DJ/rupture

Didžejanje je medij

Jace Clayton oziroma DJ/rupture je eden izmed protagonistov današnje z basom okužene scene. Lani je izdal ploščo Uproot, ki jo je Pitchfork umestil med deset najboljših v letu 2008. Letos sledi tretja skupna izdaja z Andyjem Moorom, ki je sicer znan kot kitarist nizozemske skupine The Ex, ki, mimogrede, 23. maja ponovno prihaja v Slovenijo, tokrat z etiopskim glasbenikom Getatchewom Mekurio in gosti, ko bo oder 25. mednarodnega festivala Druga godba zasedla desetčlanska zasedba.

Clayton poleg agilnosti in produktivnosti slovi tudi po blogu Mudd Up. Poleg glasbe so njegova interesna področja še javni prostor, digitalne tehnologije in omrežja ter − verjetno neizogibno − učinki globalizacije, saj se njegovo zanimanje vrti predvsem okoli Latinske Amerike, Afrike in arabskega sveta. Pogovarjala sva se v klubu Channel Zero na Metelkovi v Ljubljani, kjer je nastopil na zadnji januarski večer in se tako že drugič vrnil na kraj zločina.

Današnji nastop bo že tvoj tretji pri nas. Ali imaš kakšne posebne spomine na Ljubljano?

Da, na moj prvi obisk teh krajev me vežejo nadvse lepi spomini. Takrat sva nastopila Kid606 in jaz – najprej jaz z enournim setom, nato še on s svojim. Atmosfera je bila tako prijetna in topla, da sem po njegovem setu znova nastopil in nato za mano spet on … vse skupaj se je tako sprevrglo v zelo dolg dogodek. Neverjeten večer.

Obstajajo kakšni načrti za današnji set?

V resnici nimam nikoli pravega načrta, saj vedno poskušam improvizirati. Bom pa del seta namenil cumbii, ki v tem predelu sveta še ni bila tako pogosto slišana. Gre za zvrst, ki prihaja iz Latinske Amerike, njena hitrost pa se giblje okoli 100 udarcev na minuto, kar je približno enako kot pri hip hopu.

Ali se torej glasba z nižjim številom udarcev na minuto vrača na plesišča?

Da, to je precej zanimiv pojav, verjetno gre pač za valove zgodovine. Tako kot sta bila pred časom aktualna drum'n'bass ali breakcore. V bistvu sem tudi sam delal precej hitrejšo glasbo, ko sem prvič nastopil v Sloveniji, zdaj pa težim k nekoliko počasnejšemu tempu. Očitno je, da se skozi čas premika intenzivnost interesa za določene žanre. To precej pogojeno s tem, da ljudje, ki hodijo na zabave in sledijo razvoju glasbe, vedno iščejo nekaj novega. Pa naj je to vloga bobnov in njihova različna uporaba ter hitrost glasbe, ki je s tem pogojena. V zadnjih nekaj letih je bilo ustvarjenega veliko zanimivega s 140 udarci na minuto, v devetdesetih pa je bilo bistveno več glasbe, ki je temeljila na 180 udarcih, kot na primer drum'n'bass ali jungle. Prijetno je slišati počasnejšo glasbo na sodobnih plesiščih, saj raznolike ideje vsekakor plujejo tudi skozi različne hitrosti glasbe.

Dubstep je danes vsekakor v pravem razcvetu, vendar se ne morem otresti občutka zamude. Zakaj je prišlo do takšnega kreativnega proliferiranja tega izrastka duba komaj pred kratkim?

Eden izmed razlogov, zakaj je dubstep tako uspešen, je dejstvo, da nadaljuje jamajško tradicijo sedemdesetih let prejšnjega stoletja, katere pomembna značilnost je, da ta glasba ponuja veliko prostora. To so tudi ustvarjalci, kot so King Tubby, Scientist in Lee Perry, takrat zelo dobro izkoristili, saj jim je uspelo razstaviti skladbo do njenih osnovnih elementov, hkrati pa poudariti bas in efekt eho. Vse od sedemdesetih naprej, ko se je zgodila revolucija reggaeja, je bil dub vedno navzoč. Dubstep se danes polašča številnih tem, ki so prisotne že več kot dvajset let, in je postal nekakšen mainstream v podtalju. Ne vem, zakaj ravno zdaj, to je zvito vprašanje (smeh).

Ali tvoja nova plošča Uproot pripoveduje zgodbo?

Bo kar držalo. Lahko bi rekli, da gre za zgodbo o različnih temah dubstepa, prek katere se udejanjajo ideje o uporabi basa in prostora. Prijatelj Matt Shadetek je imel na primer prelepo skladbo, ki sem jo hotel uporabiti, pa Jenny Jones, ki je glasbenica s klasično izobrazbo, ali skladba z naslovom 3Akel, ki združi maroškega raperja, z imenom Bigg, z mastnim, z berlinske scene izhajajočim beatom izpod prstov Američana Maga Boja. Tako se mi je zamisel za to ploščo porodila, ko sem se zavedel, da veliko ljudi, ki jih poznam, ustvarja dobro glasbo s podobno atmosfero, čeprav ne gre vedno strogo za dustep. V bistvu sem s prijatelji in znanci ustvaril Uproot, tako da bi lahko rekel, da gre za nekakšno družinsko stvar.

Novi izdaji je verjetno sledilo tudi veliko nastopanja v živo. Kakšni so načrti za prihodnost?

V decembru sem bil v Peruju in Boliviji, zdaj sem dva tedna v Evropi, marca bom v Mehiki, Los Angelesu, Venezueli. Kasneje v tem letu načrtujem daljšo turnejo, po vsej verjetnosti en mesec v Ameriki in enega v Evropi. Tudi v septembru in oktobru bom najverjetneje veliko na poti.

Imaš svoj blog Mudd Up. Ljudje te označujejo za najboljšega blogerja med didžeji in najboljšega didžeja med blogerji. Od kod želja po tovrstnem komuniciranju?

V preteklosti sem velikokrat slišal za izraz blog, vendar mu nisem posvečal nobene pozornosti. Nato sem naletel na enega, kjer so razpravljali o afriški glasbi, hkrati pa je bilo mogoče s spleta brezplačno sneti muziko v formatu mp3. Že naslednji teden sem imel svojega. To je bilo prej nekaj leti in do danes se je razvila že prava skupnost okoli njega, tako da nameravam skrbeti zanj tudi v prihodnosti. Ta medij me privlači zaradi formata, popolne odprtosti, ki predstavlja prostor za ideje in funkcionira mimo sponzorstva, oglasov in denarja.

Oddajo, ki jo imaš na newyorški radijski postaji WFMU, predvajajo nekatere neodvisne radijske postaje v evropskih državah, med njimi tudi na Hrvaškem. Kako si se povezal s Hrvati?

Oddaja je namenjena ekskluzivnim predstavitvam in gostom v studiu. V njej nikoli ne didžejam. Poskušam pripeljati čim več glasbenikov, ampak ne zato, da bi igrali, temveč veliko razpravljamo o različnih vplivih, novi glasbi, njenem razvoju itd. Sodelovanje s Hrvati se je začelo, potem ko so vzpostavili stik z menoj, ker se jim je oddaja zdela zanimiva. Sklepam torej, da imajo pač dober okus (smeh).

Pred desetimi leti si ustanovil neodvisno založbo Soot Records, pribežališče za tradicionalno glasbo Bližnjega vzhoda in zvokov roots reggaeja, v kombinaciji s hip hopom, breakcorom, ipd., kar se kaže v sodobni mednarodni urbani glasbi. Po katerem ključu izbiraš ustvarjalce?

Gre za majhno založbo, kjer najdejo svoj prostor zanimivi, a nekomercialni izvajalci, ki niso za velike založbe. Pod svoje okrilje jih vzamem, ker imam enostavno preveč rad glasbo (smeh). Trenutno se ukvarjam s ploščo Maga Boja, Američana, ki živi v Braziliji, in je znan po tem, da meša različne vplive mednarodne glasbe. Naslednja izdaja pri založbi bo v februarju album ameriškega tolkalca Greya Filastina, s katerim občasno sodelujem tudi v zasedbi Nettle. Sledili ji bosta dve plošči, ki bosta prišli na tržišče spomladi in poleti ter bosta posvečeni novemu zvoku cumbie iz Buenos Airesa. Ena bo prvenec argentinskega glasbenika, ki se imenuje El Hijo de la Cumbia, kar pomeni sin cumbie, druga pa bo kompilacija, posvečena cumbii. Prej sem živel v Španiji, nato pa sem se pred dvema letoma znova preselil v New York in začel opažati, da je cumbia zelo priljubljena v latinskoameriški skupnosti, živeči v Ameriki. Argentinski mladci ustvarjajo nove fuzije, ko jo kombinirajo z zvoki sodobne elektronike, hip hopa ali reggaeja. Moji novi ljubljenci pa so CIA Africa s Slonokoščene obale, ki kombinirajo političnoaktivistični rap in ragga s skrajno eksperimentalnimi beati; očitno je, da bodo skozi čas samo boljši in boljši. Pri izbiri ustvarjalcev vedno zaupam svojim instinktom in sem naklonjen takšni glasbi, ki preizkuša nove in zanimive strukture.

V zasedbi Nettle bode v oči predvsem nadvse zanimiv nabor instrumentov. Kako se je porodila ideja za takšno kombinacijo? Ali imate kakšen skupni imenovalec, ki vas je povezal?

Imel sem željo, da bi svoj pristop h glasbi obogatil z organskimi instrumenti. Naš skupni imenovalec je dejstvo, da smo vsi tujci, živeči v Španiji, in želimo, da bi to odzvanjalo v naši godbi. Najprej sem začel sodelovati s prijateljem Abdelom Hakom, Maročanom, ki igra violino in bendžo. Nekajkrat sva skupaj vadila in nastopila, nato se nama je s čelom pridružila še Jenny Jones, ki sem jo že prej omenil. Včasih sodelujeta še Abdelov prijatelj iz Maroka Khalid Bennaji, ki igra guembri, bas s tremi strunami, ali pa bendir, maroški boben, in občasno tudi poje, ter tolkalec Grey Filastine na bobnu tarbuka. Vsi skupaj smo se že spravili v studio, a je naše sodelovanje kot organski proces, tako da zelo počasi razvijamo ideje. V marcu načrtujemo prve nastope v Ameriki, proti koncu leta pa nameravamo izdati ploščo.

Ko si živel v Španiji, si nastopil z 80-članskim Barcelona Symphony Orchestra. Kakšna izkušnja je bila to in kako ste povezali dva precej različna svetova?

Šlo je za projekt znotraj Sonar Festivala v Barceloni. Predstavniki orkestra so me povabili, da bi naredil kompozicijo na gramofonih. Nato sem se dobil z dirigentom in odločila sva se za delo Antona Weberna, avstrijskega skladatelja z začetka dvajsetega stoletja. Dal se mu svoj demoposnetek in potem smo se z orkestrom sestali za vaje, ki so trajale vsega dvajset minut. Najbolj me je presenetilo, da v nasprotju s tem, kako neverjetno urejeno delujejo orkestri na nastopih, je na vajah vladala prava anarhija. Nastopili smo več večerov na festivalu in vsi koncerti so bili razprodani. Pravi izziv je bil integrirati svoj zvok v zvok orkestra, tu in tam sem uporabil sample klasične glasbe ali pa manipuliral zvok orkestra. Fasciniral me je tudi skrajno impresiven zvok teh nastopov. Zanimivo je bilo, ker so se v občinstvu znašli starejši prebivalci Barcelone, ki so prišli zaradi Webernovega dela, in mlajša publika, ki se zanima za elektroniko. Tudi cena vstopnic ni bila visoka, tako da ni šlo za nek ekskluziven dogodek. Ta aspekt dogajanja mi je bil precej všeč.

Nastopaš tudi z Andyjem Moorom, s katerim si že v preteklosti sodeloval. Lahko pričakujemo še kakšno skupno izdajo?

V februarju pride na tržišče najina plošča Patches, na kateri se je znašel izbor najljubših posnetkov improvizacije v živo, ki so nastali v zadnjih dveh letih na najini skupni turneji. Preizkušam številne neobičajne tehnike uporabe gramofonov in občasno tudi skrajno neobičajnih plošč. Včasih je več avantgardnega turntablizma, kjer gre za raziskovanje možnosti gramofonov kot instrumentov, drugič spet več urejene glasbene strukture, torej več rifov in beatov. Z Andyjem sva dobra prijatelja, zato je tudi komunikacija med nama zelo dobra. Plošča je izšla pri najini, za ta projekt znova ustanovljeni založbi Unsuitable Records.

Verjetno spadaš med bolj produktivne akterje današnjega glasbenega dogajanja, tako na področju produkcije kot nastopanja v živo. Si raje producent ali didžej?

Vsekakor didžej! Didžejanje je medij. Postavljen sem v neki prostor, imam tri gramofone in improviziram. Hkrati omogoča neposreden odziv odjemalcev. Pri produkciji si ves čas sam z računalnikom, kar ima lahko precej neinspirativen učinek. Zdaj sem se pri produkciji povezal z Mattom Shadetkom, tako je to postalo bolj družabno opravilo in sam proces ustvarjanja je bistveno hitrejši. Čeprav so me v zelo mladih letih sicer med drugim navduševali predvsem japonski noise, music concrete pa tudi dub reggae, je bil jungle oziroma ragga jungle tisti, ki me je navdahnil, da sem začel tudi sam didžejati. Prav doživetje naravnost umetniških nastopov eksperimentalnih newyorških didžejev, kot je DJ Olive, mi je dalo misliti, kaj vse je mogoče narediti z gramofoni.

Pina Gabrijan