna, označil kot »nekaj tipa Dis-patch«. Po eni strani to nima nobene zveze z našo aktivnostjo, po drugi pa je pozitivno za lokalno sredino, saj se tudi na ta način promovira drugačen glasbeni izraz. Sicer se veliko posvečamo promociji, ker se nam zdi pomemben vidik etabliranja polja tega umetniškega delovanja − tudi zunaj samega festivala. Nočem, da bi Dis-patch funkcioniral kot blagovna znamka, zaradi katere bi se nato vse aktivnosti naše organizacije povezovalo s festivalom, čeprav bi to imelo tudi nekatere pozitivne posledice ...

V katerih glasbenih vodah pluje fokus Dis-patcha?

Gre za vedno širši spekter, saj zaobjemamo vse od techna, dubtechna, dubstepa in elektronskega popa do abstraktnega hip hopa ter preko jazza do improvizirane elektronike in skrajno eksperimentalnega izraza ali noisa. Hkrati pa se z izstopom iz polja čisto glasbenega izraza na neko bolj medijsko območje posvečamo predvsem avdiovizualnim performansom ali zvočnim instalacijam. Po navadi se polaščamo zaokroženih celot dveh do štirih nastopov znotraj neke specifične scene oziroma kroga ustvarjalcev ali pa znotraj enega mikrožanra. Vendar se izogibamo pristopu, kjer bi po isti predlogi zgolj izbrali nastopajoče, vzpostavili stik z njihovim menedžmentom in jih skladno s programom razporedili po večerih. Težimo k čim tesnejšemu sodelovanju z ustvarjalci v procesu načrtovanja in priprave nastopov.

Za vami je že sedma izdaja festivala. Ali se premika fokus v organiziranju vsakoletnega dogajanja? Kako?

Da, vsako leto se uvede neka nova programska celota. Tako smo, recimo, pred dvema letoma ali tremi vpeljali filmske projekcije in potem postopoma še razna predavanja, izobraževalne programe, delavnice ipd. Vse bolj se osredotočamo na realizacijo ekskluzivnih projektov, ki se ali tukaj premierno realizirajo ali pa se dejansko pripravijo posebej za ta festival. Mednje je spadal na primer lanski Artist in residence z Martinom Brandlmayrjem ali pa Artist in focus, ki ga bomo ponovno izvedli 2009., v letu 2007 pa smo v okviru tega projekta gostili Monolaka. Mislim, da smo glede številnosti in raznolikosti dosegli maksimum, ki ga publika lahko v tem razdobju, kolikor traja vse dogajanje, še sprejme. Tako je bila zadnja izdaja maksimalna realizacija takšnega formata in programskega koncepta, zato naslednjo vidim kot neke vrste mejnik − ne toliko v sami koncepciji, temveč predvsem v formi festivala. Torej predrugačenje tega, kako so programi razporejeni in kako se prepletajo.

Kako pa je s publiko na takšnih dogodkih?

Obstaja majhno jedro, ki so zvesti spremljevalci festivala. To so ljudje, ki podpirajo obstoj tega dogodka iz leta v leto. Pri drugi ali tretji izdaji sem začel opažati, da publika pogosto variira iz večera v večer, kar se mi zdi pozitivno. Menim, da tako dosežemo širši krog ljudi, kot večina misli; veliko jih tovrstna dogajanja še vedno dojema, kot da so namenjena zelo specifičnemu in zaprtemu krogu. V resnici se na večer zbere od sto do dvesto ljudi, kdaj tudi do petsto, kar je seveda odvisno od programa, hkrati s širitvijo obsega dogodkov raste tudi obisk. Dejstvo je, da bi bilo z delno komercializacijo nekaterih delov programa mogoče pridobiti večjo množico obiskovalcev, vendar pomnožitev obiska ni nekaj, kar bi si želeli, temveč težimo k temu, da bi znotraj naše ciljne skupine privabili čim več ljudi. Delujemo tudi v smeri, da skozi delavnice, predstavitve in predavanja pritegnemo čim več akterjev z lokalne scene. Hkrati pa številni mlajši domači ustvarjalci, ki so se v preteklih letih urili na naših delavnicah, posvečenih na primer videu ali glasbeni produkciji, ta pridobljena znanja sedaj uporabljajo in z nekaterimi od njih smo nato tudi sodelovali.

Kako sta se od prvega Dis-patcha do danes spremenila infrastruktura, ki je potrebna za organiziranje dogodkov tega tipa, in način organiziranja?

Najočitnejša razlika je v zmogljivosti internetnih povezav, saj ko smo pripravljali prvo izdajo, je bil na primer problem poslati eno samo fotografijo za katalog. Seveda obstaja kup anekdot, povezanih s temi izkušnjami. Začeli smo kot organizacija dveh ali treh ljudi, ta se je do danes razširila na skoraj petnajst sodelujočih z raznih področij. Še vedno pa velja, da nismo profesionalna organizacija, saj na festivalu vedno delamo prijatelji in znanci, ki se s tem ukvarjamo iz lastne predanosti. Menim, da nastopajoči in publika to čutijo, kar se kaže v posebni dražestnosti dogajanja. Vendar pa je z razvojem tehnologije in s tem seveda infrastrukture Dis-patch precej izgubil pri izobraževalni funkciji, saj je dandanes dosegljivost glasbe neprimerljivo večja kot prej. Zato posebej skrbimo za kvaliteto zvoka, tako da pri kakšnih višjih zahtevah, kot je na primer 5.1 Surround, poskušamo vedno ugoditi izvajalcem. Glede na to, da je kakovost glasbe, ki jo ljudje poslušajo doma, vse slabša, je pomembno, da publiki, ki pride na neki dogodek, omogočiš čim kvalitetnejšo izkušnjo.

Veliko vlagate v promocijske aktivnosti. Kako so spremembe infrastrukture vplivale na to področje?

Aktivno se posvečamo promociji online, saj imajo danes socialna omrežja, kot so MySpace, Last.fm in Facebook, zagotovo večji domet in vpliv od tiska. Zato je bistveno lažje obveščati ali stalno občinstvo ali pa ljudi, ki jih dojemaš kot potencialno publiko. Tako lahko širokemu krogu ljudi povsem enostavno pošlješ informacijo o nekoliko bolj nekonvencionalnem umetniškem izrazu, ki sicer nima prostora v mainstream medijih. Sicer pa smo v preteklosti v okviru aktivnosti festivala gostovali v več mestih na ozemlju bivše Jugoslavije, pa tudi v Budimpešti, na Dunaju, severu Italije ... Lani smo prvič obredli tudi več srbskih mest, kot so Pančevo, Zrenjanin in Niš. Za letos pa načrtujemo vključitev še nekaterih srbskih mest, kjer bi se prvič realiziralo kakšen dogodek tega tipa.

V sferi umetnosti in kulture nasploh imajo predvsem določeni posamezniki moč, da dosežejo neke spremembe. Ali so se − glede na to, da imate v Srbiji sorazmerno novo oblast − že pokazale kakšne pozitivne poteze ministra za kulturo in medije oziroma ministrstva, ki mu poveljuje?

Lahko rečem, da je nekaj njegovih izjav in potez zaenkrat delovalo pozitivno, čeprav jih do sedaj ni bilo veliko. Dokler ne bodo znani rezultati razpisa za to leto, ne morem reči nič konkretnega, saj bodo šele ti dali sliko o namerah ministrstva, hkrati pa se bo pokazalo, koliko jasno sliko sploh ima ministrstvo o tem, kar bi naj počelo. V Srbiji je v zadnjih desetih letih največji problem nekonsistentnost pri menjavi oblasti, tako da z vsako menjavo garniture pride tudi menjava strategije, če je ta sploh kdaj obstajala. Vse od novega tisočletja, ko je prišlo do spremembe sistema, ni bilo nobenih zares bistvenih premikov. Zdajšnja oblast se namerava osredotočiti na doseganje čim večje decentralizacije, kar je vsekakor pozitivno. Poskrbeli pa bi naj tudi za povečanje proračuna za kulturo za osemsto milijonov dinarjev, kar je malo manj kot osem milijonov evrov in pol, vendar je to zaenkrat še na ravni govoric.

Še nekaj besed o organizaciji Belgradeyard Sound System, ki letos vstopa v deseto leto obstoja. Kako boste zaznamovali ta jubilej, imate v načrtu kaj posebnega?

Trenutno imamo v mislih dva dogodka v maniri zasebnih zabav za veliko ljudi, kjer bi povabili glasbenike po lastnem izboru. Prvo načrtujemo v aprilu ali maju in drugo v septembru, ki bo verjetno nekoliko bolj v jamajškem slogu − tako kot prvi nastop Belgradeyard Sound Systema pod tem imenom v septembru 1999, malo po bombardiranju Beograda. Takrat je šlo za Belgradeyard Sound System didžej ekipo z Oliverjem Nektarijevićem iz zasedbe Kanda, Kodža i Nebojša, ki je sodeloval kot MC, sam dogodek pa smo priredili na nekem vrtu oziroma dvorišču na Adi Ciganliji, od koder tudi naše ime. Načrtujemo še publikacijo, ki bi jo delili na zabavi, in sicer v obliki majhnega arhiva dogodkov, ki so se odvili pod našim okriljem v teh desetih letih. Ti jubileji se me v resnici ne dotaknejo pretirano, toda treba se je ozreti nazaj − vsekakor brez patetike − že zato, da se spomniš nekaterih preteklih potez. To lahko vzbudi nove ideje in privede do nadgradnje sedanjega načina delovanja.

Pina Gabrijan