Letnik: 2009 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

Historična (ne samo) Afrika

Hector Zazou: Pesmi za vse meridijane (1948–2008)

»Če glasba ne more spremeniti sveta, kaj naj potem sploh počnemo z njo?« (Hector Zazou)

Čeprav je malo žalostno, ni nič nenavadnega, da smo se na obsežen in pomemben glasbeni opus markantnega francoskega glasbenega genija Hectorja Zazouja spomnili šele po njegovi smrti.

Za tiste, ki jim ime Hector Zazou ne pove veliko, naj takoj povem, da je po moji skromni presoji, ki ne temelji na poznavanju vseh podrobnosti njegovega glasbenega opusa, eden najpomembnejših francoskih skladateljev, ki so ustvarjali v drugi polovici 20. stoletja. Pri čemer mi meril za to trditev ne postavljata samo pomen in odmev njegovega celotnega glasbenega dela − čeprav tudi to zelo tehtno šteje − pač pa še posebno njegov avtorski, intelektualni in čisto človeški pristop k neskončni pestrosti praks zvočenja na tem planetu pa morda tudi širše. Če že kaj, potem je Zazou v ustvarjalnem snovanju še kako spretno združeval kar najbolj raznolike plati glasbenega vesolja v samosvoja dela in sodelovanja, ki jih je pogosto nadgradil tudi z neglasbenimi idejami in opredelitvami. Zato ni pomemben samo kot ustvarjalec, pač pa je bil cenjen tudi kot izpostavljen, politično, levičarsko angažiran intelektualec svojega časa.

Hector Zazou se rodil leta 1948 v Alžiriji kot Pierre Job, umrl pa je v Parizu 8. septembra lani v 61. letu. Njegovo izhodišče v glasbeno kariero je bila sodobna klasična glasba in zanimanje za takratne tehnologije, ki se jih je dalo uporabljati pri njenem nastajanju. Kar pomeni, da ga je zanimalo ustvarjanje s takratnimi električnimi klaviaturami in s tem polje elektronsko generirane glasbe tistega obdobja. Zato ni nenavadno, da je bi deležen prve mednarodne pozornosti ob izidu albuma Barricades 3, leta 1976, ki je bil produkt skupnega dela z Josephom Racaillom v ansamblu ZNR, duetu električnih klaviatur. V tem obdobju so bili v njegovih skladbah opazni močni vplivi Erica Satieja, povezave z minimalizmom ter spoznanje, da šteje vse zvočno, če je ustrezno uporabljeno. Z naslednjima diskografsko dokumentiranima projektoma ZNR Traite de mecanique popularie (1978) ter La perversita (1979) je nadgradil in izživel to zgodnje obdobje.

V začetku 80. let prejšnjega stoletja se je srečal z glasbami iz drugih kulturnih sredin. V Parizu je bila to najprej glasba iz različnih, posebno frankofonskih afriških dežel, srečanje s kongoleškim pevcem Bonyjem Bikayem je porodilo eno njegovih osrednjih ustvarjalnih osišč v omenjenem desetletju. Njun vinilni album Noir et blanc iz leta 1983 (v sodelovanju z elektroničarskim tandemom CYI) je pomenil prelom v Zazoujevi karieri in odločen udar na mednarodno prizorišče v smislu prepoznavnosti njegovega ustvarjanja. V historičnem smislu je bil to eden izmed najzgodnejših in najbolj impresivnih eksperimentov v fuziji afriške in elektronske glasbe. Prek te plošče smo ga opazili tudi pri nas. Tako sta Zazou in Bikaye z ekipo nastopila kot prva predstavnika sodobne afriške glasbe sploh v Ljubljani na prvi Drugi godbi leta 1985. Zasedba je izdala še dva albuma in sodelovanje končala leta 1990 s ponatisom albuma Noir et blanc z dodatnimi, prej neizdanimi posnetki.

Vzporedno s tem afriškim projektom so seveda potekala tudi druga Zazoujeva raziskovanja, v tem obdobju posvečena glasbeni geografiji in planetu Zemlja nasploh. Vrhunec so dosegla v albumu Geographies/13 Proverbes Africains (1989), preskok na novi glasbeni teritorij pa s ploščo Les novelles polyphinies corses (1991). To je bil torej prestop v širše ustvarjalne horizonte svetovnih godb, ki je leta 1992 rezultiral v prvem epohalnem delu Sahara Blue, ki je nastal ob 100. obletnici smrti pesnika Arthurja Rimbauda. Pri njegovi izvedbi je sodelovala plejada izjemnih glasbenikov. Omenimo samo Johna Cala, Sussan Deihim, Brendana Perryja iz skupine Dead Can Dance, Billa Laswella, Ryuichija Sakamotoja, Khaleda, Davida Sylviana in igralca Gerarda Depardieuja. Leta 1994 je izšel diskografski dokument o njegovem sodelovanju s tuvansko pevko Sajnko Namčilak Out Of Tuva, ki je vodil do drugega kompleksnega tematskega projekta Chansones des mers froides/Songs From The Cold Seas, na katerem je tudi skladba The Long Voyage, ki sta jo odpela Suzanne Vega in John Cale in s katero je zaslovel tudi med širšim občinstvom. Album, ki ga je Hector Zazou izdal leta 1994 kot prvega sploh za tako veliko založbo, kot sta bili že takrat Sony in Columbia, je bil v marsičem prelomno delo v njegovi karieri. No, res je, da je bil projekt najprej namenjen njegovi založbi Taktic Music, znotraj katere je bil tudi produciran, pozneje pa se je zanj zagrela omenjena multinacionalka in mu s tem omogočila neprimerno večjo dostopnost. Album ima vsebinsko osišče v tradicionalnih ljudskih pesmih z morskimi temami iz dežel, ki obkrožajo mrzla morja severnega zemeljskega pola. Kanada, Finska, Islandija in Japonska so dežele njihovega izvora, dežele izvora izvajalcev, ki so sodelovali pri njegovem nastanku, pa tudi krajev, kjer je nastajal. V ospredju so vokalistke in vokalisti različne žanrske provenience. Finsko žensko skupino Värttina in Islandko Björk dovolj dobro poznamo. Nastopita tudi punkovska legenda Siouxsie Sioux ter Jane Siberry, posebno zanimivi pa so seveda ljudskih pevci posameznih ljudstev, ki jih je Zazou posnel v njihovem matičnem okolju. To so bili pripadniki Ainujev, Nanaijev, Inuitov in Yakutov. Med glasbeniki preberemo imena trobentača Marka Ishama, tolkalec Brendan Perry je spet zraven (kot na številnih njegovih predhodnih in sledečih albumih), pojavi se Balanescu Quartet, ne moremo mimo skoraj stalnih sodelavcev: klarinetista Renauda Piona in bobnarja Billa Rieflina, tu je kitaristka Barbara Gogan, sodelujeta Marc Ribot in bobnar Budgie, Lightwave je programiral zvočna ozadja, pojavi se B. J. Cole s kitaro pedal steel, tudi dve japonski bobnarski skupini, nekaj ljudskih glasbenikov s tradicionalnimi glasbili iz okolij, kjer so posnetki nastali, in še kaj bi se dalo našteti. Sam Zazou je seveda uporabljal različne klaviature ter sodeloval pri studijskem programiranju zvokov in produkciji skladb. Rezultat je fascinanten in tako kot vsi uspešni Zazoujevi projekti presega vse žanrske omejitve.

S tem albumom je zagotovo dosegel enega od ustvarjalnih vrhuncev – če na njegovo delo gledamo z vidika odmevnosti in prepoznavnosti med širšim občinstvom. A leta 1994, ko ga je ustvaril, je bil šele nekje na sredini svoje kariere. Ustvarjal je praktično do smrti. Pri tem se je sprehajal po glasbeni geografiji tega planeta ter se soočal z dosežkih drugih sodobnih skladateljev. Njegovi albumi so bili namreč pretežno tematski in njegova zanimanja so se spreminjala. Leta 1995 je izdal album s Haroldom Buddom, Glyph, nato je raziskal keltsko glasbeno zapuščino (Lights In The Dark, 1998), sledilo je zanimanje za Latinsko Ameriko s Carlosom Nunezom (Os amores libros, 1999) in nato za ameriški country s pevko Sandy Dillon na plošči iz leta 2000 12 Las Vegas Is Cursed, ki naj bi bila uspešnica, a je bila menda ustvarjalno in prodajno največji polom v njegovi karieri. V tem tisočletju je sodeloval z italijanskimi glasbeniki in se uspešno spogledoval s centralno Azijo (Yol bolsin s Savaro Nazarkanovo, 2003). Istega leta je izdal rezultate odmevnega projekta z lepim številom različnih bolj ali manj znanih pevk. Na albumu Strong Currents se z njegovo avtorsko glasbo srečajo Jane Birkin, Laurie Anderson, Lorri Carson, Malanie Gabriel, Emma Stow in še kakšnih deset ženskih vokalov, pri izvedbi pa so mu pomagali Carlos Nunez, Ryuichi Sakamoto, Bill Reiflin, Renaud Pion in številni drugi instrumentalisti. To je bil njegov zadnji tako obsežen in tematsko raznovrsten projekt, zadnje delo pa je izšlo samo nekaj tednov po smrti. To je album In The House Of Mirrors, ki ga je posnel v Mumbaju v Indiji in v katerem se je ukvarjal z določenimi vidiki klasičnih azijskih godb. Zato so pri njem sodelovali tudi številni znani glasbeniki iz Indije in Uzbekistana. Pred tem je januarja lani izdal še Corps electriques, pri katerem je ob kar nekaj znanih francoskih in mednarodnih glasbenikov sodeloval tudi trobentač Nils Petter Molvaer, ki se pojavi še na čisto zadnjem, prej omenjenem albumu. Ob omenjenih je napisal, produciral, objavil in predstavil vsaj še kakšnih 20 kompleksnih glasbenih del. Torej je predstavljanje njegovega opusa v teh krajih šele na začetku. Še bolj pa recepcija pomena tega za sodobno evropsko glasbo zadnjih petdeset let. Zato se tokrat nanj zgolj oziramo.

Zoran Pistotnik