Hans W. Koch

Ključna omejitev v kreativnem procesu je lenoba

Hans W. Koch je nemški skladatelj, umetnik, performer in profesor. Povsem običajen in malodane nič nenavaden opis. Vendar pa se posebnež v svojem delu posveča raziskovanju skritih vidikov vsakdanjih orodij, kot so gospodinjska elektronika, sušilniki za lase, stari računalniki, tradicionalna glasbila, in na edinstven način zarisuje ter predstavlja njihove zvočne strukture.

Prek uporabe digitalnih medijev proučuje fizični aspekt računalnika kot inštrumenta in namensko išče omejitve in napake, ki vodijo v svojevrstno oblikovanje palete intimnih in (izvorno) nenavadnih zvokov. Mož, ki se ne zadovoljuje z utesnjenimi orodji programske opreme, meje svojega ustvarjalnega polja povsem nenaključno in brez zavor prepušča kreativnemu naključju. Zaradi poti, postopkov, ki ga peljejo proti cilju, ki pa je le redko vnaprej začrtan, ga mnogi označujejo za eksotičnega, nekonvencionalnega umetnika, morebiti celo nekoliko čudaškega. Ob neposrednemu stiku z avditorijem je vselej deležen velikega občudovanja, ki pa se ob pozivu k aktivnemu sodelovanju obiskovalcev z lastnimi prenosnimi računalniki od strahu razblini. Pogumneži, ki pred tem vihrajo s prenosniki, jih najpogosteje bliskovito pospravijo na varno, za vsak primer.

Koch je raziskovalne izsledke doslej predstavil na številnih mednarodnih festivalih, za kreativno udejstvovanje pa je prejel tudi številne nagrade, med njimi izstopa award of distinction na festivalu Ars Electronica 2008. Vabijo ga na številne umetniške izmenjave po svetu, leta 2007 je med drugim poučeval kompozicijo in eksperimentalne zvočne prakse na California Institute of the Arts v Los Angelesu.

Gospod Koch, kaj vas vodi pri raziskovanju računalnikov in računalniške glasbe?

Računalniki so zame kombinacija programske in strojne opreme. Slednjo običajno upoštevamo zgolj zato, da bi algoritmi programske opreme delovali čim bolj gladko, ko pa to dosežemo, na fizični del računalnika preprosto, a krivično pozabimo. Vendar ima strojna podobno kot programska oprema tudi bolj ali manj skrite črve ter posebnosti in to je tisto, kar v svojem delu poskušam nenehno raziskovati.

Ali lahko opišete serijo del z naslovom computers as musical instruments?Kako ste prišli do zamisli uporabe računalnikov kot analognih in digitalnih instrumentov? Lahko morda s primeri ponazorite proces postopnega razvoja vašega dela od izvornega koncepta h konkretnim projektom,kot so bandoneonbook, electroviola in core sound?

Delo core sound oziroma computermusic I andlt;exploded viewandgt;, kot sem ga sprva imenoval,je najstarejši projekt v tej seriji. Zasnoval sem ga leta 1996, ko doma še nisem imel računalnika za pisanje besedil in druga običajna opravila. Vendar se je vsepovsod okoli mene in še posebno v Kölnu razvijala računalniška glasba in vselej me je prežemal občutek, da ni računalnik tisti, ki ustvarja glasbo, temveč pripadajoča programska oprema. Računalnik je bil tako vselej razumljen kot nekakšen nezadosten nosilec, sam pa sem hotel ugotoviti, kako zveni. V tistem obdobju sem imel izjemno srečo, da je oče enega izmed mojih študentov vodil podjetje za recikliranje pisarniške elektronike. Tam je bilo ogromno odlagališče starih pisarniških osebnih računalnikov, kjer sem si lahko izbral, kar sem hotel. Vzel sem star PC (ki je bil še vedno uporaben), ga odprl ter povezal žice v tokokrog. Omenjene žice so bile povezane tudi z zvočnim sistemom, nato sem računalnik preprosto »zbootal« in pri tem poslušal: klike in škripanje, najrazličnejše ljubke zvoke. Nato sem raziskoval dalje; s povezovanjem žic, ustvarjanjem bližnjic, zlivanjem slane vode na matično ploščo. Računalnik je prvič zapel s svojim glasom. Kasneje, ko sem se ga naučil uporabljati tudi na ustaljen način in začel programirati z Max/MSP, so me še vedno zanimale fizične lastnosti strojev. Leta 2001 je učitelj kompozicije Johannes Fritsch dopolnil šestdeset let. To je mož, ki je igral elektronsko violo v skupini Karlheinza Stockhausna iz šestdesetih let, torej zgodnji pionir, ki se je zanimal za instrumente v kombinaciji z živo elektroniko. Hotel sem mu podariti nekaj, s čimer bi mu povrnil del avanturističnega duha, in ker je on elektrificiral violo, sem se sam odločil »violificirati« elektroniko. Z Max/MSP sem programiral fizični model viole, na katerega sem zaigral s pravim lokom, tako da sem z njim podrsaval po pokrovu prenosnika. Zvok loka je zajel majhen mikrofon, ki je vgrajen v pokrov, in ujete zvočne podatke sem uporabil za zagon dela mojega fizičnega modela, zaigranega z lokom. Ko opazujete nekoga, ki z lokom igra na pokrov računalnika, je verjetno videti zelo nenavadno, vendar je bilo to zame logično nadaljevanje kombiniranja značilnosti programske in strojne opreme. Naslednji korak je bilo kreiranje dela bandoneonbook. Vse skupaj se je začelo, ko sem se odločil, da bom namesto pritoževanja nad Applovo obupno zamislijo postavitve mikrofona tik ob zvočniku v korpusu prenosnika raje uporabil posledični odmev, ga intoniral s pomočjo filteringa in prelevil napako v posebno karakteristiko. Kmalu sem opazil, da lahko nadziram jakost odmeva, s tem ko odpiram oziroma zapiram pokrov prenosnika. Od tod izvira ideja igranja na prenosnik kot bi igral na harmoniko.

Številna druga dela se ukvarjajo s preučevanjem in raziskovanjem računalnika na različne načine: eno izmed del nosi naslov light piece in uporablja samo vgrajene luči mojega macbooka pro, pri delu z naslovom a talk between friends gre za pogovor med dvema prenosnikoma prek vgrajenega govornega sintetizatorja. Januarja letos so me povabili na festival Laptopia v Tel Avivu in za to priložnost sem ustvaril instalacijo za dvanajst prenosnikov, ki reagirajo drug na drugega ter na zvoke iz okolja; delo monades with ears se ukvarja s problematiko obljubljanja vse večje zmogljivosti in moči. Gre za povsem enostaven program, ki generira barvna okna in vse večjo količino najrazličnejših zvokov, dokler računalniku ne uspe več slediti dogajanju in preprosto zmrzne. Ta proces je drugačen pri vsakem računalniku in tudi zvoki ob njegovi odpovedi so pri vsakem drugačni.

Poleg vnetega zagovarjanja odprtih glasbenih oblik razvijate tudi performanse za različne ansamble sodobne eksperimentalne glasbe in kreirate zvočne/računalniške instalacije. Kako si razlagate to mešanico sodobne glasbe in instalacijske/performativne umetnosti? Kako povezujete to dvoje in kakšne so prednosti tovrstnega početja?

Seveda gre zaslugo za vse to pripisati Johnu Cageu. Moram povedati, da resnično ne razmišljam o prednostih, temveč o sami umetniški praksi, ki lahko poljubno izbere kateri koli medij, ki ustreza posamezni zamisli. Skupni imenovalec vsega tega je, da gre za zvok oziroma proizvajanje zvoka. To je moje osrednje vodilo: raziskati pogoje (materialne, mentalne in družbene) ter proizvesti in oblikovati zvok. Naj se ponovno navežem na Cagea in njegov sloviti odgovor na vprašanje, ali svoje početje razume in dojema kot glasbo: »S pojmom glasbe razumem proizvajanje zvoka. Ker proizvajam zvok, bi to poimenoval glasba.«

Ali lahko izpostavite kakšen performans oziroma instalacijo, ki velja za temeljni dosežek oziroma je posebno zabavna in ste v njej uživali? Lahko gre za novejši ali starejši projekt.

Temeljno, odločilno delo oziroma dosežek spada med tiste atribute, ki jih človek težko pripiše lastnemu delu. Pa vendar so projekt computermusic I andlt;exploded viewandgt; pogosto opisovali kot takšnega, verjetno zaradi dejstva, ker si ni nihče prej upal fizično napasti računalnika. Tovrstno zabavno in zanimivo plat ustvarjanja so kritiki sicer pripisovali že številnim predhodnim delom, na primer instalaciji shanti ali delu the_benchmark_consort. A če sem povsem iskren, pri ustvarjanju nikoli ne želim biti zabaven ali šaljiv. Verjetno je to posledica obratne logike v mojih delih, kar ustvarja drugačno percepcijo od običajnega pogleda (na primer na prenosnik).

Pri vašem ustvarjanju so zlasti zanimive sistemske napake in muzikaličnost, ki je povezana s tem − vidik, ki ste ga dodobra obdelali v nekaterih kompozicijah in dosedanjih projektih − v nagrajenem delu the_benchmark_consort, moreandmore in podobnih eksperimentih. Lahko spregovorite o tej plati svojega dela in razložite osnovne značilnosti tovrstnih projektov ter njihovo glasbeno vlogo?

Občudovanje lepote napak je nekaj, česar sem se naučil od profesorja kompozicije. Pri projektih, ki jih omenjate, gre za napake v dizajnu, saj dolgoročno gledano pri izvajanju dela moreandmore vsak računalnik slej ko prej odpove. Tisto, kar pri tem obožujem, je, da vsak PC odpove drugače − to se zgodi celo pri dveh povsem enakih modelih. Zvok, ki pri tem nastane, ima po eni strani »statistično kvaliteto«, ki prehaja od pulzirajočega hrupa do tišine, po drugi pa proces ustvari zvočni kolaps, ki ga posameznik enostavno ne more kontrolirati.

Kako se občinstvo odziva na vaših performansih, glede na to, da spodbujate interaktivnost in udeležbo prostovoljcev? So zgolj opazovalci procesa ali aktivno sodelujejo? Kakšne so njihove reakcije?

Moram reči, da absolutno ne zagovarjam vsakršne interaktivnosti. Namesto tega se včasih raje malo pošalim z idejo interaktivnosti, ki se je v digitalni umetnosti prelevila v pravcati fetiš. Zame je bilo ključno izkustvo leta 2003 na Japonskem, kjer sem med drugim razstavil tudi svoje delo rendez-vous. Osrednji element so sušilniki za lase, ti pihajo topel zrak v plastične rokavice, kar sproži pregrevanje naprav. Te se izklopijo, da bi se ohladile, kar običajno traja tri do štiri minute, preden se proces ponovi spet od začetka. Ves potek akcije vsebuje elemente naključja in je poljuben. Eden izmed obiskovalcev je očitno mislil, da gre za interaktivno instalacijo, in se je postavil za sušilnike ter jim začel prepevati, misleč, da bo sprožil neko dejanje. To je bilo sicer zelo očarljivo, vendar tudi zelo hecno. Zato sem izredno previden pri sodelovanju publike, ko ljudje poskušajo mahati z roko ali poskakovati na senzorjih, da bi spodbudili določen proces. Danes se vsi zavedamo dejstva, da računalniki to zmorejo. Kadar uporabim interakcijo, poskušam ustvariti neko zavest o sami situaciji. Na primer, pri instalaciji arbeit/schönheit (labor) je šlo za prostor, ki je zajemal ozko stopnišče, po katerem se je lahko podal samo en obiskovalec. Ko je slednji za seboj zaprl vrata, je na koncu stopnišča, kamor se je moral podati, uzrl bleščečo luč. Med njegovim vzpenjanjem so bili vsi zvoki, ki jih je pri tem ustvarjal, elektronsko preoblikovani in ponovno zaigrani v prostoru, tako da je lahko obiskovalec vplival na zvočno okolje, v katerem se je znašel. Ko je končno prišel do vrha, sem zvok izključil in lahko je spremljal videoposnetek samega sebe in svojega vedenja ob hoji po stopnicah. Tako sem ustvaril zavest o vizualnih vidikih ob kreiranju zvoka ter razmejil gledanje in poslušanje.

Ali ustvarjate tudi kompozicije za določene izvajalce in ne zgolj naključne udeležence?

Večinoma gre za prvo ali drugo. Ko pišem za posamezne izvajalce, gre običajno za naročilo ljudi, ki jih poznam in so mi všeč, na primer britanski ansambel Apartment House.

Ste morda kdaj pomislili, da bi organizirali digitalni koncert oziroma nekakšno improvizacijo znotraj spletne skupnosti, h kateri bi povabili ogromno skupino instrumentalistov/udeležencev (ali celo neomejeno število), ki bi vsi hkrati izvajali isto kompozicijo na spletu, namesto pravega performansa na odru? Bi bilo to izvedljivo?

Imam nekaj idej za takšno skladbo, ki bi obkrožila svet po internetu, in upam, da bom to nekoč realiziral. Seveda ne gre prezreti latentnosti omrežja, a to oviro bi raje preusmeril v nekakšno kreativno korist.

Ali zaznavate morebitne omejitve pri materializaciji vaših kreativnih idej? Ali vselej najdete pot do realizacije umetniških konceptov?

Ključna omejitev je moja lenoba, naslednja pa denar. Ko se bom nehal ukvarjati z omenjenima ovirama, bom lahko začel iskati dejanske omejitve.

Lahko razložite projekt compliments of the day? Njegov naročnik iz leta 2008 je bilo razstavišče za sodobno umetnost Palais de Tokyo iz Pariza. Ali ta projekt e-mail scama, ki ste ga ustvarili, lahko opisujemo kot nekakšno zvočno poezijo nove ekonomije?

Compliments of the day je pozdravna oblika v številnih e-mail scamih, ki jih veliko prejmem tudi sam. Obenem sem dobil naročilo Palais de Tokyo, da bi ustvaril zvočni projekt za njihovo telefonsko tajnico. V enem od člankov sem zasledil, da prejemniki tovrstnih prevar po večini niso preprosti ljudje, temveč profesorji, zdravniki, celo direktorji velikih podjetij in podjetniki, ljudje, ki zahajajo v muzeje in podobno. Že precej dolgo si želim napraviti nekaj s tovrstnimi besedili, ki vselej sledijo abstraktni retorični shemi, ki nekoliko spominja na baročna cerkvena besedila. Hotel sem ustvariti štiristavčni motet, ki postopoma prehaja od govorjene besede v glasbeni kontekst.

Poleg številnih sodelovanj, ki ste jih oblikovali v preteklosti, sodelujete tudi z Bettino Wenzel v skupini duo and 2 − experiments in dance/voice/music/video. Kako dolgo že to traja?

Projekt duo and 2 sva z ženo začela leta 2000. Trenutno se osredotočava na intermedijske performanse na različno tematiko in vsak izmed naju prispeva svoje talente in ideje. Najin zadnji projekt se imenuje rooming around in obravnava najrazličnejše realne, virtualne in imaginarne sobane, ki stalno prehajajo druga v drugo.

Katere projekte trenutno še pripravljate?

Najaktualnejši se imenuje luft/licht (air/light). To je novi projekt skupine duo and 2, naročnik pa je Medien Kultur Haus Wels v sklopu aktivnosti, ki jih pripravljajo znotraj evropske kulturne prestolnice Linz za leto 2009. Takoj zatem se odpravljam v Brno na festival Hermes’ Ear.

Marca 2009 ste torej povabljeni v brnsko The House of Arts, kjer bo potekal festival Hermes’ Ear. Boste za to priložnost ustvarili kakšno posebno delo?

Trenutno pripravljam različico instalacije circle_of_fifths, oblaka slušalk, ki bo visel s stropa. Predstavil pa bom tudi nov projekt, in sicer na koncertu, ki se bo zgodil 28. marca.

Mateja Rot