Homayun Sakhi

VRATA DUŠE

Z afganistanskim rubabistom Homayunom Sakhijem sva se srečala dan po odličnem koncertu v Cankarjevem domu, ki je odprl novo sezono abonmaja Glasbe sveta, ter poklepetala predvsem o nastopu. Homayunu se angleške besede le počasi trgajo z ustnic, zato je večkrat preklopil na farsi ali perzijščino, ki mu je letela iz ust v tako bogatem slapu, da ga je njegov tolkalec in prevajalec Salar Nader komaj dohajal. Ker sta se občasno zapletla tudi v razpravo v farsiju, ponujam v branje verjetno precej okleščeno različico izvirnika.

Dober dan in dobrodošli v Ljubljani. Sinoči ste nastopili, danes odhajate. Kako se počutite tu?

Zelo mi je všeč, ljudje so prijazni, občinstvo me je sprejelo res toplo in pokazalo, da ceni moje delo, zato bi pozdravil vse obiskovalce koncerta in se jim srčno zahvalil za čudovito gostoljubje. Zame je bil ta koncert zelo poseben, tudi zelo dober. Občutek imam, da so ljudje prav tako uživali kot jaz, zato sem zelo srečen.

Živite v Združenih državah Amerike, rojeni ste v Afganistanu, živeli ste v Pakistanu. Koliko časa že in zakaj selitve?

Leta 1992 sem se iz Afganistana preselil v Pakistan, leta 2001 pa iz Pakistana v ZDA. V Združene države sem se odselil zato, ker delovne razmere v Afganistanu in tudi Pakistanu niso dobre za glasbenike. Zdaj mi je zelo dobro, lahko ustvarjam in nastopam vsepovsod, v Pakistanu in Afganistanu pa razmere tega ne omogočajo.

In vendar je tam – vsaj v Pakistanu, za Afganistan ne vem – veliko ustvarjalnih glasbenikov in veliko izvrstne glasbe.

Življenje zunaj Afganistana in Pakistana mi je omogočilo, da lahko razširjam svoje delo tudi drugod, med občinstvom, ki avtentične afganistanske glasbe še ni slišalo. Življenje v Združenih državah mi dopušča ne le ustvarjanje in razširjanje te glasbe, temveč tudi razvoj, moja glasba se lahko razvija naprej. Res je v Pakistanu in Afganistanu veliko ustvarjalcev, ki igrajo bolj ali manj le zase in za krajevno prizorišče, sanjajo pa po večini o tem, da bi lahko igrali drugod, šli na turneje, potovali po svetu, razširjali glasbo med ljudmi vsepovsod, kot smo jo mi sinoči tu. Da bi jo torej ponudili novemu, svežemu občinstvu, da bi svet spoznal in priznal tudi afganistansko umetnost in kulturo. To se mi zdi izjemno pomembno, ker omogoča boljše razumevanje in poznavanje. Če bi ostal v Pakistanu ali se vrnil v Afganistan, vsega tega ne bi mogel početi.

Res je, da o afganistanski glasbi zvemo bore malo, medtem ko je pakistanska po svetu precej znana, imamo Nusrata, Abido Parvin, precej izvajalcev tradicionalnih in klasičnih glasb, kavalija, ghazalov, vemo, da delujejo tudi raperji, elektroniki, pop pevci, rockerji ... Ali obstaja vse to obilje, vsa ta godbena raznolikost tudi v Afganistanu?

V Afganistanu je občinstva za klasično glasbo kakopak zelo malo, morda tudi zato, ker je za poslušanje klasične glasbe običajno potrebno nekaj znanja. Če že ne poznavanja, jo mora občinstvo vsaj slišati. Včasih je to začarani krog: ker je malo izvajalcev, jo sliši vse manj ljudi, zato je vse manj poslušalcev in posledično vse manj izvajalcev, zato jo pozna še manj ljudi. Pop glasbe in popularne kulture seveda ne primanjkuje, bolj ali manj povsod je ta zdaj norma, tudi in še zlasti v Afganistanu, sploh v teh časih. Pop je v Afganistanu glavni trend. Na porokah, zabavah, ob različnih priložnostih, ko se hočejo ljudje zabavati, vlada pop glasba, z elektroniko, klaviaturami.

Ali je ta pop, ki se izvaja na porokah, specifično afganistanski, premore lasten zvok kot, denimo, alžirski rai ali pandžabska bhangra?

Ja, po večini je do neke mere prepoznavno afganistanski, ohranja vsaj ritme, tudi s klaviaturami in napravami za ritem. Korenine ima v afganistanski ljudski glasbi.

Ali se da kaj od tega najti na spletu?

Vsekakor, ogromno, če malo pobrskate z Googlom, lahko najdete več kot dovolj za vse življenje, za vsak dan (smeh).

Kaj vi poslušate?

Najraje imam afganistansko klasično glasbo, ker jo tudi igram, in ljudsko glasbo, afganistansko in tudi od drugod. Skratka, folk in klasiko od vsepovsod, zlasti pa domačo. Rad imam indijsko glasbo ... v bistvu mi je všeč ogromno stvari.

Koliko različnih rubabov obstaja?

Tri vrste: veliki, srednji in mali rubab. Na koncertu sem igral srednjega, najraje imam tega, ker je moja velikost srednja (smeh).

Iz česa je dandanes narejen rubab, iz kakšnih snovi?

Tri strune so tradicionalno iz črev. No, zdaj so najlonske, ker so močnejše. Včasih so bile iz kozjih črev. Hitro so počile, zato zdaj vsi uporabljamo najlonske, ki so močnejše, ne trgajo se.

Kaj pa zvok enih in drugih?

Zvok je enak. Glasbilo rubab je narejeno iz treh glavnih delov: prvi del je telo glasbila, drugi je njegov hrbet, tretji je vrh, kjer se uglašuje in podobno. Torej izdelamo tri dele in jih potem zlepimo skupaj. Včasih je narejeno iz debla drevesa, včasih iz korenin. Mali rubab se uporablja predvsem v ljudski glasbi in glasbi za poroke in podobne priložnosti, srednji in veliki pa se uporabljata za ghazale in klasiko. Približno 17 strun je resonančnih, te po navadi uglasim na rage, tri glavne strune so melodične.

Ali je ime rubaba etimološko res sestavljeno iz besed ruh (duša) in bab (vrata), torej vrata duše?

Ja, res je, ruhbab − iz roh, duša, in bab, vrata. To je pomen rubaba. Čeprav rubabisti velikokrat nastopajo s pevci in skupino, tudi jaz sem, se od nekdaj in tudi še danes pogosto igra v svetih prostorih, kjer se recitirata Koran in zelo duhovno poezija. Tudi jaz sem veliko igral v teh prostorih.

Kakšen repertoar smo poslušali sinoči?

Dve sta bili klasični skladbi. Prva je bila raga Yaman kalyan, druga pesem je bila paštunska ljudska pesem, tretja je bila Raga Madhuvanti ... ne, pardon, tretja je bila kratka ljudska pesem Kataghani, četrta, zadnja, pa Raga Madhuvanti.

V prvi pesmi, ki ste jo sinoči igrali, se je občasno, zlasti v prvem delu proti sredini, pojavljala krajša melodija, ki ni šla najbolje zraven, kot bi bila od drugod, spominjala me je na melodično pesmico, ki bi jo zlahka zapel evropski otrok. V šali sem pomislila celo, kaj če igra osnovno temo ameriške himne? Dodajate note, akorde, melodije?

Ne vem, dvomim. To skladbo je spisal Ustad Mohamed Omar, pred kakšnimi 30 ali 40 leti. Igram jo tako kot on, nič ne spreminjam. Osnovana je na afganistanski klasični glasbi, dvomim, da bi bili v njej kakšni ameriški vplivi. Igram jo tako, kakor so me naučili, ampak ko improviziram, se lahko zgodi kar koli, občinstvo lahko morda zasliši mnogo različnih stilov in stvari. Trudim pa se, da bi jo igral čim bolj tako, kot so me naučili, tudi ko improviziram, improviziram strogo v tem slogu in načinu. Skladba je torej prava, čista afganistanska klasika.

V drugi pesmi so jasno ves čas zveneli mikrointervali, v prvi pa ne.

Ja, res je. Druga je lahkotna ljudska pesem, ki omogoča veliko svobode in se interpretira tako. Prva pa je klasična skladba, ki mora ostati strogo v tonih rage, če ima pet not, bom igral le pet not, če jih ima sedem, le teh sedem. V ljudski pesmi lahko improviziram po svoje, si jemljem svobodo, vmešavam sloge, dodajam lahko tudi zahodne akorde. V prvi vlada kanon, teh zakonov in pravil si ne upam kršiti. Tudi v klasiki 90 odstotkov nastopa improviziram, a po pravilih. Morda celo 95 odstotkov.

Zadnja skladba je zvenela zelo blizu indijski glasbi.

V Ragi Madhuvanti je vsekakor ogromno severnoindijskega vpliva, vendar zame glasba te regije nima meja, v tem predelu se je od nekdaj, dolga stoletja dogajalo ogromno različnih izmenjav, zato se slišijo podobnosti med rubabom, sorudom, sitarjem, kadar izvajajo klasično temo, sploh ker uporabljajo sedem predpisanih not. Kadar se igra po teh sedmih predpisanih notah, je nedvomno veliko sorodnosti med indijsko, predvsem severnoindijsko, in afganistansko klasično glasbo. Skladba je moja avtorska, sam sem jo spisal, po zakonih afganistanske klasične glasbe, osnova pa je seveda primerna tudi za severnoindijski slog.

Tole pa zanima predvsem kolega: sprašuje, čemu vabite občinstvo k priploskavanju?

V skladbi je občinstvo ploskalo zraven v odprtih delih. Ko pridejo obiskovalci na koncert klasične glasbe, so navajeni, da so pasivni poslušalci: vse teče zelo umirjeno, zbrano, ljudje v tišini, miru in zbranosti pozorno poslušajo. Ampak kadar igram ljudsko melodijo ali pesem, imam več svobode, zato povabim občinstvo, da se koncertne izkušnje aktivno udeleži s ploskanjem v ritmu. Zelo se mi zdi pomembno, da se s publiko zabavam, da nam je lepo. Koncert traja uro ali dve, rad vidim, da se vsi počutimo dobro. Kadar nastane ta stik med izvajalcem in poslušalcem, je glasba toliko močnejša. Če ni stika, je precej mlačno, sprašujem se, ali sploh kdo sedi v dvorani. Zato rad navežem stik z občinstvom, za vse je bolj zabavno, skoraj tako, kot bi skupaj muzicirali doma.

Igrate vsepovsod po svetu. Je kakšna razlika med občinstvi?

Igral sem že po vsem svetu, ampak po večini se mi vsepovsod zdi, da občinstvo, ki pride na moje nastope, mojo glasbo ali vsaj glasbo z mojega konca vsaj malo pozna, zato se mi zdi publika povsod precej enaka, večjih razlik ni. Občutek imam tudi, da poslušalci povsod uživajo v moji glasbi, zato je zame koncert relativno enaka izkušnja ne glede na to, kje igram.

Najlepša hvala za koncert in razgovor.

Najlepša hvala vsem iz Slovenije in Ljubljane, ki so obiskali moj koncert. Občutek je bil res izvrsten, krasna izkušnja, tudi srečanje z vami, hvala. Hvala tudi Naderju za prevajanje in zlasti za izvrstno koncertno spremljavo na tolkala. Zelo sem srečen tudi, da srečam Afganistance povsod, kamor grem, tudi sinoči, da vedno pridejo na moj koncert, kjer koli že igram. Najlepša hvala vsem.

TC Lejla Bin Nur